Nihče nikoli ne ve in vsi smo zmedeni

KNJIGA

Ciril Bergles (rojen 1934) je izdal 16 zbirk pesmi in prav toliko knjig prevodov. Stilno mu je zelo blizu Biblija, vsebinsko pa Visoka pesem in psalmi. Veliko sodeluje z zbirko Lambda (pri njej je doslej objavil tri zbirke s homoerotično vsebino), saj se mu zdi zelo pomembna edicija, ki odpira vrata v sproščeno in neobremenjeno družbo, v nove odnose v naši družbi. V Tutankamonu se združujeta Berglesova velika ljubezen do staroegipčanske civilizacije in vračanje v svoja najstniška leta. Vznemirja ga predvsem dejstvo, kako neobremenjena in brez predsodkov do spolne drugačnosti je bila ta stara civilizacija. 

Kralj Tutankamon je osrednji objekt pričevalcev v Tutankamonu.

Tutankamon je protagonist zbirke, a on sam nikoli ne spregovori …

… je pa božansko lep.

Je božansko lep. Za moje navdušenja nad njim je več razlogov. Videl sem njegov grob. In njegov prestol, ki ga posebej stražijo, a jaz sem paznika podkupil, da sem se lahko prestola čisto malo dotaknil z občutkom, da je tam sedel ta lepi mladi kralj. Bil je Nubijec, ti pa so izjemno lepi. Poročen je bil sicer s svojo sestrično oz. sestro, a se je veliko družil z mladimi, s katerimi je preživljal veliko časa v hišah piva, ki so bile morda nekakšni gejevski bari tedanjega časa.

Med izletom v Egipt mi je v Sakari čuvaj (za 5 dolarjev) pokazal grobnico s freskami in me še posebej opozoril na fresko, ki jo vidimo na naslovnici knjige [kraljeva manikerja v intimnem razmerju] in kaže, da niso bila homoseksualna razmerja v starem Egiptu nič nenavadnega.

Te freske turistom najbrž ne kažejo?

Ne, ne. Tam so sicer še druge stvari, ki niso erotične, a jih ne pokažejo.

Jasno je razvidna vaša naklonjenost do starega Egipta.

Zaljubil sem se v to civilizacijo. Zbirka Tutankamon pa ni nastala samo iz te ljubezni. Sčasoma so se mi začela vračati v spomin moja najstniška leta, se pravi čas, ko se začne prebujati telo, ko mlad človek v sebi začuti hrepenenje po drugem bitju, po dotikanju, po bližini, ko se začnejo mlade sanje in hrepenenja. Tako sem se iz Egipta vrnil v svoje najstništvo. Za to je bilo treba najti metaforo in našel sem jo v pričevanjih o uresničenih in neuresničenih poželenjih in hrepenenjih mladih tistega časa.

Kakšen bolj politično usmerjen bralec bi rekel, da gre za eskapizem, da pesmi prikazujejo svet, kjer je vse lepo.

Zanimalo me je samo prebujanje mladega telesa, težka pot do uresničitve mladih sanj. Nemirne noči. Nič drugega. Govorim iz svoje izkušnje, s to zbirko sem se oddolžil svoji mladosti. 

Gre izrazito za svet moških.

Do poročenih žensk je bila ta civilizacija bolj pristranska. Če je poročena ženska prešuštvovala, je bila hudo kaznovana, tudi s smrtjo. No, za prostitutke to ni veljalo, one so se lahko prosto sprehajale, celo gole, in vabile moške v svojo ljubezen.

Tipično: prostitutke patriarhat tolerira, žena pa naj bo doma.

Ja, poročeni ženski je bila zaupana samo skrb za dom in otroke. 

V pesmih je največ govora o ljubezni, med drugim spoznanju, da se ljubezen nenehno izmika, da je vedno nekje pred nami, nedosegljiva.

Nikoli ne misliš, da je to, kar ljubiš, že pravo, največ, kar si želiš. Tisto pravo je zmeraj nekje drugje. Z nobenim ljubimcem nisi zadovoljen. Vedno se sprašuješ, a je to res samo to. Ne obstaja še nekdo lepši, ki je bolj nežen, bolj vroč, nekdo, ki ga bom bolj ljubil? Ta izkušnja je boleča, celo grozljiva, ker onemogoča pravo do kraja izpolnjeno zadovoljstvo.

In pričevalci v pesmih govorijo o tem, da je lepota skrivnostno darilo bogov in zato včasih boleča.

Ja, mene lepota vedno boli. Ali boli zato, ker je nedosegljiva ali ker je minljiva? Ne vem. Morda je v bolečini lepote njena božanskost. Pravijo, da lepota ni vse, lahko je le maska, karakter pa je grd. Saj je vse to res! A hipno me nekdo lep zelo vznemiri, četudi vem, da ne bom mogel dlje od tega pogleda.

Še ena misel mi je padla v oči: »Življenje brez strasti je prazno, / dolgočasno kakor vojna brez krika«. Ali to pomeni, da je strast vojna?

Ja. Spolni akt je v bistvu spopad dveh teles. Hud spopad. Če gre za dva moška, je ta spopad še hujši.

V Tutankamonu je rečeno, da če si žejen, prosiš pijače, »zakaj bi moral skrivati svoja čustva«.

Človek ne živi, če ne živi avtentičnega življenja. Tudi sam sem zaživel šele takrat, ko se mi je zgodilo, o čemer sanjajo pričevalci v pesmih. Ko sem premagal samega sebe, svoje predsodke, se je pravo življenje šele začelo. Vse drugo je mučno.

In da je treba izkoristiti, kar nam je dano. Neizživeti, neuresničeni poljubi najbolj pečejo.

Da, zelo pečejo. Včasih si predstavljam, da koga, ki ga srečam, tudi poljubljam. In to mi pušča pekoč občutek. Ves čas čutim te neizživete poljube.

V Zaupnih sporočilih pišete, da pesem ni v popolnosti telesa, ampak v njegovi živi rani. Torej so rane vzgibi za pisanje?

Absolutno. Včasih je rana tudi prijetna, potrebna. Bolečina je lahko tudi sladka. Zato si zaljubljenci tako radi prizadevajo čimbolj raniti drug drugega, to poglablja njihova razmerja. 

Tisti, ki pridejo v naša življenja, prav tako nenadoma odidejo, brez upanja, da bi se kdaj vrnili, vendar potreba po bližini ostaja.

Odidejo, največkrat odidejo. Mislim, da je ljubezen lahko zelo kruta …

… da ne pozna miru.

Ja, zelo nemirna je.

Kako je s to željo po preseganju telesa, z gonom po metafiziki, ko pa se vedno znova sprašujemo, če ni fizično edino resnično?

Telo je posoda duhovnosti. Vsaka resnična telesna potreba vključuje nekaj več. Kaj je v potrebi po stiku z drugim telesom? Mislim, da je vedno še nekaj več.

In potem prideva nazaj do bolečine.

Ja. Tako. Sama telesnost ne bi bila tako zelo boleča.

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Pogovor z Mariem Wirzem

V enem dihu   Mario Wirz, Pozno je, ne morem dihati: nočno...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja