KOLUMNA
Včasih pa se mi le posreči zaobiti praznično norijo in se vsaj malo izogniti božičniškim poslanicam, miru, razumevanju, ljubezni, skupinskemu prehranjevanju in ostalim dobrim željam. Najlaže je, če si v tem času na poti, denimo, na vlaku ali pa na letalu, kar se mi je zgodilo samo trikrat. Saj tudi sicer ne pečem keksov in se ne pridružujem stresnim dejavnostim v pred/božičnem času; če je sreča mila, pojem pico pa je. A to ni tako enostavno, težko se je delati, da praznikov ni, ker te celotno okolje nenehno spominja na to. Namesto božične večerje ne moreš na pico, ker je večina restavracij in picerij že zaprtih. Je pač nekako samoumevno, da bodo vsi jedli doma in da se nihče ne bo spomnil večerjati v mestu – če se pa bo, ima resen problem.
Kljub vsemu se je težko delati, da nečesa ne opaziš. Težko je pristati na družbeno sprenevedanje, češ, zakaj lezbijke in geji potrebujejo kakršno koli priznanje. Kot da bi nasprotniki hoteli povedati, da njih ali njihovih družin brez uzakonitve sploh ne bo, če pa že so, naj se to gredo na tihem in naj pač živijo, kakor da imajo enake pravice. Saj so si to sami izbrali. Če se imajo istospolni pari resnično radi, potem ne potrebujejo poroke, naj se enostavno delajo, kot da so poročeni, pa je.
Meni se močno dozdeva, da se od pripadnikov in pripadnic manjšinskih skupnostih vedno pričakuje, da se bodo delali, da pripadajo večini. Tako naj bi bilo za vse laže. Temnopolti naj pač sprejmejo, da velike filmske zgodbe govorijo univerzalno zgodbo, torej tudi njihovo – kar po eni strani lahko čisto drži – po drugi strani pa glavne vloge v teh zgodbah praviloma odigrajo belopolti moški in ženske, tako da ne more biti dvoma o tem, katera barva kože uteleša univerzalnost. Seveda, podobna zgodba s »posebnim« festivalom lezbičnega in gejevskega filma je že zelo stara. Letošnji, jubilejni petindvajseti festival je bil nedvomno medijsko odmeven, struktura publike pa ostaja bolj ali manj nespremenjena. Filme si ogledajo redki strejti (v osemdesetih je bila filmska publika bolj heterogena), ker pač dobro vedo in še bolj verjamejo, da gejevska ali lezbična zgodba ni univerzalna in jih zato pač ne zanima. Žal pa se je malo zredčila tudi »naša« glbt-filmska publika. Morda je stvar preprosta: bolj ko na naš vsakdan pritiskajo konservativne ideologije in sovražni izpadi, bolj si nekateri zatiskajo oči in si želijo lezbičnega in gejevskega filmskega koloseja brez »zamorjenih«, dokumentarnih, starih in aktivističnih filmov, več pa »čustvenih«, razvedrilnih, romantičnih in komičnih izdelkov. Nekje sem prebrala, da je hollywoodska produkcija klišejske melodrame najbolj cvetela, ko so svet pestile krize, vojne in pomanjkanje. Ubijanje z zabavo je posebna vrste družbene patologije in kdor pri tem ne more ali noče sodelovati, je bedak ali pa sitnoba, ki kvari zabavo, na kateri se imajo vsi radi.
Ali ste kdaj poskusili »zaigrati« heteroseksualno predpisano in označeno vlogo, denimo, pri raznih testih, ki se praviloma pojavljajo v ženskih revijah, takoj za recepti: Ali ste ljubosumni? Te partner ljubi in spoštuje? Kakšno je vaše razmerje? Pri odgovorih na vprašanja se takoj zatakne. Težko se je namreč poistovetiti z »njo«, ki svojega dragega preseneti tako, da mu A) skuha njegovo najljubšo pečenko, B) se obleče v seksi spodnje perilo ali kako drugače izrazi svojo ženstvenost samo njemu v veselje. Prav tako se ne bi mogli zlahka identificirati z »njim«, ki v tovrstnih testih pogosto nastopa v vlogi univerzalnega tepca, ki pozablja obletnice poroke, rojstne dneve, po seksu zasmrči, in bere časopis, namesto da bi opazil, kako lepo je »ona« aranžirala mizo in sebe … Seveda lahko tudi lezbijka skuha odlično jed za svojo izbranko ali pa se gej obleče v seksi opravo za njega, ampak tukaj gre za strukturno različnost, ki je ni mogoče tako enostavno preslepiti s sprenevedanjem, da ne vidimo vtkane neenakosti. No, teh testov nam seveda ni treba reševati, vsaj meni se že v osnovi zdijo mimo. Tudi večino reklam na televiziji preskočim ali utišam ton na televizorju, še posebej, kadar začneta kramljati in se bebavo spogledovati univerzalna »on« in »ona«, čeprav reklamirata izdelek, ki na videz nima blage zveze z ideologijo univerzalne heteroseksualnosti – ali pač? Pomembneje je, da se ta vzorec izpuščanja drugačnih življenjskih stilov ponavlja tudi na drugih ravneh. Decembra lahko v časopisih beremo bilance minulega leta, a tudi tokrat med prelomnimi dogodki nisem zasledila ničesar iz lgbt-skupnosti, še novega predloga za družinski zakonik ne, kaj šele organiziranega napada na Cafe Open ali omembo, da se je v letu 2009 zgodil 25. festival lezbičnega in gejevskega filma, ki je jubilejni dogodek tudi na evropski ravni.
Strukturno vsiljene univerzalnosti »za vse« ne bo v trenutku spremenil niti družinski zakonik, seveda, če bo sploh sprejet. Vendar se možnost uzakonjenja enakosti homoseksualnih državljank in državljanov nečesa globoko dotakne zaradi močnega simbolnega sporočila o tako rekoč uradnem priznanju raznolikosti in človečnosti tudi za lgbt-ljudi – ne preseneča, da so nekateri na parlamentarni razpravi streljali tudi takšne kozle, češ da znanost ni nikoli ovrgla trditve o tem, da je homoseksualnost bolezen in izrojenost, ali pa številne »strokovne« razlage, da ima oče lulčka in mama luliko, kar mora otrok vedeti in se identificirati – seveda z »njim« oziroma z »njo«. Simbolno sporočilo o enakosti nasprotnike bržkone razjeda še bolj kot nerazumen strah za usodo otrok v istospolnih družinah, o čemer nas sicer tako zagreto, a nesubtilno poskušajo prepričati. Saj vedo, da take družine že obstajajo in da obstajajo otroci, ki imajo homoseksualne starše. Toda zareza v udobje njim na kožo pisane samoumevnosti je tako skeleča, da v uzakonitvi drugače organiziranih družin vidijo totalni prevrat vrednot in ljudstvo strašijo, da bi po priznavanju popolne enakopravnosti istospolnih državljank in državljanov Sava tako rekoč začela teči nazaj v svoje pritoke.
