Kate Bush – 50 Words for Snow
Veteranka glasbene scene, še vedno samosvoja in posebna, je letos izdala že svoj drugi album. 50 Words for Snow bi na kratko lahko opisali kot sedem drzno dolgih komadov o snegu, s čimer pa bi mu naredili veliko krivico. Kate Bush kot običajno operira znotraj lastnega glasbenega univerzuma in ob nežni klavirski spremljavi lebdi tam nekje med duhovi, skrivnostmi, angeli, jetiji in drugimi misterioznimi pojavi ter bizarnimi bitji, vmes pa si vzame čas še za kakšno nečednost s snežakom. Skupek skladb deluje kot poetična celota, minimalistično in hkrati grandiozno, prav tako kot sneg, ki tiho naletava v zimskih nočeh. Bush eksperimentira s kombinacijami visokih moških vokalov in svojega lastnega, značilno ekspresivnega in globokega. Album je poln izvirnih čudaštev in »bušizmov«, tokrat tistih dobrih. Surrealistične glasbene pokrajine govorijo zgodbo o minevanju in minljivosti, vam zlezejo po kožo in vas navdajo s prijetno srhljivimi občutki. Glasba za čudake, ki si še znajo vzeti čas in uživati v lepoti zasneženih poljan.
Ocena: ♦♦♦♦♦
R.E.M. – Part Lies, Part Heart, Part Truth, Part Garbage: 1982-2011
Legendarni R.E.M. so preživeli vinilke, kasete, zgoščenke in dolčkanje, zdaj pa so se po treh desetletjih skupnega ustvarjanja le razšli. Čemur je, kajpada, sledila neizogibna antologija. Plošček prinaša 40 pesmi po izboru članov benda (po čistem naključju so se med njimi seveda znašli tudi vsi največji hiti), ki nas ena za drugo opominjajo, zakaj so bili R.E.M. eden najboljših alter rock bendov vseh časov. Potovanje poteka od postpankovskih začetkov do njihovih znatno bolj popastih hitićev (Losing My Religion, Shiny Happy People in njim podobne zadevščine) in treh novih komadov, ki lepo povzamejo ustvarjanje skupine v zadnjem desetletju – kvalitetno, a nikakor ne pretresljivo (in še manj zapomnljivo). R.E.M nam bodo ostali v spominu kot tisti bend, ki je znal celo v najbolj poskočne komade pretihotapiti zanje značilno melanholijo, predstavnike različnih generacij pa bo ponovno poslušanje momljajoče-tarnajočega vokala Michaela Stipa in specifičnega igranja kitarista Petra Bucka poneslo nazaj v najstniška leta. Glede laži in resnice presodite sami, vsekakor pa so R.E.M. glasbo vsa leta delali s srcem in pri tem proizvedli zgolj za vzorec »smeti«.
Ocena: ♦♦♦♦♦
