Recenzije: Film 2016

FILM

 

Razprte oči (Eyes Wide Open)

Produkcija: Izrael, 2009
Režija: Haim Tabakman
Igrajo: Zohar Shtrauss, Ran Danker, Tinkerbell

Široko odprte oči – zlomljen hrbet.

eyes_600

Aaron, oče in poročen ortodoksni jud, se zaljubi v Ezrija, brezdomca in študenta. Najame ga kot pomočnika v svoji mesnici. Zbližata se in vzpostavita čustveni in seksualni odnos. Aaron je razpet med predanostjo veri in odnosom do Ezrija.

Ekranizacija Gore Brokeback odmeva. Nismo še bili priča poslednji inačici zgodbe z enakim vodilnim motivom – obratom perspektive od polnovrednega geja k dvojni vlogi navideznega polno-funkcionalnega strejta. Šli smo korak nazaj in središče zanimanja postaja identiteta moških, ki imajo spolne odnose z moškimi in niso geji (?). Njihovo dejanje bi »neuki« opazovalec označil kot homoseksualno. Identiteta, ki za to nima besed. Tak je odnos med Aaronom in Ezrijem, ki svojo naklonjenost izživita, nikoli pa ne dobi veljave v izrečeni (psihološki) resničnosti junakov.

Element, ki ga je nemogoče spregledati, je prizorišče mesnice: brezčutnega in pustega kraja, kjer se konča življenje. Njeno mesto v fotografiji filma, prežeti z izpranimi in ubitimi barvami, je več kot izvrstna izbira, v katero sede tudi poklic glavnega junaka. V gledalcu vzbuja čustveno lakoto in ga usmerja v subtilnejše dojemanje zgodbe. Gej (?) Aaron je mesar, ki kokošim zavija vratove, jih kolje in skubi. Spoznamo ga kot strogega, discipliniranega in zatrtega sledilca zunanjim zahtevam. Morda zgodba sporoča, da lahko v puščavi ob kaplji vode vzklije cvet? Ali idealistično – strast, ki jo nasledi ljubezen – pripelje v življenje tudi psihološko mrtvega? V nadaljevanju zgodba počasi in patetično odstira dogajanje v njegovem doživljanju, polno razdvojenosti, zanikanja in nemoči. Gledalec začuti njegova intenzivna in skrita čustva. Iz toka dogajanja v zgodbi pa je hkrati slutiti neizogibno tragičnost tistega, kar prihaja. Aaron si vzame življenje na mestu, kjer se je med njim in Ezrijem rodil intimni odnos.

Na vprašanje njegovega motiva ob tem ne dobimo odgovora – je Aaronovo poslednje dejanje umik pred posledicami sankcij skupnosti ali notranje spremembe zavedanja lažnosti življenja, ki ga je živel? Napovedani konec se odmika, prelaga v najskrajnejšo točko v prihodnosti. Pomeni Aaronov beg in zanikanje sramu in krivde, kar bi moral občutiti. Zaključek je skrajen in brez besed, hkrati dejanje strahopetca.

Film niza stališča in razumevanje ideologij, ki razlagajo zadeve glede na zunanjost. Bistvo je označba in dogmatično razumevanje istospolnega spolnega dejanja kot odločitve. Pri tem se ne sprašujejo o absurdnosti vsebovanega stališča o istospolnih nagnjenjih kot univerzalnih. Predajo se jim le najšibkejši in najmanj moralni. Zgodba nas pouči, kako ideologije vidijo posledice neposlušnosti. Kdor se enkrat vda tej skušnjavi, morda več ne bo zmogel živeti brez oziroma ob izgubi tega. Potrebno je krepostno življenje, v katerega je posameznik vpeljan s prepovedjo pred izkušanjem »prepovedanega«.

Ocena: ♦♦♦♦

Rok Podkrajšek

 

Otroci so v redu

Produkcija: ZDA, 2010
Režija: Lisa Cholodenko
Igrajo: Julianne Moore, Annette Bening, Mia Wasikowska, Josh Hutcherson, Mark Ruffalo

kids2_600

Lisa Cholodenko je leta 2004 začela pisati zgodbo Otroci so v redu – zgodbo o dolgoletnem lezbičnem paru Jules (Julianne Moore) in Nic (Annette Bening) z mladoletnima otrokoma Joni (Mia Wasikowska) in Laser (Josh Hutcherson) ter njunim darovalcem sperme Paulom (Mark Ruffalo), ki nenadoma postane del njihovega življenja.

kids3_300Na prvi pogled je film Otroci so v redu kakovosten izdelek, na katerega smo dolgo čakali. Če smo natančni, smo čakali celo zgodovino filma od njegovega nastanka leta 1903, ko je Méliès posnel prvi »igrani« film Potovanje na Luno. Prikazuje namreč dolgoleten lezbičen par z mladoletnima otrokoma, kar noben film do zdaj ni storil. Film odlikujejo duhoviti in inteligentni dialogi ter pristnost ljubečega, vendar že nekoliko zdolgočasenega odnosa med Jules in Nic, ki sta skupaj že od srednje šole dalje. Nic je zdravnica, za odtenek pretirano razumska oseba, ki mora imeti stvari pod nadzorom, Jules pa svobodomiselna in srčna, a malce nesamozavestna ženska, ki je kariero krajinske arhitektke v veliki meri žrtvovala zaradi vzgoje otrok. Zato zapleta v njunem odnosu ne gre iskati v tem, da gre za lezbični par, ampak zaplet tiči ravno na točki »preloma« vseh vrst odnosov, namreč v krizi srednjih let in utečenosti njune zveze.

Nad filmom se na ravni filmskega jezika – režije, zgodbe, filmske zasedbe, glasbe, scenografije – nikakor ne moremo pritoževati. Vendar pa se pri Chodolenkovi ponovno kaže to, kar smo opazili že pri njenem drugem filmu Laurel Canyon. Tudi slednji je prav tako kot Otroci so v redu dobil precejšnja finančna sredstva velikega studia, zaradi česar je opazna dvojna morala, ko gre za prikaz homo- in strejtovskih seksualnih prizorov. Zakaj smo morali čakati tako dolgo, da bo nekdo naredil film o istospolni, natančneje lezbični družini, da bi skozi stranska vrata ponovno vstopila prevara z moškim, in to celo z darovalcem sperme za njuna otroka?

Toda kljub slednjemu moramo film pohvaliti, ker lezbične motive uporabi ravno zato, da prikaže tegobe in preizkušnje sodobnega zahodnjaškega družinskega in zakonskega življenja, ki jih ne opredeljujeta spolna usmerjenost ali tip družine, temveč so te družine družbeno-kulturno univerzalne.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Katarina Majerhold

 

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

LGBT osebe v Srbiji ne zaupajo policiji

Center za raziskovanje javnih politik iz Srbije je objavil rezultate raziskave “Ranjive...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja