Slovarček in slovnica 11

 

Bi in lahko

Izrazi biseksualnost, biseksualec/ka in biseksualno so sestavjeni iz latinske predpone bi, ki se nanaša na število dve, in besede seksualnost oz. spolnost. Zatorej morda ni tako nenavadno, da slovarji starejšega datuma enačijo biseksualce z dvospolniki in biseksualce opisujejo kot ”dvospolno razpoložene”, karkoli že to pač pomeni. Novejše publikacije ta lingvistični spodrsljaj popravljajo in kot dvospolnost razlagajo hermafroditizem, medtem ko je biseksualnost definirana kot ”nagnjenost k obema spoloma” (SSKJ 1998). Heteroseksualna populacija najpogosteje uporablja nevtralne izraze, najbolj nepoučeni pa nas občasno razveselijo s kakšnim ”bioseksualcem” ali ”bioseksualnostjo” (kaj naj bi to bilo, nam do zaključka redakcije ni uspelo izvedeti, le ugibamo lahko, da ima to nagnjenje nekaj opraviti z zelenjavo). Lgbt-scena je, kot običajno, nekolikanj bolj kreativna v tem pogledu in se pogosto poigrava z besedami, ki imajo identično predpono. Biseksualci so tako med drugim znani kot biatlonci, bibe, bicikli oz. biciklisti in bičkarji. Pogosto se zanje uporablja tudi izraz biskvitki, ki izvira iz istoimenske risanke (originalno Biskitts) iz osemdesetih, v kateri nastopajo prikupni miniaturni kužki. Junake so na hrvaški televiziji poimenovali bipsiči, kar je prav tako postal popularen izraz za biseksualce tako na Hrvaškem kot pri nas. V Sloveniji so se nato pričela pojavljati tudi poimenovanja, ki so latinski bi zamenjala s slovenskim dvo. Tako lahko namesto izraza biseksualec slišimo zabavne izraze, kot je naprimer dvocevka (ki me osebno neprijetno spominja na dejstvo, da teče beseda morda o osebkih z dvema penisoma), dvocvetka in dvoživka. Morda je presenetljivo, da je angleški jezik, običajno glavni vir lgbt-slengizmov v slovenščini in mnogih drugih jezikih, na tem področju precej siromašen. Slovenci smo iz angleščine prevzeli zgolj izraz AC/DC (lastnost naprav, ki lahko delujejo na enosmerni ali izmenični tok), manj znani pa so switch hitter, ambidextrous (nekdo, ki lahko piše in opravlja delo z levo ali z desno roko)  ter hovis (blagovna znamka kruha, ki je narejen iz mešanice bele in polnoznate moke in je znan po sloganu ”best of both”). Lahko pa seveda preprosto rečemo, da smo bi, in se nato kislo nasmehnemo, ko nam kakšen pametnjakovič postreže s tisto zlajnano, ”A bi, pa ne moreš?”. Bi, in lahko.

 

Anamarija Šporčič – Janis
.
.
.
.
.
.

Drage bralke in bralci, drage aktivistke in aktivisti!

Pogosto slišimo, da so pomembna dejanja, besede pa da manj! Vendar se s tem ne morem strinjati! Diskurz – način uporabe jezika – ima ideološke posledice, saj producira in reproducira pomene in razmerja moči. Zato je pomembno, kakšen jezik uporabljajo aktivistke in aktivisti na svojih spletnih straneh. Ali kdaj prezrejo spol? Ali enakovredno uporabljajo moški in ženski spol?

Kovačeva kobila je pogosto bosa. Ko sem pregledovala nevladne spletne strani, sem opazila, da lgbt-aktivistke in aktivisti včasih pozabijo na nediskriminatorno rabo moških in ženskih oblik. Na spletnih straneh Škuc-LL sicer dosledno uporabljajo ženske in moške oblike, tega pa za večino preostalih lgbt-spletnih strani ne bi mogli trditi. Še vedno je vse preveč udeležencev, urednikov, aktivistov, strokovnjakov, članov, sorodnikov …, ne pa tudi udeleženk, urednic, aktivistk, strokovnjakinj, članic, sorodnic.

 

Kaj lahko storimo? Uporabimo besedno zvezo udeleženci in udeleženke, sorodnik in sorodnica … Uveljavlja se tudi oblika zapisa urednik/-ica, član/-ica (pa tudi brez vezaja: član/ica, vabljeni/e). Zanemarjanje rabe ženskih oblik je najbolj opazno pri samostalnikih, kjer pravzaprav najlaže uveljavimo drugi, ženski spol. Na tabor povabimo udeležence in udeleženke, na razpis pa umetnike in umetnice!

Problematična je tudi razširjena raba pridevnikov in posamostaljenih pridevnikov, na primer, hendikepirani, mladi so storili to ali ono; ali tudi primeri glagolske rabe: v neki akciji smo/so naredili …, kjer je prav tako izključen ženski spol (če bi hoteli vključiti ženski spol, bi se moralo glasiti takole: mladi in mlade, smo/so naredili/naredile …). Morda ni za vnemar pristop, ki ga je v enem od svojih poročil uporabil varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek: v enem poglavju je uporabljal moško slovnično obliko (»moški in ženske bodo šli …«), v drugem žensko slovnično obliko (»moški in ženske bodo šle …«). Tudi v angleških feminističnih in queerovskih besedilih vse pogosteje zasledimo, da namesto univerzalnega »he« avtorice uporabljajo »she«.

Opazila sem še en detajl: na začetku besedila avtorji in avtorice pogosteje uporabljajo ženski spol, proti koncu besedila pa vse manj … Kot je nekdo dejal, »ker je taka raba okorna«. Vendar so to le navade in kolektivni okus, kar pa lahko spremenimo. Diskriminacija namreč, kot pravi Jasna Magič, »kaže na površnost medsebojnih odnosov med ljudmi in rigidne ter omejujoče družbene norme«, zato vas prijazno povabim zoper površnost in omejevanje! Naj ostanki avtoritativnega maskulinega jezika okamenijo v preteklost.

Prav tako patriarhalna in zastarela je raba – tudi v lgbt-zapisih – ženskih imen in priimkov. Nobene potrebe ni, da iz ženskih priimkov tvorimo pridevnike (Markovičeva). Tudi če uporabimo samo priimek brez imena, ne uporabimo pridevnika (Tako je zapisala Greif, ne pa Greifova). Uporabimo lahko tudi rodilnik, recimo slike Alenke Spacal, nikakor pa ne uporabimo le imena (Alenkine slike).

In še zadnja lekcija: ta je pa zelo zastarela, pa hkrati aktualna. Morda ste tudi vi opazili rabo gospa profesor, gospa doktor (podobna dikcija kot naslavljanja izpred sto let »gospa profesorjeva«, profesor je bil pa mož!). Nikar te rabe ne posnemajte! Uporabite zvezo gospa doktorica, inženirka itd. Kot vse neumnosti, se da tudi to stopnjevati. Nedavno sem tako prebrala zvezo »knjiga profesor Grosmanove« namesto »knjiga profesorice Grosman«!

 

Zala Hriberšek
Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja