MEDIAŠIT
Literarni zgodovinar in teoretik Janko Kos je najbrž edini akademik, ki ga je bilo kdaj videti na gejevskem in lezbičnem filmskem festivalu. Tudi njegove književne študije, razen nekaterih starejših (npr. zadrege ob Shakespearovih sonetih), v smislu homofobije večinoma niso posebej sporne, v glavnem gre pač za nekakšen meščanski liberalizem.
V zadnjem času pa se je Kos aktiviral tudi v širših družbenih razpravah, največ znotraj Zbora za republiko. In smo tu. V intervjuju za Mladino je 7. februarja letos natresel par zanimivih misli o ne/strpnosti in homoseksualnosti. Kos posredno prizna, da gremo posameznim desničarjem (ni jasno, če v tem pogledu sem šteje tudi sebe) homoseksualci na živce, kot bi šla lahko levičarju na živce kakšna druga manjšina, a se retorično vpraša, če »je nestrpnost do homoseksualcev značilnost desnice ali samo nekaterih desničarjev«.
Problem odnosa do homoseksualnosti je po Kosu predvsem v odnosu do porok. In v ta namen potegne na plano »moderen katoliški nauk«, po katerem »homoseksualnost sama po sebi ni nič slabega. Slabo, grešno pa je prakticiranje homoseksualnosti. Isto velja za heteroseksualnost, ki je grešna samo zunaj zakona.« Prakticiranje homoseksualnosti je torej zmeraj grešno, za heteroseksualnost to velja le zunaj zakona? In zakaj torej ne dovoliti istospolnih porok? Enkrat lahko ugibate: ker je »zakon prostor, v katerem naj se rojevajo otroci«. Pa kaj, če tudi vsi heteroseksualci nimajo otrok: »Posvajanje je poseben problem, naravna reprodukcija naj se godi praviloma znotraj zakona.«
Ampak po Kosu je problem strpnosti precej širši, saj se »pojem strpnosti nenadoma širi na vse mogoče primere in vprašanje je, kje je tu meja«, saj imamo zdaj kar inflacijo pravic otrok, starcev, upokojencev, manjšin in tako dalje. »To postaja zdaj že nebulozno.« Seveda, kaj pa drugega. Razen če morda pripadamo kateri od manjšin in kar naenkrat ugotovimo, da so nekakšne splošne pravice (ki so jih vzpostavili in jih vzdržujejo premožni, belopolti, strejt moški srednjega razreda) v resnici same po sebi pravice neke posebne manjšine (opisane v prejšnjem oklepaju).
In o kom je tu sploh govora? »Homoseksualcev je največ 4 do 10 odstotkov, lezbijk še manj, največ dva odstotka vseh žensk, čeprav ni povsem jasno, kaj to je, pri moških je homoseksualnost bolj jasno definirana.« Dobro, procenti za geje so fer. Recimo. Ampak človek obnemi, ko bere o lezbijkah. Lezbištvo je še zmeraj nekaj nejasnega, nekaj, kar se klati po meglicah medženskih odnosov, za ženske pa tako in tako nikoli ni jasno, kaj sploh hočejo. In ker je lezbištvo nekaj tako neumljivega, je povsem naravno (sic!), če med lezbijki najagaš enega fejst dedca. Pa je. (Saj te teze so znane, ne?)
Pa kaj se sploh gremo, saj so »vprašanja homoseksualcev, Romov in izbrisanih obrobna – bistveno vprašanje za Slovence je zdaj kapitalizem«? Brez dvoma, tudi kapitalizem. Ampak za koga so druga vprašanja obrobna? Za nas (ki smo paranoidno obsedeni sami s seboj?) že ne! In ko Kos ponovi, da »problem ni homoseksualnost, ampak kapitalizem«, se z njim nazadnje vendarle popolnoma strinjamo. Saj prav to ves čas trdimo: homoseksualnost ni problem, problem je odnos družbe in nekaterih posameznikov do nje.
