KOMENTAR
Gabyboom, ki se je v ZDA začel v 80. letih in se v zahodni Evropi razmahnil v 90. letih, je zajel tudi Slovenijo. To je dobro za ljudi, ki imajo radi izbire, pa tudi za državo. Ljudje v istospolnih skupnostih, ki želijo postati starši, to zdaj lahko postanejo, mame in stare mame pa ne ostanejo brez vnukov in pravnukov. Država pridobi vsaj troje: oznako sodobne in demokratične skupnosti, dvig natalitete in novo temo, ki vitalizira vse bolj nezanimiv diskurz o klasični družini in družinskem življenju, o katerem je bilo povedano že tako rekoč vse. Zato lahko pričakujemo, da bodo diskusije o enakih pravicah istospolnih družin dolge in težavne. Ne le zaradi homofobije relativno skromno socialno razvite družbe, temveč tudi zato, ker so prav takšnim družbam te diskusije potrebne. Družbena funkcija, ki jo opravljajo, je, da ohranjajo diskusijo o družini na sploh. Ko v družbi ne obstaja več nobena druga dovolj zanimiva, škandalozna ali »problematična« tema, s katero bi se politiki in strokovnjaki različnih vrst obračali na ljudi in jih učili o pravem družinskem življenju, kot je bilo to v preteklosti v primeru ločenih družin, neporočenih mater in »jalovih zakonov«, potem nosilci javnih diskurzov posežejo po novih temah in se polastijo ozkih rokavov. To se je zgodilo na primer na področju nasilja, ko danes celo desni politiki in strokovnjaki, ki so še pred kratkim trdili, da nasilja v družinah ni, zaskrbljeno razpravljajo o njem. Nasilje nad ženskami in otroki je okno, skozi katerega se lahko prikradejo tisti, ki želijo obuditi diskurze o pravih družinah.
Najbolj škandalozna in najbolj hvaležna tema za namere reguliranja in sortiranja ljudi je v tem hipu le istospolna družina. Gaybyboom je zato sistemsko gledano prišel ob pravem času in bo potemtakem tudi dodobra uporabljen v javnem govoru številnih politikov in strokovnjakov.
Nobenega dvoma ni, da istospolne družine redefinirajo klasično definicijo »starša« in starševstva kot biološke trajne vezi. V istospolni družini vsaj eden od staršev ni biološki starš. Ne-biološko starševstvo je v Sloveniji hud tabu in stigma, ki je navezano na predmoderno logiko starševstva kot varovanja nečesa »svojega« (»poskrbel bom zanj, saj je moj!«), v smislu nadaljevanja vrste (»kri ni voda«). Zato trpijo mnogi ljudje, ki so otroke posvojili v klasično družino, pa posvojenci iz takšnih družin, ki pogosto nikoli ne izvejo, da so bili posvojeni. Istospolne družine prinašajo nove podobe, nove slike in med sedanje predstave, da starša sestavljata ženska in moški, vnašajo slike dveh očetov, dveh mam, več očetov in več mater skupaj ipd. Italijanska raziskovalka Margheritta Bottino je na konferenci o istospolnih družinah letos marca v Ljubljani v tej zvezi povedala zanimivo anekdoto o deklici, ki je dejala svoji prijateljici: »Imam 2 mami, 3 očete in 3 pse.« Prijateljica ji začudeno odgovori: »Tri pse?« Anekdota govori o podobah, ki postajajo del običajnosti. Istospolne družine dokazujejo, da so se modeli ženskosti in moškosti spremenili. Delitev dela med dvema očetoma je delitev dela v kuhinji, v garaži in med umazanim perilom. Delitev dela med mamama je delitev dela na vrtu, med plenicami in med nakupovanji. Še več, celo koncept maternega jezika, ki se je zdel tako esencialen in trden, se v istospolnih družina zazdi smešen: je materni jezik, pa očetni, pa jezik ene in druge matere in drugega očeta. Maternega jezika ni.
Istospolne družine torej postajajo del vsakdanjega življenja. Slovenska zakonodaja vsakdanjemu življenju na področju družin ni prilagojena, zato so v njej nevidne, kar pomeni, da so večkratno in temeljito diskriminirane. Na simbolni ravni so postavljene v položaj izjeme in posebnosti. Starši morajo zato poskrbeti veliko bolj kot pri otrocih iz klasičnih družin, da poučujejo vzgojiteljice in učiteljice, jih seznanjajo z novejšo literaturo in jih opozarjajo na to, da morajo pri urah o družini govoriti o njeni raznoličnosti, kar je del demokratičnega izobraževanja. Zato je starševskega stresa, kot dokazujejo raziskave, med istospolnimi starši veliko.
Istospolne družine postavijo na glavo mnogo stvari in tako mnogim prinašajo glavobol. Hkrati pa vnašajo natanko tiste družinske in družbene vrednote, ki jih vseskozi zagovarjajo najbolj zavzeti zagovorniki kvalitetnih družin in pogosto prav tisti, ki enakim pravicam istospolnih družin najbolj nasprotujejo. Šole za starše na primer so vedno učile, kako pomembno je, da je odločitev za družino zavestna, pretehtana in načrtovana, kar ni nikjer bolj spoštovano in uresničeno kot prav v istospolnih družinah. Istospolne družine se morajo dogovoriti o mogočem, kar se zdi v klasičnih družinah samo po sebi umevno, saj se otrok »zgodi«, odrasli pa zdrknejo v starševstvo. Dogovoriti se morajo o tem, kdo bodo biološki starši in kdo starši za življenje, kako bodo sodelovali in kako ustvarili družino. Zato so, kot kažejo tudi številne raziskave, otroci v istospolnih družinah srečni, redko zlorabljeni in intelektualno zelo uspešni. Tisto, kar danes konstituira pravo družino, je torej ljubezen, želja po medsebojni skrbi in skupnem življenju ter odločitev za skrb za otroke. Istospolne družine prinašajo enakost na področju spolne delitve dela in zato raziskovalci dokazujejo, da so otroci istospolnih družin pretežno nagnjeni k demokratičnosti, saj so prejeli več demokratičnih vzorcev kot otroci v klasičnih družinah. Tudi na področju evropske politike enakih možnosti so prav istospolne družine tiste, kjer je največ moškega gospodinjskega dela in moške skrbi za majhne otroke, kar je še zlasti pomembno za dečke in njihovo ponotranjenje podob o moškosti. Med ženskami prevladujejo modeli samostojnih in avtonomnih žensk, kar je izjemnega pomena za razvoj samozavestnih deklic.
Ali to pomeni, da so istospolne družine boljše od klasičnih? Boljše niso, če se spomnimo na znano tezo angleškega psihoanalitika Donalda Winnicotta, da so vsi starši samo »dovolj dobri starši« in da super družin ni. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da niso slabše od klasičnih. V čem je torej problem tistih, ki zavračajo istospolne družine? Ali ni zgolj v tem, da prav z izključevanjem enih družin šele zares zaživijo druge v svoji navidezni moralnosti in normativnosti? Šele prek drugega naj bi se zares pokazal sij prvega, vendar svetloba, ki jo oddaja, vse bolj kaže strahovite nakaza in popačene prikazni, ki se skrivajo po otroških sobah in stenah in ki jih prav ti otroci spet vsrkajo vase, da se tako ohranja norma normalnih.
