KOMENTAR
Decembra je Aleš Čakš v svojem komentarju (Delo, 9. 12. 2006) dobrohotno predlagal ukinitev Festivala gejevskega in lezbičnega filma (FGLF) in vključitev dobrih glbtiq filmov v program Liffe. Razlogi? Pravzaprav je samo eden: filme, ki jih vrti FGLF, bi moralo videti čim več ljudi, predvsem heteroseksualci, ki o homoseksualnosti vedo premalo. Ali Čakš pravi, da na vhodu v FGLF kje piše, da je strejtom vstop prepovedan ali pa da bi z vključitvijo glbtiq filmov v strejt festivale koga pretentali, da bi si jih ogledal, da bi, kot on pravi, te vsebine »infiltrirali v množico drugih vsebin« in bi jih strejt gledalci prepoznali »za nekaj več, za nekaj, česar prej niso videli, gledali, poznali«? Jelka Stergel v svojem odzivu (Delo, 21. 12. 2006) to tezo potrdi (tematika naj »se tako izogne getoizaciji«) in posredno nakaže, da je za FGLF kakovost prikazanih filmov postranska (bistven je emancipatoren vidik).
Morda vendarle ni tako samoumevno, da bi »množice ljudi«, ki imajo v sebi »zakoreninjene stereotipe o gejih«, z nekim naključnim ogledom filma ugotovile, »da so predsodki o homoseksualcih morda res nepotrebni«. Sam bi prej zagovarjal ravno obratno stališče: da takšne premisleke spodbuja prav obstoj posebnega festivala s svojo kar široko prepoznavnostjo in vidnostjo. Na to opozarjajo tudi organizatorji FGLF, ki so v svojem odzivu (Delo, 16. 12. 2006) na Čakševo kritiko zapisali, da je »festival pomemben nosilec preciznega in kritičnega političnega in kulturnega sporočila« in spomnili, da nikakor ne smemo spregledati »predvsem ogromnega pomena konteksta predvajanja filmov«.
Aleš Čakš posredno namiguje še na to, da bi si tudi tisti geji in lezbijke, ki si ne upajo priti na FGLF (kaj če te tam kdo prepozna?!) ali pa ki se nočejo zadrževati na mestih, kjer je vse polno drugih gejev in lezbijk, morda drznili na Liffe. Jah, najprej je treba reči, da taka prestavitev ne bi odpravila skrivanja in prikrivanja, niti njunih razlogov, ampak bi ju nemara še podpirala, poleg tega pa je na mestu pripomba organizatorjev FGLF o glbtiq filmih na Liffe: »V programskih materialih Liffa večkrat ni niti sledu o tem, da bi bil to gejevski ali lezbični film«. Nejevernega Čakša niti ne skrbi tako zelo, da bi z odpravo FGLF »izgubili vpogled v filme o homoseksualnosti«. Bolj ga namreč muči, če »je za na odmet opazka nekoga, ki bo rekel, ah … gej filmi, tega mi pa res ni treba gledat.« Seveda je! Popolnoma za odmet. Razen če uvedemo prisilne oglede filmov za homofobe in (hetero)seksiste. Zanimivo je tudi, kako se zdi kritiku neproblematično zahtevati, naj se glbtiq skupnost odreče nečemu tako pomembnemu, kot je FGLF, v t.i. splošno korist, medtem ko je samoumevno, da domnevni večini za isti cilj – strpno in svobodno družbo – ni potrebno pokazati nobenega pravega interesa.
Najbrž pa gre tukaj za dosti širše vprašanje o tem, kaj mainstreamizacija glbtiq kulture pomeni, kaj prinese in kaj odvzame. Dostopnost širši publiki se lahko na prvi pogled zdi privlačna ideja, a ima svojo ceno, ki jo izterjajo ideološke, komercialne, medijske ipd. silnice in ena od usodnejših posledic je lahko tudi zvodenelost izvornega naboja, ki jo zahtevata širša všečnost in sprejemljivost. Komu je to v korist in kakšna je cena, ki jo množičnost prinaša? Ne vem, če bodo nebesa zato kaj bližje.
Podobna vprašanja zbujajo tudi nekatere knjižne recenzije. Za primer vzemimo dve knjigi, ki sta izšli pri Lambdi. Mateja Hrastar (Mladina, 13. 1. 2007) je o Družinskem plesu Davida Leavitta zapisala: »Vse bolj se zdi, da je definiranje žanra gejevske literature obremenjeno s pogledom bralca: če bralec hoče videti le homoseksualno problematiko, jo vidi, sicer je knjiga le knjiga.« In še, da je to zbirka zgodb »za vse, ne le za geje«. Ali ne spominja to na neprestane pritožbe konzervativne kritike, da ni pomembno, če je v določenem besedilu kaj homoerotike ali ne, saj za branje takšna razsežnost nima nobenega pomena (saj »je knjiga le knjiga«) in da torej interpretacij ne bi smeli »obremenjevati« s homoerotizacijo. Kriteriji »univerzalne kvalitete« ostajajo večinoma neizrečeni, kajti samo po sebi naj bi bilo razumljivo, da so absolutni. Homoerotika ni pomembna in je kvaliteti kvečjemu na poti, medtem ko je heteroerotika samoumevna in je prejkone temelj kvalitete. Poleg tega je zelo vprašljivo, zakaj bi bila neka knjiga »le za geje«, domnevno torej neka druga samo za strejte? Ali so interesi in želje pa tudi zmožnost literarne identifikacije tako strogo ločeni ali pa je tovrstna getoizacija, ki jo glbtiq populaciji nekateri tako radi pripišejo, obojestranska ali celo do neke mere vsiljena? Od gejev in lezbijk se seveda brez nadaljnjega pričakuje, da bodo brali hetero knjige, obratno kajpak ne velja. Da je Leavittova knjiga »za vse, ne le za geje«, je seveda mišljeno pohvalno, zatorej je ta knjiga dobra. In če bi bila »le za geje« (kar koli bi to že pomenilo) – bi bila potem a priori manj hvalevredna?
Zdi se, da so nekoliko podobni tudi pogledi Marka Golje, ki je v zadnjih lanskih Dialogih (št. 11-12) objavil recenzijo pesniške zbirke Darilo Milana Šelja, za katero je med drugim napisal, da je njen izid »v zbirki Lambda morda medvedja usluga pesniku: zbirka je morda obsojena na bralski geto, pa čeprav bi si /…/ zaslužila pozornost širšega bralskega občinstva«. Aha, spet geto! Čigav že? Ali ni rahlo neprimerno na tak način ozmerjati založbo, ki prinaša imena, kot so Foucault, Kavafis, Rimbaud, Butler, Boswell, Genet, Rich, O’Hara, Reve, Kay, Sacher-Masoch, Pasolini …? In ki izdaja knjige nagrajenke Prešernovega sklada Suzane Tratnik in vrhunskega Braneta Mozetiča, katerih besedila so – mimogrede – prepoznana kot presežna tudi v »univerzalnem kanonu«. Morda pa Golja misli, da so za ge(j)to ti avtorji preveč kvalitetni in da si jih prej zasluži kakšen drug, nehomoseksualen geto? Čigav problem je torej, če nekdo misli, da teh knjig ne more brati, ker na njih pač piše, da jih je izdala Lambda? Mislim, da je ključna ugotovitev Braneta Mozetiča, urednika zbirke, ki je Goljevo pisarijo označil za navidezno »dobrohotnost in liberalnost, za katero se skriva prefinjena homofobija in tudi nestrpnost, ki vsem tem specializiranim /založbam, kulturnim dogodkom, festivalom/ ne dopušča prostora pod soncem. In to v času, ko je povsem jasno, da zahodni beli straight svet ni več središče sveta, da je svet prej obrobje brez središča, obrobje, po katerem se gibljejo manjšinske kulture, ustvarjajo nova središča in nova obrobja.« Ali je to res tako težko razumljivo?
