FILM
Letošnji 25. lezbični in gejevski filmski festival je med drugim obiskala švedska režiserka Ella Lemhagen, avtorica filma Patrik 1,5, ki pripoveduje zgodbo o gejevskem paru. Ta zaradi zatipkane vejice namesto 1,5 let starega otroka v posvojitev dobi 15 let starega najstnika. Z režiserko se je po filmu v dvorani Kinoteke pogovarjal Roman Kuhar, tudi s pomočjo vprašanj iz občinstva, ki je bilo, sodeč po aplavzu, navdušeno nad filmom. Zbrali smo nekaj odlokom iz pogovora.
Sprva ste imeli težave s financiranjem, saj marsikdo ni želel investirati v takšen film. Kako pa ste izbirali glavna igralca? Torkel Petersson (Na Kitajskem jedo pse 2, Jalla! Jalla!), ki igra Svena, je že nastopil v nekaterih odmevnejših filmih. Jima je bilo težko igrati geja?
Na Švedskem sta oba dokaj znana. Gustaf, ki igra Görana, je sin slavnega igralca Stellana Skarsgårda (Lom valov, Dogville, Mamma Mia!, Angeli in demoni) in njegov brat Alexander (serija Prava kri) je prav tako uspešen v Hollywoodu, zato ima precejšen sloves. Oba pa sta mi neizmerno všeč. Torkel, ki je predvsem znan kot komičen igralec, je pred leti igral v mojem filmu Tur & retur in želela sem si ponovno delati z njim, vendar sem se obenem bala, da ne bo primeren za takšno vlogo. Gustaf, ki ga izjemno cenim kot igralca in s katerim sem si že dolgo želela sodelovati, pa je bil star komaj 26 let in bala sem se, da zaradi tega ne bo dovolj prepričljiv. Po številnih poskusih z drugimi, starejšimi igralci, sem sklenila poskusiti z njima in že po prvi minuti sta me povsem prepričala, da sta zaljubljena. Brez vprašanj in težav sta se spustila vsak v svojo vlogo in sploh jima ni bilo nerodno, kljub temu da – kolikor vem – nista geja. Morda sta zdaj (smeh).
Romantične komedije se pogosto poigrajo s stereotipi. Kako vam je v tem filmu uspelo vnesti stereotipske elemente gejevskega para, ne da bi pretiravali ali celo bili žaljivi?
Preden smo začeli snemati, smo se o tem veliko pogovarjali. Glavna junaka sta sicer res gejevski par, ampak za nas je bilo predvsem pomembno, da se občinstvo lahko poistoveti z njima, marsikdo pa ne opazi takoj, da je nekdo homoseksualen. Včasih je očitno, ne pa vedno, ampak zame je bilo pomembno to, da sta lika prepričljiva. Seveda gre za homoseksualno razmerje in izhajali smo iz njune ljubezni in odnosov. In če verjameš v njuno razmerje, ti je pač jasno, da sta geja, ne glede na to, ali ustrezata ustaljenim stereotipom.
Preden ste se lotili projekta, ste se med drugim pogovorili s prvim gejevskim parom na Švedskem, ki je posvojil otroka …
S prvim, ki je uradno lahko vložil prošnjo za posvojitev. Nista pa še dobila otroka. Na Švedskem lahko vsak poročen par vloži prošnjo za posvojitev, tudi istospolni, se pravi, posvojitev je vsem omogočena, vendar še noben homoseksualen par ni dobil otroka. Imajo sicer otroke partnerjev oz. partnerk iz prejšnjih zvez, ampak posvojitev je za istospolne zakonce v praksi čisto nekaj drugega kot pa na papirju.
Vaš film je bil lansko leto drugi najuspešnejši švedski film. Lahko torej rečemo, da je film z gejevsko tematiko dovolj (komercialno) zanimiv za širše občinstvo? Kako širše občinstvo, torej heteroseksualna publika v večjih kinematografih, doživlja prizore, kjer se dva moška poljubljata?
Sama sicer nisem bila na vseh projekcijah, zato tega ne bi znala na splošno oceniti. Spomnim pa se, na primer, našega koproducenta, ki je bil do zadnjega precej skeptičen in ga je skrbelo celo zaradi plakata filma, na katerem Göran in Sven stojita za Patrikom, naslonjena drug ob drugega. Predlagal je, da za njiju dorišemo drevo, da bi bilo videti, kot da sta naslonjena ob drevo. No, ampak po ogledu filma je stopil do mene s solznimi očmi in rekel: »Motil sem se. Resnično čutim, da bi še jaz živel v tej družini.« In zdaj hoče, da posnamemo drugi del. Zaradi denarja, jasno.
Je produkcija sicer kako pritiskala na vas, da bi izločili določene prizore? Ste bili prisiljeni skleniti kakšen kompromis, da bi bil film bolj všečen oz. da bi bil bolj po meri širšega občinstva?
Nikakor. Nikoli ne sklepam kompromisov, filme ustvarjam v skladu s svojimi zamislimi in se zanje vedno borim. Je pa res, da sem od vsega začetka želela posneti film, ki bil po svoje mainstream film. To se morda sliši kot kompromis, vendar ni bil. Želela sem ustvariti film, ki bi lahko spominjal na podobne komedije, ampak s tem, da se tukaj zgodba vrti okoli gejevskega para. Lahko bi sicer posnela manjši, umetniški film o gejevskem paru, ampak zanimal me je odziv širšega občinstva, »običajnih« ljudi. In obneslo se je. Z velikim veseljem sem lahko dokazala, da so bili predsodki koproducentov, distributerjev in kinematografov v manjših mestih, ki niso hoteli predvajati filma, češ da ne bo dovolj zanimanja, povsem neutemeljeni. Pomembno je, da pridejo takšni filmi tudi do širšega občinstva, do ljudi, ki načeloma ne sprejemajo homoseksualnosti, in da jih pripravijo do tega, da vzljubijo osebe iz filma.
Kako bi bilo, če bi bili glavni junakinji lezbijki?
Mislim, da bi bila že zgodba sama bistveno drugačna. Občutek imam tudi, da je za ljudi bolj kontroverzno, če dva moška želita posvojiti otroka.
Kako pa ste izbirali igralca za vlogo Patrika?
Patrika igra mlad igralec Tom Ljungman, ki je ravno med snemanjem dopolnil 16 let. Na avdicijah smo imeli okoli dva tisoč fantov in Tom je bil nekje med prvo polovico. Sprva me sploh ni prepričal, ker je bil daleč preveč prijazen in prikupen, vedno nasmejan, jaz pa sem iskala grobega fanta za vlogo težavnega najstnika. Še po ogledu vseh drugih kandidatov pa sta se mi vtisnili v spomin njegova energija in vnema. Po dodatnih preizkusih sem začela delati z njim, čeprav sem še vedno imela nekaj zadržkov. Veliko sva delala na očeh in gibih, dali smo mu tudi nekoliko bolj bled videz in nazadnje me je prepričal.
Film delno izpostavlja homofobično nasilje. Ima švedska družba še vedno težave s sprejemanjem istospolnih družin?
Na žalost jih ima. Sama sicer živim v Stockholmu in vsi moji prijatelji in znanci s tem nimajo težav. Je pa tudi res, da bo marsikdo rekel, da je homofobija v tem smislu že za nami ali da obstaja kvečjemu v provinci, ampak že med paradami ponosa je vsako leto še vedno veliko nasilja. Letošnje sem se tudi sama udeležila in spomnim se posebnih varnostnikov, ki so spremljali skupine udeležencev do podzemne. Torej je nasilje še vedno zelo prisotno, tudi če večinoma za »fasado« strpne družbe.
Na začetku filma je zelo posrečen prizor, ko se Göran noče znebiti dizajnerskega svečnika. Je bil to izdelek resničnega slavnega oblikovalca?
Ja, ja. Torkel Petersson, ki igra Svena, je v resnici velik ljubitelj dizajna, torej živo nasprotje svojega lika v filmu. Prav on je vztrajal, da uporabimo avtentičen dizajnerski izdelek, in vprašala sem ga, kaj priporoča, ker o tem nimam pojma. »Stiga Lindberga,« je rekel. »Koga?« sem vprašala. On pa: »Izjemno slaven je, najboljši.« »Prav,« sem rekla, čeprav sem se bala, da si ne bomo mogli privoščiti predragih izdelkov. Ampak vztrajal je, da moramo to opraviti, kot se šika. No, in nekega dne, ko smo snemali na jugu Švedske, je Torkel sam poiskal starinarnico v Stockholmu. Pojasnil jim je, da snemamo film, za katerega potrebujemo pravega Lindberga, in sposodil si je svečnika. Kar tako. Na njima je bila še cena, 700 evrov vsak. Med snemanjem me je bilo ves čas strah, da bosta komu padla na tla. In nazadnje ju je odnesel nazaj in vsi smo bili zadovoljni.
Brez tega vprašanja seveda ne gre: ste uživali ob snemanju gejevskega seksa?
Zelo. Ironija je v tem, da smo pred snemanjem večkrat vadili, nato pa je bil snemalec tako navdušen, da je kar nekajkrat hotel ponoviti. To se običajno zgodi režiserjem, ampak v tem primeru sem bila čisto zadovoljna s prvim poskusom in bi lahko mirno prešli na naslednji prizor. Ampak snemalec je želel ponoviti. Izgovarjal se je na neustrezno osvetlitev (smeh). Nazadnje smo posneli sedem minut poljubljanja in ljubimkanja, torej veliko več, kot ga je v filmu.
