Lakota po odprtem

KNJIGA

Maruša Krese, Vsi moji božiči, Mladinska knjiga, 2006.

Božiči Maruše Krese niso prazniki bleščečih in dragih predmetov v pisanih embalažah, okrog katerih so zbrani srečni in nasmejani ljudje. Pripovedovalka ob spominih nanje problematizira vlogo ženske, ki poskrbi za zadovoljno družinsko slavje, razdre podobo božiča, ki nam jo vsiljujejo mediji, za božič obiskuje vojna območja Balkana, kjer se ideje o miru prepletajo z grozotami vojne,  in se nenazadnje sooči s svojim možem, ki ji za božič sporoči, da pride naslednji dan z ljubimcem. »Zadnja leta« se na božični večer z otroki pelje iz Berlina v Ljubljano. Tako se izognejo »odvečnim zameram, božičnim darilom, kupljenim na hitro, v glavnem zaradi ovojnega papirja«. Pripovedovalka je ženska, ki ne ostane na mestu, ki ji ga je določil patriarhat. Je pesnica, pisateljica, novinarka, ki je za humanitarno in kulturno posredništvo med Bosno in Nemčijo prejela zlati križec nemškega predsednika, letos pa so jo uvrstili tudi v fotografski projekt »100 najpomembnejših Evropejk«.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Pogovor z Marušo Krese

 Bi Vse moje božiče označili kot kratko prozo, esejiziran dnevnik ali morda roman?

Mogoče lirična proza. Ne vem. Še danes se ne počutim kot pesnica, čeprav sem na tujem po tem najbolj poznana. Božiči?Po dolgih letih sem bila sama brez otrok in sem si tako privoščila veliko čiščenje. Zimsko. Bil je skrajen čas.

Veliko ste pomagali beguncem in ljudem na vojnih območjih Balkana.

Ravnokar sem se vrnila iz Sarajeva, kjer sem bila prvič, od kar se je končala vojna … če se je zares končala. Ugotovila sem, da so v tej zgodbi urbane sredine absolutne poraženke. Ne samo v Bosni. Ko sem v Sarajevu po vseh teh letih srečala prijatelje, mi ni bilo niti malo žal za čase, ko sem riskirala življenje in nosila pomoč, ko sem poskušala držati mostove med Nemčijo in Bosno, med Beogradom in Sarajevom, med Berlinom in Sarajevom. Ni mi žal za žene iz Srebrenice, ki so živele pri nas, žal pa mi je za marsikaterega balkanskega »intelektualca«, ki je skušal iz cele zgodbe iztržiti največ. Zame se je ta zgodba začela leta 1968. Še danes se vidim, kako sem stala leta 1990 v Berlinu popolnoma izgubljena in se spraševala, kaj se je zgodilo z ljudmi moje generacije. Toliko od njih je zamenjalo Boba Dylana (ali pa ga mogoče niso niti poslušali?) za nacionalizem, za borbo za moč. O visoki ceni niso razmišljali.

V Božičih vas spoznamo v različnih tipičnih ženskih vlogah: mati, žena, snaha, gospodinja. Kje je ženski presežek ali skupni imenovalec teh vlog?

Temu ne bi rekla vloge. Temu bi rekla ženska. Po eni strani sem imela srečo, da sem bila otrok generacije žensk, ki so se borile v drugi svetovni vojni in po vojni opravljale naprej svoje delo, študirale, in že zaradi zgodovine zaprle moškim usta. Moja generacija je vse to vzela za preveč samoumevno, da se nam tega ni zdelo potrebno posebno negovati. Pa smo se zmotile. V devetdesetih letih je postalo jasno, kaj vse smo izgubile. Govorim seveda za naš prostor. Spet si bo treba priboriti, kar smo že imele. V mladosti nisem nikoli razmišljala o »ženski« ali  »moški« vlogi. Prvič šele v Ameriki leta 1971, kjer ženske v glavnem niso delale, kjer so čakale s pogrnjeno mizo na moža in očeta, šepetale, ker je bil mož utrujen … že zaradi tega sem se takrat vrnila v Ljubljano.

Niste ostali v tradicionalnih molčečih vlogah, temveč ste vzeli življenje v svoje roke. Kako je prišlo do tega preobrata?

Ni prišlo do obrata. V tistih redkih trenutkih, ko sem mislila, da se lahko zanesem, sem se vedno opekla. Včasih mi ljudje rečejo, da sem premočna ženska. Nisem, življenje me je naredilo tako. Premočna ženska se mi zdi včasih skoraj žaljivka.

Ali lahko kaj poveste o svojih zakonih?

Tile moji zakoni so ena velika tragikomedija. Mislim, da smo precej zmedena generacija. Šestdeseta … lakota po odprtem, novem, svobodnem, odprti in odkriti medsebojni odnosi, emancipacija. Mislim, da se precejšnja večina moje generacije moških v tem ni znašla. Želeli so si ženske, ki so zmožne skrbeti same zase, ki so intelektualno njim enake, nekje globoko v sebi, mogoče podzavestno, pa so pričakovali zase ženske, ki bodo ostale doma, skrbele zanj in njihov svet, ženske brez lastnih zahtev … Tako enostransko ne gre. Ampak pri svoji hčerki vidim, da so se stvari precej spremenile.

[foto: Rdeče zore]

Tags from the story
More from Zala Hriberšek

Subverzivni vozni redi

KNJIGA Suzana Tratnik, Česa nikoli nisem razumela na vlaku, Beletrina, 2008. Tako...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja