Nataša Sukič: Kino

kino 200Kino noir

Nataša Sukič, Kino, Litera, Maribor, 2013.

 

Kino preveva tesnobno in melanholično vzdušje, zgodba je skromno osvetljena, pesimistična … Tudi v romanu, tako kot v filmih noir, se zgodba ne zaključi srečno. Roman odlikuje ne le napeta zgodba, temveč izrazita liričnost, poetika in lepota mračnih prostorov. Glavna junakinja stanuje v umazanem blokovskem naselju ob toplarni, ima težavno ljubezensko zgodbo – in preiskuje zločin.

Zgodba se dogaja v obskurnih depresivnih mestih, praznih barih, zapuščenih hotelih, po ulicah se vlačijo megle spominov na boljše življenje, ki zgolj poudarjajo nasprotje opusteli sedanjosti. Kot glasba v filmu dasta zgodbi svoj pečat pokrajina in zatohlo gogovsko mestece, ki kakor netopirjeva perut mečeta senco obupa in osamljenosti na človeška življenja.

Ko junakinja zve, da ima dedno bolezen in jo njen odnos z njenim dekletomVišnjo že vse bolj teži, sprejme raziskovanje o izginulih ljudeh v nekem klavstrofobičnem mestecu, v katerem ni nobenega vetra, nobenih ptic; kmalu najde posnetke, ki razkrivajo srhljivo kriminalno zgodbo, grozljive dogodke v majhnem mestu. Toda junakinja se je ujela v past …

Zgodba je spretno napisana s posebnim občutkom za atmosfero – in v tem je nelagodje zgodbe: identificiramo se z glavno junakinjo, z njenimi občutki in razpoloženji, z njenim življenjem, ki je prežeto s paranojo, strahom in z brezperspektivnostjo. Hkrati pa močnim občutjem  po načelu katarze – sledi olajšanje in sprostitev.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Pogovor z Natašo Sukič

 

sukicj 300Roman Kino učinkuje kot izrazito fikcijski roman. Ali je bilo kljub temu kaj prostora za avtobiografske prvine?

V svojih delih se v manjši ali večji meri vedno poslužujem avtofikcije. Tudi v tem romanu je prisoten del mene, tokrat sicer bolj implicitno, bolj posredno kot v moji kratki prozi, vendar je. Poleg igranja z mojim lastnim spominom in spominskimi luknjami so tu seveda še druge stvari, ki zadevajo fikcijo. Denimo, osebe, ki nastopajo v zgodbah, so pogosto kombinacija različnih ljudi iz realnega življenja, tudi čas in dogodki so pomešani, spremenjeni. To je tehnika, ki se je posložujem pri pisanju. Vendar, kot rečeno, tokrat je avtobiografskosti manj, precej več je fikcije.

V Kinu se glavna junakinja od takrat, ko stopi na avtobusni postaji v lužo, spominja, s pogledom nazaj razkriva, kaj se je že zgodilo, kje je živela … Kakšen je tvoj odnos do spomina in pozabe? Do zgodb iz preteklosti, ki vplivajo na našo sedanjost?

Pri pisanju se prepuščam toku asociacij in tudi na ta način raziskujem, kaj je tisto, kar vstopa na mesto belih, praznih lis v spominu. Zanima me torej tisto, kar je v precejšnji meri potlačeno, pozabljeno, če že govoriva o mojem odnosu do spomina. Ves čas me preganja vprašanje, zakaj pozabljamo stvari, ki bi si jih morali zapomniti, in se spominjamo tistih, ki bi jih morali pozabiti. Zanima me torej, kaj se dogaja s spominom, kako varljiv je in zakaj se spominjamo oziroma si domišljamo, da se spominjamo točno določenih stvari, zakaj ne katerih drugih, in katere so te stvari. Zanima me, kaj je tisto, kar se »samo po sebi« zapiše v spominske luknje, v premore, v šume. S spominom sem kar malo obsedena, v vseh svojih knjigah se tako ali drugače ukvarjam z njim. Verjetno zato, ker je v mojem spominu toliko vrzeli, belih lis (smeh). Ugotavljam, da so ravno te lise tisti prostori, v katerih se potem moja fantazija najraje udejanja skozi fantazme, osebne mitologije in metafore.

Kako je roman nastajal? Kakšna je bila pot od ideje do zgodbe?

Dolga, kakšni dve leti sem potovala po njej (smeh). Idejo sem že dolgo nosila v sebi, idejo o tem, da bi napisala zgodbo o strahu na intimni in družbeni ravni. Zato tudi tak zaključek romana, kjer zgodbo lahko interpretiramo na dva povsem enakovredna načina. En nivo romana se lahko bere kot družbena srhljivka, na drugem nivoju pa lahko zgodba funkcionira kot intimistični krik groze, ki jo pogojuje svet, v katerega smo ujeti. V obeh primerih pa gre za strah, za družbeno produkcijo strahu in nelagodja.

