Na koncertu Janis Ian
Janis Ian je od davnega leta 1965 doživela številne vzpone in padce in še vedno ustvarja in samostojno promovira odlično glasbo ter s svojo poetiko navdušuje občinstva vseh starosti. 60-letna kantavtorica je januarja zaključila evropski del turneje, po koncertu v angleškem Brightonu novembra lani pa si je vzela tudi nekaj minut za Narobe.
Janis že dolgo javno nasprotuje gonji, ki jo glasbene založbe vodijo proti piratstvu. Mnogim se je zamerila, ker zagovarja teorijo, da piratstvo ne oškoduje izvajalcev, saj se je že izkazalo, da tisti, ki prek spleta spoznajo nove glasbenike, pogosto kupijo njihove albume in gredo na njihove koncerte. »Saj ne, da bi se rada hvalila,« mi pove, ko jo povprašam o odnosu, ki ga ima zdaj z založbami, »ampak zdaj jim je jasno, da sem imela prav.« Danes med drugim uspešno sodeluje s Sonyjem in drugimi velikimi založbami.
Zadnja leta nastopa predvsem v manjših dvoranah in cerkvah in ogromno prihrani z marketinškega vidika, saj v mestih, kjer ima koncerte, ne boste opazili napovednih plakatov, v medijih pa ne oglasov o njenih nastopih. Učinkovito se je prilagodila sodobnim sistemom in občudovalce obvešča prek domače spletne strani, vse drugo pa opravijo priporočila in socialna omrežja. In njeni koncerti so v glavnem razprodani.
V Brightonu je v intimnem vzdušju cerkve sv. Jurija samo s kitaro in svojim neverjetno čistim glasom očarala 600 ljudi. Njena značilna melodičnost in tankočutnost sta takoj napolnili prostor, ko se je predstavila z ljubezensko Through the Years, ki je ob njenem žametnem glasu in iskrenosti dobila tudi globlji pomen, kot bi opisovala svoj odnos do občinstva. »Kot čudež narave je biti živa nocoj, budna v tvojem objemu, ko soj sveče osvetljuje svet in njegove čare. Kot čudež čustev je ljubiti kljub strahu, zato nikar ne pozabi, da ničesar ne obžalujem, odkar si me našla. V vseh teh letih sva bili veseli, v vseh teh letih sva bili žalostni, in včasih je bil občutek sreče edina sreča, ki sva jo imeli.«
Koncert je zajel vso njeno kariero, od kontroverzne Society’s Child (o razmerju med temnopoltim fantom in belko) do presunljive Tea and Sympathy in nežne Mary’s Eyes (o irski pevki Mary Black) ter posrečene My Autobiography in seveda genialne Married in London, ki je pognala na noge oba balkona. Publiko pa je navdušila tudi z odlično priredbo slavne Love Me Do.
Zimzeleno At Seventeen je prihranila za konec. »Nekoč so mi postavili vprašanje, ki ga noben starejši glasbenik noče slišati: po kateri pesmi želim, da bi se me ljudje spominjali. Češ, da sem te najbrž že sita. Kje pa. Ni lepšega občutka, kot če ustvariš pesem, ki postane tako univerzalna in prodre toliko ljudem v podzavest.« Zato jo zapoje na čisto vsakem koncertu, kot bi jo pela prvič. Aplavzu, ki je sledil, kar ni bilo konca, dokler se Janis ni vrnila za prvi bis in brez mikrofona vsem vzela sapo s čudovito Jesse. Prav čutiti je bilo, kako se je vsem nemogoče upirati kurji polti in solznim očem. Pesem je izvajala tudi marsikatera druga legenda (Joan Baez, Roberta Flack, Shirley Bassey), ampak interpretacija Janis Ian je vsekakor vedno bila – in je še danes – najbolj občutena in ganljiva.
Leta 2011 sedeti pred glasbenico, ki se uvršča med prave uporniške predstavnice ameriške folk glasbe, je posebno doživetje. Njene skladbe so še danes aktualne, prisrčne in iskrene, ob preprosti akustični izvedbi pa vzbudijo nepopisen občutek radosti, topline, celo katarze. Anekdote in zgodbe, s katerimi uvaja pesmi, so resnično navdihujoče. Svojo prvo uspešnico Society’s Child, je uvedla z zgodbo o tem, kako je enega njenih prvih nastopov v 60. letih prekinil krik iz občinstva: »Poberi se, ljubiteljica črnuhov!« Pridružili so se še drugi okoli njega. Ko se je opogumila in nadaljevala, je neomajnost, ki jo je s tem izkazala, spodbudila druge v občinstvu, da so neotesance utišali, in mlade hostesnike, da so jih pospremili iz dvorane.
V dobi, ko se je MTV domislil posebne nagrade za družbeno angažirane pesmi, ne morem mimo pomislekov, ali je človeštvo res samo navidezno napredovalo od časov, ko je bil rasizem nekaj sprejemljivega in samoumevnega. Ko se po koncertu pogovarjava o tem, mi pove, da je družbene spremembe skozi desetletja doživljala kar se je dalo mirno, ampak vedno optimistično. Počasnost napredka sprejme kot neizbežno. »Družba se izboljšuje. Danes me ne morejo zapreti, ker sem lezbijka, in že to je velik dosežek.«
Pogovarjava se o moči glasbe (dodatnih sto pik si pri meni zagotovi, ko prizna, da ne gleda oddaj o glasbenih talentih, in še sto, ker ji je med sodobnimi glasbenicami posebno pri srcu – žal pokojna – Lhasa, všeč pa sta ji tudi Sarah Jarosz in skupina The Civil Wars) in pomiri me, da glasba na ljudi dandanes nič manj ne vpliva kot v sedemdesetih. Zaupam ji, da je pesem Matthew (o žrtvi homofobnega umora) po mojem ena najlepših pesmi, kar jih je bilo kdaj napisanih, in strinja se, da sta homofobija in šikaniranje kljub korenitim spremembam v širšem smislu še vedno močno prisotna v življenju številnih posameznikov. »Ampak treba je gledati dolgoročno. Za spremembe so potrebna desetletja. Ali celo stoletja.«
Kot umetnica, ki je v najbolj gorečem obdobju gibanja za državljanske pravice zaradi pesmi proti rasizmu prejela veliko grozilnih pisem, pa vsekakor verjame v boljši jutri. »Vsaka generacija znova odkriva nekaj novega. In glasba se še vedno marsikoga dotakne.« Kot se je vseh nocoj. Oziroma, kot bi rekla Janis Ian, Guess You Had to Be There.
Posnetke s koncerta Janis Ian najdete na spletni strani youtube.com/user/Narobetube, vsa njena dela pa lahko bolje spoznate na spletni strani www.janisian.com.
