Konec Galfonovega signala 

POMOČ

Decembra 2007 je po dvanajstih letih delovanja prekinil zvezo Galfon, ena od institucij gejevskega in lezbičnega gibanja na Slovenskem. Ob tej priliki smo se pogovarjali z njegovim dolgoletnim koordinatorjem Branetom Mozetičem.

Kako je Galfon nastal?

Galfon je nastal kot del velikega projekta v zvezi z aidsom, ki smo ga prijavili na United Nations Development Program. Znotraj tega projekta smo po vzoru zahodnih gejevskih organizacij, ki so v zadnjih 20-ih letih veliko delale pod marelo aidsa, vključili tudi telefon za svetovanje lezbijkam in gejem v zvezi z aidsom. To je bilo uradno, potem pa se je telefon razširil tudi v splošno svetovanje gejem in lezbijkam. In ko je bil projekt na začudenje vseh odobren, smo večino aktivnosti tudi izpeljali. Prvi dve leti, 1996 in 97, ki sta bili najbolj poskočni leti Galfona, sta bili v celoti kriti s sredstvi UNDP. Potem pa je šla zgodba v druge vode.

V katere?

Po začetnem navdušenju, ko je bilo več kot 20 prostovoljcev, ki so delali na Galfonu, kar je veliko, saj je šlo za pionirsko delo, so se stvari postopoma poslabševale. Čisto na koncu jih je delalo le še 5. Na začetku je Galfon deloval vsak dan, pa če je bilo to novo leto, silvester, teden, vikend, od 7 do 10 zvečer. Prvih par let sta vedno delala dva, gej in lezbijka, saj praviloma lezbijka želi govoriti z lezbijko in gej z gejem. Sčasoma se je zaradi finančnih težav postava zmanjšala, delal je le po en prostovoljec, potem smo opuščali tudi vikende in praznike. Upadalo je tudi število klicev. Ljudje so pač našli druge načine anonimnega komuniciranja, večinoma preko interneta.

Kdo so bili ti prostovoljci?

To so morali biti ljudje, ki so lahko sproščeno govorili o homoseksualnosti in spolnosti. Leta 1995 je bila scena še bolj aktivistična in manjša, ne tako kot pozneje, ko je prišlo do individualizacije, ko skoraj ni nikogar več, ki bi želel kaj delati. Na začetku je bilo težko, ker nismo imeli nobenih smernic o funkcioniranju takega telefona. Imeli smo delavnice, ki so nam pri delovanju pomagale, potem pa še vsakoletna izobraževanja pod vodstvom predavateljev iz tujine. S sodelavci smo imeli tudi redne sestanke, kjer smo se pogovarjali o delu in kako to delo vpliva na svetovalce. Zelo težko je zapreti vrata, tako da klici ne hodijo več za teboj. Imeli smo torej tudi precej dela sami s sabo.

Ste imeli kakšne težave?

Na začetku nismo vedeli, da je treba skrbno čuvati lokacijo. Zgodilo se je, da je klicalec prostovoljca, na katerega se je navezal in ga ves čas klical, počakal spodaj. Do fizičnega kontakta pa nikoli ne sme priti. Potem smo potrebovali tudi nekaj časa, da smo ugotovili, da potrebujemo lažna imena. Glede tega smo imeli tudi par resnejših problemov.

Zakaj je Galfon pravzaprav nehal delovati?

Pomanjkanje klicev, prostovoljcev, njihova izčrpanost. Vse skupaj in denar. Galfon se je vse bolj ukvarjal s svojimi finančnimi težavami in si zagotavljal denar iz drugih projektov, več kot polovico denarja smo pobirali od drugje.

S čim so bili največji stroški?

Največ s prostorom, tudi z oglaševanjem in nadomestili za prostovoljce, saj ti niso viseli tukaj zastonj, čeprav so dobili le simbolične zneske. Vse skupaj se nabere kar veliko denarja.

Kakšni pa so bili klici?

V prvih dveh mesecih je bilo 220 klicev oziroma 3,67 na dan, s tem da je bilo 100 klicev prekinjenih. Sprva je bil problem prav s tem, da ljudje, ki pokličejo, sploh kaj rečejo. Na začetku je bilo skoraj 80% moških, v povprečju so govorili 15 minut. Starostna struktura je bila med 15 in 65 let, največ jih je bilo pod 30 let.

Kako se je potem ta statistika spreminjala?

Število prekinjenih klicev je sčasoma zelo padalo, povečal se je odstotek klicalk, v celoti pa se je število klicev zmanjšalo, tako da je od 3,67 klicev na dan v zadnjih letih prišlo na 1 klic na teden. Kar tudi zelo zbija moralo prostovoljcev, ki čakajo in so na voljo.

Glede na to, da ste denar dobili skozi aids projekte, so bili tudi klici večinoma o tem?

Bilo jih je nekaj. Mi sami pa smo morali pogovor napeljati na varnejšo spolnost, ne glede na klic. Prostovoljci so morali dobro obvladati vse o okužbi s HIV in zdravljenju ter o varni spolnosti.

In drugi klici?

Nekateri so imeli hujše psihične težave, še posebej pri ženskah je bilo govor tudi o zlorabah. Sicer pa so nekateri iskali sploh prvi stik. Ali so imeli težave s starši, morda s partnerjem. Nekatere so zanimali posebni placi. Klicali so tudi tujci, ki jih je zanimalo, kam lahko grejo. Ali naši, ki so šli v tujino in jih je zanimalo, kam lahko grejo.

Aha, Spartacus klici?

Ja, takrat ni bilo interneta, kamor bi to vtipkal. Sicer pa jih je precej klicalo iz dolgega časa. Nekaj, čeprav malo, je bilo zafrkantskih klicev kakšnih dijakov.

Je kakšen klic, ki ti je ostal v spominu?

Dolgo časa je za mano hodil pogovor, in še zmeraj se ga včasih spomnim, ki je bil zelo poseben. Klical je precej star gospod, čez 70 let, ki mi je izpovedal vse svoje skrivno življenje in trdil, da vse to govori prvič v življenju. In ko vse to poslušaš, se nate useda precejšnja teža.