PORTRET
Ko je pokojna Joan Kahn, ugledna urednica pri založbi Harper and Row, sprejela ta roman, je napisala mojemu agentu: »Kje se je ta pisatelj skrival?« Moral sem se smejati, da se ne bi zjokal. Nikoli se nisem hotel skrivati, daleč od tega. To je bilo leta 1969. Star sem bil 46 let in pisal sem že vse življenje.
(Predgovor k ponatisu romana Fadeout, 2004)
»Megla je zakrivala slepo sotesko nad kalifornijskim mestecem Prima. Deževalo je. Ne močno, toda vztrajno, sivo in turobno. Razmršeni borovci so gledali skozi meglo kot preteče pojave. Platane so iztegovale bele, skrivljene roke nad potok. Nekoliko niže je voda udrihala po strugi, umazana, besna in globoka. Potok je odrival cesto. Slabo cesto, ki ji je deževje oglodalo robove. Bila je polna lukenj. Vanjo sta bila mestoma vkopana blato in kamenje.«
Tako nas Joseph Hansen (1923-2004) vpelje v prvega od dvanajstih romanov o detektivu Davu Brandstetterju, Fadeout. Nekoliko neznačilni slog za detektivske romane sicer sodi v t. i. literarni noir, ali žanr trde detektivke, vendar nam da že v uvodu slutiti, da roman ni prepojen z grozljivim, divjim in krvavim nasiljem, ki je značilno za to zvrst. To še zlasti velja danes, 40 let po izidu romana, ko kriminalke povezujemo z brutalnimi umori, pretepi, oboroženimi obračuni, s tolpami surovežev in s svetlolasimi razgaljenkami. Kar bržkone izvira iz podob sodobnih filmskih blockbusterjev. Natančneje, akcijskih filmov, ki se izdajajo za trilerje, v dobi, kjer je vizualni učinek zasenčil pripovednega.
Morda je prav otopelost povprečnega gledalca, ki mu je treba vse nazorno pokazati, da bo dojel bistvo prizora, kriva, da se v tem času tako dobro prodaja literatura, ki temelji na vizualnem učinku in kjer avtorji in avtorice opisujejo dogajanje, kot bi že vnaprej pripravljali zasnovo za filmsko priredbo (od prebrisane Da Vincijeve šifre do razvpitih, kolikor tudi cenenih, 50 odtenkov sive).
Čeprav se Hansenove detektivke dogajajo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, je za njegovo pisanje značilno, da si tudi dandanes, ko so podobe iz klasičnih hollywoodskih filmov noir ukoreninjene v naši podzavesti, ob branju predstavljamo mračne prizore, kot bi gledali črno-belo detektivko na platnu. Tipična primera sta tu seveda prvi večji predstavnik te zvrsti, Malteški sokol (1941) s Humphreyjem Bogartom, in »paradigmatični« noir Billyja Wilderja Dvojno zavarovanje (1944). Toda Hansenov jezik je tako bogat in sočen, da nas tudi najmanjši opis pokrajine (ne pa samo zapleti, ki v detektivkah že sami po sebi zahtevajo več pozornosti) prisili k poglabljanju v pripoved. Kot velja za vso dobro literaturo, torej pri branju nismo zgolj gledalci »filma«, ki se nam vrti v mislih, temveč tudi soustvarjalci.
Hansenov najznamenitejši junak Dave Brandstetter je žanru primerno resen, skoraj ciničen, seveda šarmanten, ne pa tudi spogledljiv zavarovalniški preiskovalec iz Los Angelesa, ki razkriva spletkarske barabe, kadar skušajo ogoljufati njegovo (pravzaprav očetovo) zavarovalniško podjetje in ubijajo za denar. In ki ne prikriva svoje homoseksualnosti.
Kot je ni tudi njegov ustvarjalec, ki je svoja dela – najprej poezijo – začel objavljati leta 1952 v New Yorkerju. V 50. letih je objavljal tudi v drugih uglednih revijah, leta 1964 pa je neki obskurni založnik izdal njegov gejevski roman Valley Boy in po več letih životarjenja se je Hansen uveljavil, potem ko je prvi amandma dokončno zaščitil svobodo govora in svobodo tiska. Nadobudneži vprašljivega slovesa so izkoristili priložnost za lahek zaslužek in sledil je razcvet pornografije. In ker so mnogi novopečeni založniki dojemali homoseksualnost kot samo po sebi pornografsko, je Hansen, ironično, prišel na svoj račun.
Pod psevdonimom James Colton je pisal za različne založbe, ki so od njega zahtevale čim več erotike, čeprav je sam čutil, da želi marsikaj resnejšega povedati o tem, kaj pomeni biti homoseksualec v tedanji družbi. Po šestih šundih je leta 1967 dokončal roman Fadeout, za katerega je menil, da je njegovo daleč najboljše delo. Toda v njem ni bilo seksa. Zanimivo pa je, da to ni bil razlog, da zanj ni našel založnika. Tako rekoč vsak, komur je ponudil rokopis v objavo, ga je zavrnil, ker je bil preprosto predober in si je zaslužil boljšega založnika.
Našel ga je šele tri leta pozneje. Edini pogoj, ki so mu ga postavili, je bil, da roman izda pod svojim imenom. In to kljub temu, da je že v 60. letih sodeloval s prvo ameriško osrednjo gejevsko revijo One, soustanovil literarno gejevsko revijo Tangents in vodil radijsko oddajo o homoseksualnosti.
Leta 1970 se je Hansen udeležil prve parade ponosa, čeprav je zase trdil, da je konservativec v gibanju za svobodo. Zavračal je oznako gay in se opredeljeval izključno kot homoseksualec, ampak skozi svoje romane in novele je vselej skušal prispevati k ustvarjanju strpnejšega odnosa do homoseksualcev v ameriški javnosti. V smislu uglajenosti in priljubljenosti se lahko mirno primerja s Trumanom Capotejem in Tennessejem Williamsom, ki sta v svojem času uživala izjemen ugled tudi med puritanci.
V času, ko še ni bilo aidsa, in je bil Stonewall samo neki lokal v New Yorku, je Hansen pisal o detektivu srednjih let, ki je pač gej. In ima ljubezenske težave kot kdorkoli drug. V dobi, ko so bili homoseksualci v krimičih, če so se sploh pojavili, prikazani kot zlobni izrodki. Občudoval je Rossa Macdonalda, enega vidnejših ameriških predstavnikov detektivskega žanra. Toda motilo ga je, da njegov detektiv Lew Archer nima zasebnega življenja in se nikoli ne spremeni. Tako je sklenil izhajati iz klasičnega trdega detektiva ameriške literarne tradicije, da bi ustvaril homoseksualnega junaka, ki bo prijazen, dober človek, ki dobro opravlja svoje delo.
Njegovi romani so natančno prikazovali gejevski svet, ampak ne kot nekaj posebnega. Povprečnemu bralcu je skozi zapletene zgodbe sporočal, da so homoseksualci (lahko tudi ali celo predvsem) običajni ljudje, ki se ne razlikujejo od drugih.1 Ob osrednji detektivski zgodbi se v Hansenovih romanih vedno odvija tudi zasebna zgodba glavnega junaka, čigar spolnost in razmerja so v določeni meri izpodbijali klišeje tistega časa. V detektivsko zvrst je uvedel homoseksualne moške in ženske kot osrednje like ter jim vdihnil vso raznolikost, ki v tistih časih nikakor ni bila značilna za marginalce; brez senzacionalizma, pač pa kot moške in ženske s povsem običajnimi željami, ambicijami, dosežki in neuspehi.
