Judith Butler v gozdu
Alenka Spacal, Mavrična maškarada, Škuc-Lambda, 2013
V Mavrični maškaradi spremljamo želvo Žel, ki na kraju, kjer počitnikujejo živali, že sicer živi (rečeno natančneje: živi povsod, ker ima svojo hišo zmeraj s seboj), a ko izve za zabavo, kjer se bodo živali zabavale s konceptom performativnosti spolov, torej s preoblačenjem v različne spole, nekatere v nasprotni spol, druge bodo oponašale svoj spol, spet tretje pa več spolov hkrati, se zave, da ne ve, ali je želva ali želvak.
Med potjo do večera, ko se dogodi maškarada, sreča več živali, ki se pripravljajo na maškarado. Med njimi je simpatičen zajec, ki se spolov boji, morda zato, ker se med igro že tako in tako rad preoblači v mamine obleke. Pa dvospolni polž Hermi (Herman/Hermina), tetka deževnik in pikapolonici (v lezbičnem razmerju, bi rekel), ki radi pijeta čaj in imata čudežne čepice za vse mogoče, tudi za to, da lahko postaneš kateregakoli spola ali pa celo brez spola.
Slikanica Mavrična maškarada je že od naslova naprej (vsaj) dvojno kodirana, tako jezikovno kot slikovno, in je v zelo lepih ilustracijah polna duhovitosti (npr. tetka deževnik bere mdr. Težave s spolom in Drugi spol) in glbtiq-simbolike mavric, kiča, perja, monoklov, kron ipd. V tem gre za basen v najboljšem pomenu besede, za basen s subverzivnim naukom, do katerega se kljub začetni zmedenosti dokoplje želva: s spolom se je najbolje igrati.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Pogovor z Alenko Spacal, avtorico slikanice Mavrična maškarada
Kako je prišlo do ideje, da koncept igranja s spoli preslikaš v slikanico?
Prvo verzijo Mavrične maškarade sem napisala v času, ko sem zaključevala zadnje poglavje doktorske disertacije, v kateri sem ob delih vizualnih umetnic obravnavala temo preseganja spolnih binarizmov ter koncepte transvestizma, maškarade v lastni spol in preoblačenja v različne spole. Očitno sem si zaželela nekakšne jezikovne preobleke, tako da sem se iz racionalno naravnanega teoretičnega diskurza o spolih podala v igrivo in poetično pravljično govorico personificiranih živali. Pravljico sem najprej napisala za svojo Zdeno, ki me je spodbudila, da jo ilustriram in v obliki avtorske slikanice podelim z najmlajšimi. Ker je tematika spolov na področju mladinske književnosti še vedno redko prisotna, so mi poigravanja z omenjenimi vsebinami predstavljala velik izziv v domišljijskem svetu besedne in likovne umetnosti.
Poleg spola in igre z njim tematiziraš tudi koncept naravnega. Če se vse drsenje spola dogaja v naravi, pri živalih (in tu je biološka evidenca neizprosna), kako lahko zagovarjamo logiko narave in naravnega, obenem pa govorimo o dveh ločenih in fiksnih (s)polih?
V sodobni pravljici sem zapletena družbena vprašanja o spolih podala s pomočjo poosebljenih živali, vendar se pri tem nikakor nisem želela spogledovati z esencializmom. Čeprav sem si lastnosti nekaterih živalskih likov res izposodila iz narave (polž in deževnik sta dejansko dvospolnika), živali v slikanici ves čas prehajajo iz realnega v čudežno-fantazijski svet. Ob tem sem hotela preseči dihotomijo zgolj dveh spolov in skušala pokazati, da je spolov lahko več. Ob tistih prigodah z želvo, kjer gre najprej za prevpraševanje enega ali drugega prevladujočega spola, se nato vedno razkrije tudi možnost mnoštva spolov ali gibljivih spolnih identitet. Želela sem, da bi bili spoli ob antropomorfnih živalskih figurah na humoren način predstavljeni bolj kot družbeno igrive in manj kot biološko zakoreninjene entitete. Moja želva, ki se v pripovedi sprašuje o svojem spolu, na koncu pomisli: »K spolom je najbolje pristopiti igrivo.«
Tretji koncept, ki bi ga morda lahko aplicirali, je ideja karnevalskega, ki v omejenem obsegu in začasno dopušča nadzorovano prekoračitev norm. Torej: živali v tvoji slikanici se pripravljajo k maškaradi, ki se začne po sončnem zahodu. Kaj se z njimi zgodi, ko vstane dan in je zabave konec?
Zabava se v pravljici nikdar zares ne konča. Moje živali se še naprej preoblačijo v nasprotne spole, oponašajo lastni spol ali si nadevajo kostume, ki razkrivajo več spolov hkrati. V pravljičnem svetu domišljije se vse realno prepleta s čudežnim, tako da tudi kategoriji prostora in časa plešeta po svoje. Tisti otroci, ki sami še ne znajo brati, a jim je bila slikanica všeč, si bodo verjetno izprosili ponovno poslušanje in nato še eno. Čar pravljic je v njihovem neskončnem ponavljanju. Sama Mavrično maškarado zdaj, ko je več ne pišem in ne ilustriram, vedno znova na novo pripovedujem in jo tako živim naprej. Zato vabim otroke in vse tiste, ki še vedno radi poslušate pravljice, na kakšno od mojih prihodnjih pripovedovanj. Zabava se tudi sicer nadaljuje. Živali se po karnevalski noči iz oljčnega gaja odpravijo novim dogodivščinam naproti. Trenutno slikam, kako pred polžjo hiško prileti slamica, s katero se mravlje v moji drugi knjigi igrajo zemljo krast. Pisanje in ilustriranje avtorskih slikanic je nekaj najlepšega in najbolj zabavnega, kar sem kadarkoli počela, tako da zabave še dolgo ne bo konec. In tudi tokrat na koncu pravljice živali čaka rajanje.
Knjiga je na svoj basenski način zelo poučna. Poznaš že kakšne reakcije otrok, ki so (jim) jo brali? Kako jo razumejo?
Najbližji so mi odzivi nečakinje Mojce in nečaka Lovra, ki sta pravljico poslušala še tekom njenega nastajanja. Lovro je pri svojih petih letih njeno vsebino moji mami opisal v enem samem stavku: »Želva je povabljena na maškarado in ne ve, kakšnega spola je.« To se mi zdi pohvalno in poleg tega naj še omenim, da nečak zadnji dve leti riše samo še želve, ki so ga obsedle tako kot nekoč mene. Mojca je bila očarana nad čudežnimi čepicami za spreminjanje spolov, s katerimi se poigravata pikapolonici. Navdušila se je nad najbolj pravljičnimi elementi slikanice. Otrok sama sicer ne maram spraševati o tem, kaj si mislijo o pravljici, ker se mi zdi, da jo morajo predvsem doživeti. Vesela sem, če se najmlajši v slikanici navdušujejo tudi samo nad ilustracijami, ali če jih po drugi strani uspem začarati z govorjeno besedo, kar sem v živo prvič okusila letošnjega junija med pripovedovanjem Mavrične maškarade pred Škucem v okviru programa O’živela knjiga na festivalu Živa književnost.
Spletna stran knjige je www.mavricna-maskarada.si.