Roman preveva tesnobno in melanholično vzdušje, zgodba je skromno osvetljena kot v filmih noir. Ali bi lahko dejali, da je roman Kino noir? Kako si ustvarjala to posebno – noir vzdušje? In kako ti vidiš vzdušje v zgodbi?

Res je, vzdušje črpam iz filma noir, v glasbi črpam predvsem iz ameriškega predpankovskega obdobja, črnega vala, nekaj tudi iz sodobne elektronike, v literaturi pa zlasti iz kiberpanka ter dramatike krvi in sperme. Vse to so nekakšni smerokazi, kode. V tem smislu tudi eksperimentiram s formo in z jezikom, dosegati želim, denimo, učinke filmskega reza, dolgih kadrov in podobno, igram se s časom. Doseči želim otipljivost atmosfere in prav ritem je pri tem še kako bistven. Lahko bi rekla, da me ritem, pulzirajoče utripanje hiper urbanih okolij, pravzaprav obseda. Tako kot me je zmeraj obsedala glasba.

Že sam naslov romana jasno govori več stvari: da se v zgodbi referiram na film, da v zgodbi uporabljam nekakšen »filmski jezik«, pa tudi ritem – od skrajno počasnega do pulzirajočega, do nekakšnih hitrih sekvenčnih rezov, da eno glavnih vlog v romanu igra kamera, da je glavna junakinja hkrati opazovalka in opazovana … Vse to so tisti elementi, ki prispevajo k težkemu, mračnemu, omotičnemu vzdušju.

Kako bi opisala prostore, v katerih se zgodba dogaja – avtobus, stanovanje med dimniki v delavskem naselju, majhna obskurna mesta, prazni bari, opustele pokrajine …

Kot klavstrofobične in skrajno tesnobne. Pravzaprav so vsi ti prostori pokrajine strahu, ki ga tematiziram v romanu.

Karakteristika glavne junakinje je diagnoza dedne bolezni, težavna ljubezenska zgodba, raziskovanje o izginulih ljudeh …. Kako danes, ko je zgodba v knjigi, občutiš glavno junakinjo? Od kod izrazito nelagodje njenega obstoja?

Na tej točki morda še v največji meri izražam lastno nelagodje. Zgodba je seveda povsem izmišljena, fikcijska, le nekaj drobcev v njej je povsem resničnih. Še najbolj avtofikcijsko je počutje glavne junakinje. Kar se njene ljubezenske zgodbe tiče: seveda je zapletena, kaj niso navsezadnje vse? Zadnjič mi je Nataša (op. a. Velikonja) na kavici rekla, kako je Simone de Beauvoir interpretirala ljubezen – ne kot predanost drugemu, pač pa kot raziskovanje in doumevanje svobode drugega. In to me je nehote spomnilo tudi na mojo junakinjo v romanu, ki se spusti v zapleten ljubezenski trojček in raziskuje tako svoje kot tudi meje svoje ljubimke, pri čemer se na neki točki zatakne. Kar se njene domnevne »dedne bolezni« tiče – ni nujno, da je ta sploh resnična. Preobrat se skriva v samem izteku romana, ki ga, kot sem omenila že prej, lahko beremo na dva povsem različna načina, pri čemer sta oba povsem relevantna. Zatorej je ta »bolezen« lahko resnična ali pa le ideja glavne junakinje. Bralcem in bralkam prepuščam, da sami izberejo svoj iztek zgodbe.

Kaj te je inspiriralo za zadnji del romana – za videoposnetke zločinskih iger s človeškimi življenji?

Še najbolj srhljiv podatek, ki sem ga že davno zasledila nekje v medijih. Neka turistična agencija je namreč med vojno v Bosni ponujala zapadnjakom vikend paket, ki je vključeval streljanje Sarajevčanov s snajperji z okoliških hribov. To me je resnično pretreslo in me soočilo s tem, kako malo, nič pravzaprav, šteje človeško življenje. Potem sem to grozo nekako prevedla v čas brez vojne, kjer se zločin in groza dogajata v podzemlju.

Glavna junakinja spozna kriminalno podzemlje obskurnega mesteca, zato jo proglasijo za duševno bolnico. Še ena »nora ženska«, ki jo je treba utišati?

No, ko govorim o tem, da lahko roman beremo kot zgodbo o strahu na družbeni ravni, je eden izmed namigov (poleg ostalega) tudi družbena konstrukcija norosti (žensk).

Načrti? Pišeš? Nastajajo kakšne zgodbe? O čem?

Naj bi nastajale, pa še ne (smeh). Rok za oddajo knjige imam 2015 in se nisem še povsem odločila, ali bodo to kratke zgodbe ali roman. Verjetno bo spet roman. In verjetno spet zgodba o strahu in nelagodju, zdi se mi, da teme še zdaleč nisem izčrpala.

Tags from the story
More from Zala Hriberšek

Suzana Tratnik: Rezervat

Vrt in knjiga Suzana Tratnik, Rezervat, Litera, 2012. Deklica je rada sedela...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja