Kdo bi rad bil normalen?

KNJIGA

Andrew Sullivan, Domala normalen: Argument o homoseksualnosti, prevod Gorazd Jurman, Spremna beseda Roman Kuhar, Krtina, 2008.

Andrew Sullivan je eden najbolj provokativnih in vplivnih političnih in družbenih komentatorjev, doktor politologije s Harvarda, kolumnist in v zadnjem času med najbolj branimi blogerji (http://andrewsullivan.theatlantic.com/). Svojo več kot odmevno uspešnico Domala normalen je izdal leta 1995, po vsem tem času smo jo dobili še v slovenščini.

O knjigi avtor sam zapiše, da je to »poskus čim bolj poštenega in temeljitega premisleka o argumentih na obeh straneh«. Za namene argumentacije izdela štiri idealne tipe – prohibicionisti (Cerkev et al.), liberacionisti (Foucault et al.), konservativci (»tolerirajo zasebno homoseksualnost in ne odobravajo javne«) in liberalci (sprejemajo zakonodajo, ki ščiti manjšine pred posegi v njihove svoboščine), s katerimi se potem spopade na njihovem lastnem terenu in z njihovimi lastnimi argumenti. Vprašanje pa je, če taka analiza sploh lahko gane na predsodkih utemeljena stališča, ki so v racionalni argumentaciji najbrž precej netopna.

V petem poglavju Sullivan predlaga svojo politiko: »Najpomembnejši in najvplivnejši element te politike je enaka možnost sklepanja zakonske zveze in zaposlovanja v vojski.« Sullivan tudi sicer daleč največ govori o gejevski in lezbični poroki, katere sprejetje bi po njegovem mnenju rešilo devetdeset odstotkov političnih prizadevanj za enakost gejev in lezbijk. Vmes namigne tudi nekaj o tem, da bi taka poroka zmanjšala promiskuiteto in ljudem dala nekak globlji smisel v življenju. Jasno, da je bil to eden najbolj kontroverznih delov knjige, tako za ene kot za druge. Ko pa so razkrili tudi Sullivanovo hydovsko stran iz resničnega življenja, je vse skupaj postalo še dosti bolj nerodno. Kar precej je zadišalo po hipokriziji.

Sicer se knjiga včasih bere skoraj kot kakšen priročnik za aktiviste, kako se torej spopadati s stališči homofobov, tudi samih homofobnih gejev. Na vsak način je treba ob glavnem besedilu knjige prebrati tudi spremno besedo Romana Kuharja, ki debato in argumente postavi v širši kontekst.

Sullivan je posebej za Narobe odgovoril na nekaj vprašanj in pomislekov.

Foto: static.flickr.com
 

Pogovor z Andrewom Sullivanom

Hočem izbiro

Kako gledate na današnjo vlogo svoje knjige Domala normalen v gejevskem gibanju? Če bi danes pisali Sklepno besedo, kateri bi bili vaši glavni poudarki?

Izredno se mi zdi, da sta dva glavna problema, ki sem se ju hotel lotiti – služenje vojaškega roka in civilna poroka – postala središče gibanja za pravice gejev v ZDA in po svetu. Moja knjiga je bila prva, ki je obširno zagovarjala enakopravnost porok kot ključ za gejevski napredek; a več kot desetletje pozneje je to splošno sprejeto. Torej se je izkazalo, da je bila knjiga dosti pred svojim časom. Knjiga je vztrajala na tem, da geji ne spadajo v posebno skupino; najprej smo ljudje, naše pravice pa morajo biti izmenljive s tistimi, ki jih imajo ostala človeška bitja, tj. heteroseksualci. Nobene posebne obravnave – pač pa absolutno enako obravnavo.

Domala normalen je sprožil kar precej polemik in očitno je bila to ena najvplivnejših knjig devetdesetih let. Katero sporočilo, ki se je izcimilo iz teh razprav, se vam zdi najpomembnejše?

Prepričanje, da se je gejevska levica izpela, da je bilo treba njeno staro politiko nadomestiti z nečim novim, manj levičarskim, bolj liberalnim v klasičnem pomenu besede. Knjiga je pomenila razkritje gejevske resnosti, če pa gledamo nazaj, je bila znak zorenja gejevskega gibanja. Zdaj smo tik pred tem, da Kalifornija omogoči pravice do civilne poroke – in celoten gejevski svet ima to upravičeno za najpomembnejši boj svojega časa. V času, ko je knjiga izšla, to ni bilo sprejeto. Na prvi turnejo za knjigo Domala normalen so me obkrožali gejevski protestniki. Zdaj je povsem nesporna.

Knjigo ste utemeljili na intelektualnem argumentiranju. Pa se vam ne zdi, da se je z nečim tako neracionalnim, kot so predsodki, težko spopasti z nečim tako racionalnim, kot so argumenti?

Z argumenti ne moreš razbiti nečesa, v kar ljudje verjamejo in v to niso bili prepričani z argumenti. A zbiranje argumentov, uporaba razuma namesto strasti, je edina dolgoročna strategija, ki lahko deluje. Gre za to: imamo boljše argumente. Zakaj jih ne bi uporabili? Mirno, močno, racionalno. In tako bodo razumni ljudje v naslednji generaciji sposobni videti preko predsodkov in bodo uvideli argumente ter prišli na našo stran. In to se že dogaja.

Po vašem mnenju je gejevska poroka eden najpomembnejših ciljev, za katerega si moramo prizadevati. Vendarle pa tudi v državah s tako zakonodajo homofobni napadi in diskriminacija še zmeraj obstajajo. Kateri so sedanji in prihodnji izzivi, ki se jih mora lotiti gejevsko gibanje?

Homofobija ne bo nikoli izginila. Zmeraj bodo nekateri, ki se nas bodo bali. Poskrbeti pa moramo, da nas kot enakovredne obravnava zakonodaja, da smo varni pred telesnim nasiljem in potem … preprosto živimo svoje življenje. Ne smemo dopustiti, da nas določa sovraštvo drugih; sami sebe moramo določati z ljubeznijo drug do drugega pa tudi do vseh ostalih. Za svoja življenja moramo sprejeti večjo odgovornost in pustiti ostale z njihovim sovraštvom. To je njihov problem, ne naš.

Moj problem z dokazovanjem »normalnosti« je v tem, da moraš za to najprej sprejeti kriterije, ki obstajajo prav z namenom, da tebe definirajo kot »drugega« (tj. nenormalnega). Zakaj ne bi teh kriterijev raje zavrnili?

Ne moremo jih kar zavrniti, saj je dejstvo, da geji niso »normalni«. Ne privlačijo nas pripadniki nasprotnega spola in to nas bo vedno temeljito razločevalo od drugih. Razbitje teh meja ni mogoče: zmeraj bodo ostale z nami; najti pa moramo način, da živimo enakopravno, medtem ko obenem priznavamo svojo razliko, to je cilj. Ne moremo živeti v svetu, kjer naša razlika ne bi bila pomembna, lahko pa živimo v svetu, kjer je ta razlika vrlina in nas osrečuje. Moja knjiga govori o mejah preseganja narave. Govori o mejah politike in govori o velikem izzivu življenja.

Michael Warner je v svoji knjigi Trouble with Normal, ki je deloma odgovor na vašo knjigo, zapisal, da nasprotuje gejevskim porokam, saj pomenijo heteronormalizacijo, da pa podpira alternative tradicionalni poroki. Kakšen je vaš odgovor?

Vso svobodo mora imeti, da počne, kar želi. A poroke ne moreš zavrniti, če ti sploh nikoli ni bila ponujena. Želimo torej razširiti možnost, tako da bo Michael lahko živel, kot bo želel, pa tudi ostali tako, kot bodo hoteli. Heteroseksualci imajo izbiro – lahko se poročijo ali pa ne. Mi je nimamo … še. Sam hočem izbiro!

Saj razumem, da gre pri poroki za širitev možnosti, ampak ali monogamna gejevska poroka ne privilegira samo ene vrste zveze, ravno tako kot heteroseksualna poroka to počne že stoletja (pravzaprav gre za isti tip zveze) in tako izključuje vse druge vrste zvez, ki so vse bolj pogoste (ali pa vsaj vidne)?

Kako ljudje živijo svoje življenje, kako urejajo svoje zakone, je njihova stvar. Monogamija je ideal, vendar ga vsi zakoni ne dosegajo, najsi bodo strejtovski ali gejevski. Bistvo politike je, da sprejme okvire ter prepusti življenju, da uredi preostalo.

Pisali ste tudi eseje o asimilaciji in koncu gejevske kulture. Lahko rečete kaj o razmerju med integracijo in (samo)getoizacijo gejevske kulture? So, na primer, potrebne posebne založbe, kot je slovenska Lambda, ki izdaja knjige, za katere je jasno, da sicer nikoli ne bi izšle?

Moje knjige so izdali veliki mainstream založniki, moj blog pa spada pod The Atlantic ter ima tudi po 300.000 obiskov na dan. Pokriva gejevske in strejtovske teme. Mislim, da imata obe poti svojo vlogo. A potreben je čas, preden se gejevske knjige izvijejo iz vzorca, ki so jim ga drugi vsilili. Integracija je cilj, a to ne pomeni izničenja prostora za specifična ali posebej usmerjena dela. Nekateri veliki založniki na žalost ne verjamejo, da bo gejevsko pisanje preseglo geto. Vendar ga lahko in ga bo. A potreben je čas. Integracija je proces, ne pa enkraten dogodek.

Na volitvah za predsednika ZDA podpirate Baracka Obamo. Kakšni so vaši razlogi? Če pogledate nazaj, kaj bi rekli o svoji podpori Georgeu Bushu leta 2000? Kakšna je zapuščina njegovih dveh mandatov, še posebej v glbtiq perspektivi?

Grozno se počutim glede svoje podpore Bushu leta 2000, ampak 2004 sem podprl Kerryja. Mislim, da Obama najbolje predstavlja upanje za bolj integrirano, večkulturno družbo ter bolj konstruktiven odnos med Ameriko in preostalim svetom. Bush je bil grozen protigejevski predsednik. A kljub temu so nam v zadnjih letih uspeli veliki koraki. Na nek način je gejevsko gibanje povezal in nas naredil močnejše.

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Stayfree

PORTRET Prisegam pri Madonni Stayfree (Julián Adalberto Eduardo Guzmán) je bil prvi...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja