FILM
Alternativni elektronski mediji in filmski festivali queer filmov niso odgovor samo na pomanjkanje vsebin v mainstream medijih. So tudi odgovor na pritisk dominantnih družbenih vrednot. Filmi s queer vsebino, ki pridejo do javnosti, potujejo skozi številne filtre odločanja. Nemalokrat so filmi s queer prizori sprejeti kot moralno sporni in so zato mladim gledalcem nedosegljivi ali pa jim njihov ogled omejujejo. Države po svetu imajo vzpostavljene različne sisteme označevanja filmov in drugih avdio-vizualnih vsebin. Oznake naj bi otroke in mlade obvarovale pred vsebinami, škodljivimi za njihov duševni in moralni razvoj. Sistemi so praviloma zastavljeni skladno s standardi in delujejo transparentno. V ZDA pa so, kot utemeljuje dokumentarec This Film Is Not Yet Rated (Film še ni označen), domena subjektivne in nestrokovne presoje izbranih posameznikov.
Dokumentarni film razkriva vrsto netransparentnosti v delovanju MPAA (Motion Picture Association of America). MPAA oceni filme – preden ti najdejo svojo pot v kina – z oznakami: G (General Audience – ogled dovoljen vsem starostnim skupinam), PG (Parental Guidance Suggested – nekateri prizori so lahko neprimerni za mlajše gledalce), PG-13 (Parents Strongly Cautioned – vključuje prizore, neprimerne za mlajše od 13 let), R (Restricted – mlajšim od 17 let ogled dovoljen le v spremstvu staršev) in NC-17 (No Children Under 17 Admitted – mlajšim od 17 let ogled prepovedan). Dokumentarec med drugim razkrije, da so filmi s homoseksualnimi prizori pogosto označeni ostreje kot podobni heteroseksualni prizori, da so prizori, ki v središče postavljajo spolno izkušnjo skozi žensko perspektivo na udaru bolj kot tisti skozi moško, in da so erotični prizori nasploh manj tolerirani v primerjavi z najbolj nasilnimi prizori. Prvotno oznako NC-17 so si tako prislužili LGBT filmi Boys Don’t Cry in But I’m a Cheerleader. Za najstrožjo oznako NC-17 je bil dovolj že prizor, v katerem se lezbijka, ki je oblečena, dotika intimnih predelov oziroma masturbira, ali prizor, kjer se dekleti v zatemnjenem prostoru, oblečeni, leže poljubljata. Z najstrožjo oznako v ZDA ni bilo prizanešeno niti Almodovarjevi umetniški svobodi v La Mala Educacion (Slaba vzgoja). Dokumentarec razkrije še eno posebnost institucije – posamezniki, ki filme ocenjujejo, so »navadni ljudje«, in četudi naj bi bili »varuhi javne morale«, delujejo anonimno. Poleg predsednika MPAA Jacka Valentija je Joan Graves edina javnosti znana oseba v odboru za ocenjevanje filmov. Gravesova je republikanka, ki sama izbira in najema ocenjevalce filmov.
Ali takó ostro označevanje queer prizorov v ZDA vpliva tudi na nas? V službi za odnose z javnostmi v Planetu Tuš pravijo, da »ameriških oznak ne upoštevajo, saj na območju Republike Slovenije niso obvezujoče«.
|
This Film Is Not Yet Rated
Režiser Kirby Dick je dokumentarec prvič predstavil leta 2006 na filmskem festivalu Sundance. MPAA mu je »zaradi prizorov spolnosti« dodelila oznako NC-17, predvajali so ga le nekateri kinematografi in kanal IFC (Independent Film Channel). Film si je v celoti moč ogledati na Google Videos, recenzijo dokumentarnega filma pa objavljamo v filmski rubriki
|
Podoben odgovor dajejo pri Koloseju: »V Sloveniji ni zakona, ki bi določal uporabo oznak o primernosti filma, zato tudi ni postavljenih kriterijev za označevanje filmov z oznakami. To je tudi glavni vzrok, da se tudi Kolosej takšnega označevanja filmov ne poslužuje. Občasno ob posameznih filmih, ki vključujejo zelo nazorne nasilne, grozljive ali seksualne prizore, na to opozorimo in mladini do določenega leta ter občutljivejšim osebam odsvetujemo ogled filma. Vendar pa ogleda filma nikoli ne prepovedujemo.« Načeloma bi si nasprotniki posegov v filmsko in posameznikovo svobodo pri nas zato lahko oddahnili. Vendar se zalomi pri različici filma, ki pride v naše kinematografe. Filmov z oznako NC-17 ameriški studii pogosto nočejo izdati, ker jih je težko oglaševati, distribuirati in povrniti stroške proračuna. Ker želijo ameriški režiserji svoje filme ponuditi čim širši javnosti in jih rešiti komercialnega poloma, jih zato uredijo in odstranijo »moralno sporne« prizore, da dobijo milejšo oznako. Take okrnjene, »cenzurirane« filme iz ameriške produkcije preko distributerjev predvajajo tudi slovenski kinematografi.
O »duševnem in moralnem razvoju« najstnika, ki se sooča s queer občutenji, se malokdo vpraša. Če o primernosti filmskih vsebin presojajo odrasli laiki, pa so mladostniki bolj iznajdljivi – v knjižnici in na internetu.
|
Označevanje televizijskih vsebin, ki bi lahko bile neprimerne za mladoletne, z akustično-vizualnimi sporočili ali t.i. krogi in trikotniki pri nas poznamo že nekaj let. Označbe regulira 84. člen Zakona o medijih. Ta navaja, da je potrebno vsebine, ki bi lahko škodovale »duševnemu, moralnemu in fizičnemu razvoju« mladoletnih, ustrezno zaščititi. Ne navaja pa natančno, kje je meja vsebin, ki bi lahko mladoletnim bile škodljive. Na podlagi česa so izbrani LGBT filmi in serije, ki jih lahko spremljamo na naših televizijah, pojasnjuje Igor Palčič iz Uredništva za tuje filme TV Slovenije: »Ko in kadar naletimo na dober in primeren film za TV predvajanje, tedaj ga skušamo kupiti oz. zanj plačati licenčnino. Največkrat je dobre filme težko kar kupiti, ker prodajalci najprej iščejo možnost kino predvajanj in DVD prodaje. Šele nato pride na vrsto televizija, naša ali katera druga. LGBT tematike posebej ne izbiramo in tudi ne poudarjamo. V naših tujih filmih in serijah je prisotna toliko, kolikor je vpeta v dober film ali serijo.« Kaj v filmih je pretirano seksualno, moralno sporno in vredno označbe filma, ostaja subjektivna presoja urednikov. »Presoja je seveda subjektivna, ker nimamo nikakršnih navodil ali priročnika, kaj je pretirano nasilno ali pretirano seksualno. Ravnamo se po znanju, izkušnjah in zdravi pameti,« dodaja Palčič. |
