Kate Walker, Peter, Škuc-Lambda, 2007.
Ker je šolski sistem heteronomativen, ni pričakovati, da bodo mladi bralci in bralke kaj kmalu dobili za domače branje roman Peter. Zato za veselje preberimo par povedi, zaradi katerih gospa Minslow iz romana vzklika »O, moj bog!«, za šolsko izobraževanje pa jih samoumevno ni: »Objel sem ga, pritisnil obraz na njegove prsi in skozi majico poslušal bitje njegovega srca. Bilo je, kot da sem prišel domov, kot da sem našel prostor, kjer sem si vedno želel biti in kjer bi lahko v njegovem objemu ostal za vedno.«
Glavni junak romana je petnajstletni Peter Dawson, ki pripoveduje o svojem življenju in soočanju z istospolno identiteto. Roman torej ne perpetuira heteroseksualne matrice in lahko ga označimo za mladinski roman. Ne nepomembno: Peter je bil leta 1991 v Avstraliji imenovan za mladinski roman leta.
Zgodba je dinamična in prepričljiva: Petra spoznamo v njegovi družini, starša sta ločena, živi z mamo (ki »je super«) in s starejšim bratom Vinceom, odsotni oče pa se prikaže v »času božiča, rojstnih dni in kriznih situacij«. Za zgodbo je pomembna tudi njihova gospodinja, »na-pol-pri-njih-stanujoči-vohun«, gospa Minslow, ki – tako kot oče – namige o konstituiranju Petrove gejevske identitete interpretira kot »krizno situacijo«, medtem ko sta mati in brat Vince na njegovi strani. Pomemben prostor Petrovega odraščanja je motorišče. Peter ima rad motokros, toda tekmo s stereotipi in strejtarskimi klišeji svojih sovrstnikov na motorišču izgublja. V hrumenju težkih motorjev in pravih moških je seveda stroga hierarhija. Ko Gaz z voditeljskega trona razsodi: »Hmm, stari moji, definitivno je iz pedrskega materiala. Moral se boste pazit.«, ljudstvo sklene, da ga naženejo, »še preden se česa ne nalezemo«.
In najprivlačnejše: ljubezenska zgodba: Peter se zaljubi v Davida Rutherforda: »Na fotografiji sem se dotaknil njegovega obraza, temne obrobe okoli njegove čeljusti, njegovih ustnic.« Roman se nadaljuje v maniri zapeljivega sentimentalnega romana in se v takem duhu tudi konča: »Mogoče nekoč, čez nekaj let, se bom spet prikazal na njegovem pragu.«
Kaj lahko prezremo, da je roman tudi didaktičen. Pisateljica sicer razbija stereotipe o homoseksualnosti, toda v ospredju romana je zgodba. Ena od vrednosti romana je torej v tem, da ne daje naukov in ni pokroviteljski, hkrati pa osvetli družbene klišeje.
Vsekakor še eno zanimivo branje iz odlične knjižne zbirke Lambda – za vse starosti in spolne identitete.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Zala Hriberšek
Pogovor s Kate Walker o Petru
»Pretvarjati se, da homoseksualnost ni najstniška tema, je čista ignoranca«
Peter se ukvarja z dvema izredno pomembnima perečima temama v sodobnem šolskem okolju: z nasiljem med vrstniki in najstniško homoseksualnostjo. Kako to, da ste se odločili napisati roman o tem?
Zgodbo sem napisala zato, ker je moj dober prijatelj v zadnjih dveh letnikih srednje šole doživel podobno izkušnjo, kot jo je Peter, junak romana. Skupina njegovih sošolcev je nad njim izvajala besedno in psihično nasilje, grozili so mu s fizičnimi napadi. Njegova zgodba me je ganila, obenem pa sem bila ogorčena in zdelo se mi je, da je treba takšno izkušnjo obelodaniti in spregovoriti o njej. O homoseksualnosti med mladimi se ni govorilo ali pa vsaj ne o resničnih ljudeh z resničnimi čustvi. Zato sem hotela načeti pogovor o tem.
Kako so roman sprejeli v Avstraliji?
Z nekaj izjemami je bil roman izredno dobro sprejet pri najstnikih in tudi pri njihovih učiteljih. Učitelji so bili veseli, da so se lahko oprli na konkretno zgodbo, ko so pri pouku želeli spregovoriti o homoseksualnosti. Homoseksualnost je zelo vroča tema v življenju najstnika in moja knjiga je v razredu služila kot nekakšen forum.
Ste prejeli kakšne odzive na roman od gejevskih najstnikov?
Vse odkar je Peter leta 1991 izšel, mi mladi, fantje in dekleta, redno pišejo pisma in elektronsko pošto. Pišejo mi, kako veseli so bili, da so našli knjigo, ki jim je bila na takšen ali drugačen način v pomoč. S pomočjo Petrove zgodbe so dojeli, da niso osamljeni v svojih izkušnjah in čustvih, ki jih čutijo. V Evropi je Peter izšel na Danskem, Nizozemskem in v Nemčiji, kjer je roman doživel drugi ponatis. Prav tako so roman izdali v Združenih državah Amerike in odziv ameriških bralcev je bil res neverjeten. Leta 1994 je Ameriško združenje knjižnic Petra uvrstilo na tri sezname najboljših knjig, in sicer za najbolj opazno knjigo, najboljšo knjigo za mladino in najboljšo knjigo za branju nenaklonjene mlade bralce. Daleč največ elektronske pošte dobivam prav od ameriške mladine.
Petra ste promovirali tudi na šolah po Avstraliji.
Ko je Peter izšel, sem redno predavala na srednjih šolah in vodila razne delavnice. Vedno sem spregovorila tudi o Petru in predavanja na to temo so bila zelo uspešna. Vedno se je sicer začelo s smehom in šalami, končalo pa z resnimi izjavami dijakov. Seveda se ni nihče izmed dijakov, pa najsi bodo homo- ali heteroseksualni, izpostavil in povedal, da je zaradi romana spremenil svoje mnenje o homoseksualnosti. Toda samo vzdušje v razredih je bilo drugačno. Mislim, da so homoseksualni dijaki s tem, da jim je nekdo (torej jaz) javno dejal, da je ok, če si gej, končno lahko slišali nekaj pozitivnega na račun svojih izkušenj.
Sodeč po podatkih na svetovnem spletu, Petra v Sloveniji ni kupilo veliko knjižnic, zaradi česar je dostop romana do bralcev precej omejen. Nekatere knjižnice so ga postavile na police za odrasle, čeprav gre za najstniški roman. Kaj menite o tem?
Mislim, da je to precej sramotno. Mladi, ki se soočajo s svojo seksualnostjo, potrebujejo podporo tudi v obliki romanov, kakršen je Peter, in ta podpora jim mora biti na razpolago na mestih, kjer jo lahko najdejo ali pa vsaj naključno naletijo nanjo. Prav gotovo pa takšnih knjig ni treba skrivati (saj morajo potem nekoga prositi, da jim najde knjigo, kar gotovo ne bodo storili) ali pa jih namerno nekam založiti. Pretvarjati se, da homoseksualnost ni najstniška tema, je čista ignoranca. Prav pri najstnikih je ta tema še toliko bolj izpostavljena, saj prav v tem obdobju mladi spoznavajo, kdo so, tudi v seksualnem smislu.