Vse to dodatno bogati njegov izjemno prefinjeni, pronicljivi, po svoje poetični jezik (»Prostor je mašila tišina, ki jo je prebadal pisalni stroj.«). Njegove zgodbe so realistične, hkrati napete in umirjene. Homoseksualnost njegovih likov ni posebno poudarjena – razen če predpostavljamo, da je že dejstvo, da je glavni lik detektivke gej, samo po sebi poudarek, ki v svojem zgodovinskem kontekstu pomeni pravo inovacijo, celo revolucijo. Nekje sredi prve zgodbe nam Hansen bežno omeni, da je Brandstetter izgubil partnerja. Ni bilo prijetno. Posledice ga preganjajo še danes. Naprej: nekaj ga ne prepriča, osumljenca bo imel na očeh. Češ: spolna usmerjenost mojega junaka ni nekaj, s čimer bi se bilo treba obremenjevati.
Brandstatter je eden tistih homoseksualcev, ki se ne prepoznajo v hedonistični plehkosti mlade generacije, pa tudi ne v zafrustrirani osamljenosti starejših gejev, ki se skrivajo, da ne bi izgubili dobrega imena. Hansen se spušča v podrobnosti o njegovi seksualnosti povsem odkrito, brez ovinkarjenja in opravičevanja. Njegova neuspešna razmerja z moškimi opisuje neposredno, brez zadržkov, iskreno in včasih nežno, spet drugič nostalgično in jezno. Nihče nima recepta za uspešno razmerje.
Kot je značilno za junake tega žanra, Brandstatterjeva razmerja pogosto trpijo zaradi njegovega dela. Čeprav je v ljubezni predan partner, je bolj kot ljudem zvest svojemu poklicu. Kot preiskovalec je nepopustljiv, preudaren in inteligenten. Sam priznava, da nima smisla za humor, kar pa je zgolj fraza, ki izvira iz njegove samotarske skromnosti. Hansenovi romani namreč v veliki meri temeljijo na »noirsko« odrezavih, pikrih dialogih, ki nam dajo vedeti veliko več od tega, kar povedo. Prav zaradi mešanice mračnosti, zrelosti in natančno odmerjenega sarkazma je njegov detektiv ne le prepričljiv, temveč tudi všečen, celo privlačen in dostojanstven. Povsem »neškodljiv« za takratno družbo. Družbo, ki jo zna Brandstatter opazovati in razumeti tako dobro, kot razvozlava primere, ki jih preiskuje.2
Čeprav je ameriški bum žepnih izdaj negativno vplival na prodajo manj odmevnih kriminalk, si je Hansen le ustvaril sloves dobrega pisatelja, ki izstopa po slogu in dovršenosti. Michael Nava, ki je v 80. letih zaslovel s serijo kriminalk o homoseksualnem odvetniku latinskoameriškega porekla Henryju Riosu, je o njem dejal, da v svojem obsežnem opusu natančno in iskreno opisuje, kaj pomeni biti gej, in je pravzaprav »oče vseh nas gejevskih in lezbičnih pisateljev oz. pisateljic«.
Še zlasti zanimivo je dejstvo, da je bil Hansen že od leta 1943 poročen. Z lezbijko, umetnico Joan Bancroft. Njun zakon, ki ga je opisal kot »razmerje homoseksualnega moškega in ženske, ki se pač imata rada«, je trajal vse do njene smrti leta 1994. Leta 1944 se jima je rodila hčerka Barbara. ki je spremenila spol in je zdaj Daniel James Hansen.
V romanu Strange Marriage (1965), ki ga je izdal pod psevdonimom, je še najbolj učinkovito opisal homofobijo tistega časa, v zgodbi o homoseksualcu Randyju Halu, ki se poroči, da bi živel »normalno«, vendar ga življenje neizbežno pahne v skrivno razmerje z moškim. V skladu z medicinskim diskurzom 50. in 60. let se njegova žena o tem posvetuje z zdravnikom, ki par slednjič privede do kompromisa, skupnega življenja v »nenavadnem zakonu«.
Če so prve Brandstatterjeve dogodivščine omogočale Hansenovim likom srečna in stabilna razmerja, sta poznejša, zelo hvaljena romana A Smile in His Lifetime (1981) in Job’s Year (1983) zaznamovana s tragičnostjo in osamljenostjo, ki ju glavnima junakoma vsiljujejo okoliščine prej kot osebne razmere. Časi so se spreminjali in z njimi se je spreminjal ton Hansenovih zgodb. V devetem romanu iz serije o Brandstatterju, Early Graves (1987), se njegov slavni preiskovalec spopade z dvema hladnokrvnima morilcema – človekom, ki tokrat preži tudi nad njim, in aidsom, ki je skupni imenovalec psihopatovih žrtev.
V 90. letih je Hansen opustil Brandstatterja in pisal o gejevskem življenju na Zahodni obali v 40. in 50. letih, kot bi se hotel z nostalgijo otresti brezdušnosti moderne dobe. Roman Living Upstairs (1993) je nežna ljubezenska zgodba, umeščena v čas druge svetovne vojne, katere protagonista ponovno srečamo v naslednjem romanu, Jack of Hearts (1995), zgodbi o spolnem dozorevanju, ki se dogaja tri leta prej. Poleg privlačnega in bogatega sloga ter slikovitih opisov takratnega Los Angelesa oba romana zaznamuje Hansenov značilni čut za pripovedno napetost. Zgodbi sta obenem presunljivi in boleči, vendar nikakor depresivni; v nasprotju z romani iz 80. let skoraj ganljivo odražata radost in nelagodje gejevskega življenja v starih časih.
Čeprav Hansen ni imel posebno širokega kroga bralcev, si je z leti pridobil zvesto publiko. Težko bi rekli, da je z Brandstatterjem odprl vrata gejevskim detektivkam, vsaj ne v mainstreamu. Res pa je, da danes, zlasti ob razmahu e-knjig, kar mrgoli gejevskih kriminalk, toda njihova literarna vrednost je, milo rečeno, vprašljiva. Nase je nekoliko bolj opozoril Richard Stevenson, ki je med letoma 1981 in 2011 ustvaril serijo 12-ih romanov o homoseksualnem zasebnem detektivu Donaldu Stracheyju. Štirje (Third Man Out, Shock to the System, On the Other Hand, Death, Ice Blues) so postali sorazmerno posrečeni televizijski filmi.
Vsekakor pa se je Hansen s svojo iskreno, elegantno prozo in brez moraliziranja naposled uvrstil med najuglednejše predstavnike žanra svojega časa, pisal in objavljal pa je vse do leta 2002. Za sabo je pustil približno dvajset romanov in prav toliko kratkih zgodb, ob katerih lahko še danes neizmerno uživamo. Njegovi romani o Brandstetterju so bili prevedeni v nemščino, nizozemščino, francoščino, italijanščino in celo japonščino. Zadnji, A Country of Old Men, je izšel leta 1991, zanj pa je prejel nagrado Lambdinega sklada za književnost. Leto zatem ga je združenje Private Eye Writers of America nagradilo za življenjsko delo.
Umrl je novembra 2004 zaradi srčnega zastoja. Ob ponatisu romana Fadeout je še na začetku istega leta zapisal: »Zdaj si lahko končno privoščim, da sanjam o tem, da bo Dave Brandstetter, potem ko bo moje življenje sklenilo večno spanje, prevzemal domišljijo novih generacij bralcev in bralk še dolgo po tem, ko njegova nekdaj pretresljiva spolna usmerjenost ne bo več burila duhov.«
____________________________________
»Ja,« je rekel Dave. »Nosim fine obleke in vozim drag avto. G. Taylor, nehajte tako površno ocenjevati ljudi.«
