LIMONA
Lezbične zgodbe se vse pogosteje pojavljajo v limonadah. Priča smo velikanskemu uspehu nekaterih zgodb, na katere se ženske različnih spolnih orientacij z vsega sveta odzivajo tako, da ustanavljajo forume, pišejo bloge, ustvarjajo svoje videoposnetke na Youtube, kujejo možne prihodnje zaplete in razplete zgodbe, pišejo članke in seminarske naloge ter pohvalna, opogumljajoča in jezna pisma scenaristom limonad. Ob tem nenazadnje izpovedujejo svoje ljubezenske zgodbe, sklepajo zasebna prijateljstva in nova partnerstva.
Zagotovo najbolj popularna ljubezenska zgodba se odvija med Olivio in Natalio v limonadi Guiding Light (predvaja jo CBS), sledita ji španska zgodba med Silvio in Pepo v Los Hombres de Paco (predvaja jo Antenna 3) in avstralska zgodba med Charlie in Joey v Home and Away (predvaja jo Kanal 7), v nemški verziji pa se zgodba odvija med Carlo in Stello v Verboten Liebe (predvaja jo Das Erste). Obstajajo še druge limonade, kot so francoska La vie est à nous, angleška Emmerdale in ameriška All My Children, ki so primer izjemno slabih, nedomišljenih ali stereotipnih zgodb.
Začnimo z zgodbo v avstralski limonadi Home & Away. Charlie je strejt policistka, Joey pa lezbijka, stereotipno predstavljena kot butch. Spoznata se, ko Joey posili sodelavec, Charlie pa raziskuje ta primer. Čez nekaj delov se med njima splete ljubezensko razmerje, ki je najprej pokazano s prvim dotikom med njima in v eni izmed naslednjih scen tudi s prvim (od dveh) poljubov. Ker je bila Charlie do takrat strejt, ima seveda probleme s soočanjem z lastnimi čustvi, in ko jih končno premaga – tudi tako, da spi s Hugom – smo priča kratkotrajni ljubezenski sreči. A ko Joey izve, da je Charlie spala s Hugom, se sreča v trenutku razblini.
Zgodba razkriva tipične dileme in frustracije, ko gre za prikazovanje lezbične zgodbe v dnevnih limonadah. Opravka imamo s sporadično in luknjičavo zgodbo, ki traja nekaj tednov. Ker se mora vse odviti relativno hitro, scenaristi ne domislijo, zakaj in kako se je sploh vzpostavila privlačnost med glavnima junakinjama. Poleg tega smo bili v omenjeni zgodbi priča velikemu pomanjkanju čustvenega in fizičnega stika med ljubimkama. Ta je bil večkrat zminimaliziran na nekaj pogledov, nekaj dotikov in dva kratka poljuba (vse skupaj pa ni preseglo 20 sekund), zato sta ljubimki delovali bolj kot dobri prijateljici ali celo sestri.
Nasproti temu imamo lezbične zgodbe v limonadah, kjer je lezbijka ena izmed članic stalne igralske zasedbe. Tu scenaristi med potencialnima ljubimkama vzpostavljajo »neskončne« ovire, ki zapletajo in nato malo razpletajo, v bistvu pa odlagajo vzpostavitev ljubezenskega odnosa, da je celotna zadeva že na robu vzdržnosti, kot je v nemški limonadi Verboten Liebe. V njej je Carla van Lahnstein, ki je že naredila razkritje, bila poročena s Sussane Brandner in doživela smrt ljubezni svojega življenja Hanne Novak, po dolgem času ponovno zaljubljena. Trenutno spremljamo potencialno ljubezensko zgodbo med Carlo in upravnico graščine Stello Mann, ki je prav tako lezbijka. A čeprav je Carla zaljubljena v Stello in sta se že poljubili, so se scenaristi odločili, da bodo ob dveh lezbijkah v nanizanki, eno poskušali poparčkati s Charlie, ki je strejt. Zgodbo so »nategovali« kar šest mesecev. Tudi v tej zgodbi se ne moremo izogniti butch stereotipu, ki obdaja lik Stelle (ta na videz in po vedenju ne izgleda butch, vseeno pa jo vizažisti vedno znova oblačijo v pretežno moške obleke).
Nasproti temu stoji zgodba najdaljše ameriške limonade Guiding Light, v kateri se po mukotrpni poti prijateljstva, pomoči in naklonjenosti zaljubita glavni junakinji Olivia Spencer in Natalia Rivero – obe stalni članici igralske zasedbe. Prva, ki se relativno hitro zave svojih čustev in si jih tudi prizna, je Olivija. A ker se zaveda, kaj bi za Natalijo, ki je verna, pomenilo biti v lezbičnem odnosu, je pripravljena žrtvovati svojo srečo in ljubezen v njeno dobro. Zato Nataliji svetuje, da sprejme poročno ponudbo Franka O’Connorja. Čeprav se tudi Natalija že zaveda svojih občutkov do Olivije, upošteva njen predlog in sprejme Frankovo ponudbo. A Olivija ji tik pred Natalijino poroko prizna ljubezen, nasprotno pa Natalija čaka vse do oltarja in tik preden bi morala izreči svojo zaobljubo steče iz cerkve. Svoja čustva si je priznala šele, ko je v pogovoru z Bogom prišla do spoznanja, da Bog nima nič proti družini, v kateri sta dve mami.
Tisto, kar odlikuje lezbično ljubezensko zgodbo v Guiding Light v nasprotju z ostalimi zgodbami, je, da so ji scenaristi in producenti namenili dovolj časa (eno leto) in »on screen« prostora in razvili verjeten ljubezenski odnos. A presenetljivo je, da se je ustvarjalcem zgodbe do zdaj uspelo izogniti definiciji, da gre za lezbično zgodbo – saj se ta izraz ni niti enkrat pojavil. Vedno govorijo le o ljubezni. Torej gre predvsem za univerzalno ljubezensko zgodbo med dvema osebama, ki sta pač ženski in s katero se lahko poistoveti tudi strejtovsko občinstvo. Toda kolikor je zgodba v Guiding Light presegla vse druge po premišljenosti, senzibilnosti in skladnosti z resničnim življenjem, pa nas je toliko bolj negativno presenetila, ko naj bi zaživeli kot par in bili intimni druga z drugo. Do zdaj nismo bili deležni še niti enega intimnega dotika, kaj šele poljuba, pri hetero parih pa jih seveda ne manjka.
Od vsega najbolj zabavna in drzna je španska komedija-limonada Los Hombres de Paco. Tu spremljamo lezbično ljubezensko zgodbo med Silvio in Pepo (ki jo vizažisti spet prikazujejo kot soft butch). V prejšnji sezoni smo bili priča njunemu prvemu poljubu in prvi intimni sceni na ekranu, v letošnji sezoni pa zapletom in delnemu razhodu zato, ker si je Silvia s Pepo želela otroka, Pepa pa tega noče. Ko jo Silvia zapusti, si jo Pepa na vse načine prizadevala pridobiti nazaj, celo tako, da je spala z enim izmed sodelavcev, da bi zanosila. No, potem po vrsti peripetij spet končata skupaj, gledalke pa smo ob tem priča enemu od najbolj seksi prizorov v limonadah: Pepa, ki je policistka, začne Silvio od zadaj »pregledovati« kot osumljenko in medtem ji roka zdrsne za hlače. Potem se začneta strastno poljubljati in vse to vodi že skoraj v intimni odnos … če ju ne bi med tem, kot je v limonadah običaj, zmotil nek znanec. A na splošno je njuna zgodba po dolžini predvajanja in kompleksnosti enakovredna ostalim strejtovskim zgodbam v nanizanki.
Lezbične ljubezenske zgodbe v limonadah, za katere se zdi, da jih je vse več, imajo svoje strukturne zakonitosti: izpolnitev želja je vedno odložena, saj se v zgodbah pojavljajo nenehne prepreke in konflikti (npr. ravno ko naj bi se ljubimki poljubili, nekdo stopi v sobo; ravno ko naj bi si ljubimki končno izpovedali ljubezen, se ena odloči, da mora nazaj v pisarno; ipd.). Gledalke, ki si želimo realizacije želje, vse to seveda spravlja ob pamet, vendar pa je takšno odlaganje oz. raztegovanje zgodbe strukturno zapisano v dolgotrajne zgodbe limonad, ki morajo imeti nenehno zaplete, konflikte, dileme, če naj obdržijo našo pozornost in zanimanje. Vendar pa je poleg strukturnih moč opaziti še nekatere druge zakonitosti, ki so prvenstveno družbene narave. Vsi intimni stiki med dvema ženskama so karseda zminimalizirani na najmanjši možni čas. Velikokrat se zdi, da so objemi samo izgovor za to, da se igralki ne poljubita, poleg tega ti objemi delujejo kot objemi najboljših prijateljic, poljubi so nestrastni, da ne govorimo o tem, da so seksualni prizori skoraj neobstoječi.
Hkrati opažamo pri vzpostavljanju lezbične zgodbe določeno dvoličnost. Včasih se namreč zdi, da televizijske mreže v limonade postavljajo lezbično zgodbo zaradi povečanja gledanosti, po drugi strani pa zgodbe ne želijo predstaviti na isti način, kot kažejo hetero zgodbo. Vsaj kar se tiče intimnosti, lezbične zgodbe niso enakovredne hetero zgodbam. Še bolj pa velja, da te zgodbe niso dovolj premišljene in da se razvijajo v klišejske vode, kot je na primer to, da morata biti vlogi med partnerkama razdeljeni na butch in femme in da morata ljubimki začeti takoj gnezditi in imeti otroka. Pred nami je torej še dolga pot do resne in predvsem enakopravne obravnave lezbičnih ljubezenskih zgodb v limonadah.
