FILM
Pogovor z Dennisom Todorovićem
Zaključni film 26. lezbičnega in gejevskega filmskega festivala je bil Sasha režiserja Dennisa Todorovića. Ta je bil tudi edini od povabljenih režiserjev in režiserk, ki mu je letos uspelo priti v Ljubljano. Po filmski predstavi je v Kinoteki potekal pogovor z režiserjem. Objavljamo izbrane dele iz pogovora.
V enem od intervjujev ste omenili, da nobena zgodba ne nastane iz nič, da je vsaka zgodba zasnovana na neki izkušnji. Kako je nastala zgodba o Saši?
Sem res to rekel? (Smeh.) Zgodba o Saši je zgodba o družini, o priseljencih in pa o procesu razkritja, o katerem nenazadnje spremljamo zgodbe že zadnjih dvajset, trideset let. V grobem zgodba o Saši torej ni nič novega. Kar je novo, je doživeta iskrenost zgodbe. Čim večja je namreč iskrenost, ki jo zgodba izpoveduje, v tem primeru stvari, ki sem jih doživel sam, tem bolj sveža je zgodba.
Zgodba je do določene mere podobna vaši biografiji; vaš oče je iz Črne gore, mama je iz Češke. Je zgodba avtobiografska?
Na nek način zagotovo. Sem otrok druge generacije priseljencev v Nemčiji in v filmu je mnogo prizorov, ki sem jih doživel tudi sam. Prva verzija scenarija je bila bližje mojim izkušnjam in izkušnjam moje družine. Potem pa se je scenarij večkrat spreminjal, tako da je družina Petrovič (družina iz filma, op.p.) počasi dobivala povsem svoje življenje. Ko sedaj gledam končni izdelek, se mi sicer zdi, da je to neka družina, ki mi je znana, ki jo poznam, vendar to ni več moja družina.
Katere stvari pa so se spreminjale v scenariju?
Največja sprememba se je dogajala v optimizmu zgodbe, predvsem na koncu. Prva verzija je bila veliko bolj depresivna. Konec ni imel čustvenega približevanja med družinskimi člani, ni bilo poljuba med materjo in očetom, ni bilo prizora, kjer oče pokaže, da je sina vendarle sprejel. Osebno pa menim, da je film sedaj močnejši, ravno zaradi tega.
Zakaj ste se odločili, da oče na koncu sprejme sina?
Zato, ker mi je eden od razumnih ljudi namignil, da je to mogoče boljše. (Smeh.)
Oče v filmu na koncu izkaže »naučeno« strpnost. To je strpnost, ki ne izvira iz »živi in pusti živeti«, pač pa je vanjo vložen trud. Volja, da si do nekoga strpen. Je takšna strpnost večvredna?
Menim, da je strpnost nekaj, kar moramo vsi pri sebi razumeti in razčistiti. Zdi se mi pomembno, da na koncu vsi presežemo »živi in pusti živeti« in o stvareh, ki nas motijo, razmišljamo in poskušamo preseči razloge za nerazumevanje. Dober primer je ravno reakcija igralca Ljubiše Grujičića (v filmu igra vlogo strica, op. p.), ki je scenarij ob prvem branju komentiral z: »Ojoj, pedrski film, in še balkanski!«. Ko pa ga je žena prosila, naj razmisli o vlogi, se je odločil za sodelovanje. S tem je tudi sam stopil v neki svet, ki ga ni poznal, in mislim, da je zaradi tega spremenil pogled na veliko stvari.
Kaj pomeni biti gej iz druge generacije priseljencev v Nemčiji?
Odvisno od družine, osebno menim, da je to problem. Predvsem je zanimivo to, da je Köln ena od gejevskih metropol v Nemčiji, kjer je Parada ponosa prej parada kapitalizma kot parada s političnim sporočilom. Ravno tu pa posamezniki migrantsko-gejevske skupnosti živijo dvojno življenje. Večina jih namreč živi v krogu družine, ki pa jih ne vidi in prepozna kot istospolno usmerjenih. Večina ljudi namreč vidi le tisto, kar želi videti.
Koliko Parade ponosa v bivši Jugoslaviji in predvsem nasilni dogodki okoli njih odmevajo v nemški gejevski skupnosti oziroma v migrantsko-gejevski skupnosti?
O tem ne vem veliko. Seveda lahko o incidentih beremo v časopisih. To postane neka dva do tri dnevna novica in potem se na to pozabi. Nemci večinoma komentirajo dogodke s komentarji kot »poglej, kaj se zopet dogaja na Balkanu«. Za priseljence, posebej homoseksualce, pa to predstavlja realnost, o kateri je bolje ne razmišljati. Kar seveda ni dobro. Po drugi strani pa je posledica letošnjih dogajanj v Beogradu dejstvo, da bodo film Sasha v kratkem predvajali tudi v Sarajevu in na Kosovu.
Kako je vaša družina sprejela dejstvo, da ste za vaš prvi celovečerni film zbrali gejevsko zgodbo?
Filma še niso videli vsi. (Smeh). Bratom in sestram je bil všeč.
Kakšen je pravzaprav položaj priseljencev iz bivše Jugoslavije v Nemčiji? V filmu vidimo, kakšne težave imajo Nemci pri izgovorjavi priimkov na -ić.
V grobem mislim, da ima Nemčija trenutno en kup drugih problemov, ter da biti manjšina z Balkana niti ni tako zelo problematično. To, kar sem prikazal v filmu glede manjšinske problematike, so čisto osebne izkušnje. Na primer, moj priimek še vedno izgovorijo Todorovski ali Todorovik, mešajo Makedonijo in Črno goro oziroma so prepričani, da gre za eno in isto državo. Zanimivo je mogoče še to, da se je nemško občinstvo ravno pri teh prizorih najbolj prepoznalo in se najbolj smejalo.
Film je bil prikazan tudi v Ameriki. Kako je občinstvo tam sprejelo prizore, ki so kulturno specifični in težko prevedljivi, na primer prizore, v katerih je veliko kletvic?
Saj imajo tudi Američani kakšne dobre domače kletvice. (Smeh.) Drugače pa so v Ameriki film zelo dobro sprejeli. Tam nam je uspelo dobiti tudi distributerja, kar je zelo redko za nizkoproračunski film. Reakcije občinstva pa so seveda drugačne in ameriško občinstvo ne razume vseh kulturno-specifičnih elementov filma. Zanimivo je na primer že to, da ne le ne ločijo med nemščino in srbo-hrvaščino, temveč tudi ne dojemajo, da gre za dva različna jezika.
Kako ste določili, kdaj igralci govorijo nemško in kdaj srbsko oziroma hrvaško?
Tudi tu sem izhajal iz lastne izkušnje. Tako kot se sam pogovarjam v družini, tako sem jezikovno označil dialoge. Z bratom in sestro se pogovarjam nemško, s starši pa se pogovarjam v češčini ali srbo-hrvaščini. V filmu sem posebej za mamo uvedel to, da mama govori nemško s sinovoma, saj naj bi bila bolj integrirana v nemško družbo, kar pomeni, da se je jezika že bolj navadila, v hrvaščino pa preklopi le, kadar je čustvena.
Koga ste imeli v mislih kot ciljno publiko filma? Gejevsko in lezbično publiko? Priseljence? Ali pa je bil film zamišljen za širše občinstvo?
Mame homoseksualnih sinov iz republik bivše Jugoslavije (smeh in bučen aplavz v dvorani). Priznati moram, da o ciljni publiki niti jaz niti producentka nisva veliko razmišljala, bolj nama je bila pomembna zgodba, ki sva jo želela predstaviti. Imela pa sva markentinški koncept in oseba, ki je vodila marketing, je zapisala, da je to film za homoseksualce in ženske.
Zgodba, ki se ponavlja v večini filmov, ki govorijo o priseljencih, je vrnitev domov. Tudi v vašem filmu je zaslediti to željo. Res vsi priseljenci govorijo, da bodo šli nazaj domov, ali pa se je zaradi političnih sprememb in Evropske unije kaj spremenilo? Želijo vaši starši domov?
Da, želijo. Vendar hkrati ne želijo zapustiti Nemčije. Predstavljajte si, nekdo se preseli v drugo državo za nekaj let, da bi zaslužil nekaj denarja, kupil hišo in se potencialno vrnil domov. Vmes pa se rodijo otroci, ki bi želeli ostati, sam pa se navadi na življenje tam. Navadi se tudi na to, da vsak dan govori o tem, kako bi se vrnil, kar pa mu seveda ne uspe, saj ga vsakodnevno življenje drži tam, kjer živi že dvajset, mogoče celo trideset let. Priseljencem tako vrnitev domov lahko predstavlja težek problem. Seveda sanjajo o tej vrnitvi in kako je bilo, preden so odšli. Vsako leto se vračajo domov na počitnice, hkrati pa vedo, da počitnic ne morejo enačiti z realnostjo. Nekateri se sicer res vrnejo, ponavadi, ko se upokojijo, mnogi pa o tem le sanjajo in ne zberejo moči in volje za vrnitev.
Na koncu seveda ne morem mimo vprašanja o tem, kako ste snemali ljubezenske gejevske prizore? (Smeh.)
Sam se teh prizorov prav bojim. Vendar strah moraš premagati, kajne? (Smeh). V izvornem scenariju je bil napisan samo prvi prizor v hodniku, tisti prvi poljub, ki je neposredno povezan z zgodbo. Ko pa smo dokončali izbiro igralcev in so se vsi med sabo spoznali, sta oba igralca – tako Saša kot Tim (Saša Kekez in Tim Bergmann, op. p.) – menila, da to ne more biti vse, da moramo posneti še kaj več in seveda jima tega nisem hotel preprečiti! (Smeh.) Razširjen prizor se je res izkazal kot dobra ideja in profesionalni pristop z njune strani.
Pogovarjal se je Roman Kuhar. Prevedla in priredila Jasna Magić
