Tiha revolucija

PLOŠČA

A. J. Shanti je mlada, perspektivna kantavtorica iz New Yorka, ki šele dobro začenja svojo glasbeno pot pred občinstvom. Umirjena, prijazna, na odru pa pravi vulkan emocij in talenta. Ob akustični spremljavi z izrazitim vokalom poje lastna, večinoma ljubezenska besedila z izjemnim čustvenim nabojem in temačnimi podtoni, in pravi užitek jo je poslušati. Nekakšen nezakonski otrok Shanie Twain in Nicka Cavea, torej. Akustična kitara nas popelje k njenim ameriškim koreninam, bolečine ter hrepenenja polna besedila  pa v njen mali osebni svet, ki si mnoge značilnosti deli z osebnimi svetovi vseh nas. Z A. J. smo se pogovarjali po njenem februarskem nastopu v klubu Monokel.

Foto: Janis
 

Je to tvoj prvi obisk v Sloveniji? Kako se počutiš pri nas?

Res je, tukaj sem prvič, vsega pa je kriva moja hrvaška prijateljica Dora, ki dobro pozna Ljubljano in Monokel in me je prepričala, da moram nujno imeti koncert pri vas, ker so »slovenske lezbijke tako zelo fajn« (smeh). No, pa sem prišla.

Na internetu sem poskusila najti nekaj osnovnih informacij o tebi, saj se večina mladih glasbenikov brez založbe zelo agresivno oglašuje na spletu. Kot kaže, pa zate to ne velja.

Moja glasba je pogosto o meni in je meni tudi namenjena, tako da je ta koncept igranja za druge zame pravzaprav povsem nov pojav. Sicer mi je zaenkrat všeč, vendar pa je bilo moje ustvarjanje tako dolgo moja osebna stvar, da … Nisem še povsem navajena. Ker sama nisem najbolj podkovana na področju trženja in tehnologije, so mi šele prijatelji v zadnjem času odkrili vse možnosti samopromocije in me spodbujali, naj svojo glasbo delim z drugimi. Glasba je bila vedno nekaj, kar sem počela zase, sama ne potrebujem nekih bleščavih nastopov in ni se mi treba prodajati, čeprav vedno bolj ugotavljam, da bi glasba na ta način lahko postala moj vsakdan, in ne zgolj hobi. Glasbena kariera me vedno bolj zanima.

Za tiste, ki te ne poznajo, moram seveda zastaviti tudi osovraženo klišejsko vprašanje o tem, kako bi sama opisala svoje glasbeno ustvarjanje.

Kratek odgovor bi bil, da gre za bridke ljubezenske pesmi. Njihova sporočilnost je večinoma izražena v metaforah in … pravzaprav je lastno glasbo res težko opisati (smeh). Kadar pišem pesmi, se glasba, besede, občutki in čustva nekako zlijejo v eno. Moje pesmi so zelo osebne, kljub temu pa se mi zdi, da sem včasih nekje zunaj sebe, kar služi kot nekakšen ventil. Skozi pesmi lahko izrazim stvari, ki jih sicer nikoli ne bi povedala, saj v vsakdanjem življenju nisem tako čustvena in poetična. Pesmi mi tako služijo kot medij.

Danes si igrala pred majhnim občinstvom, vendar je bil nastop morda ravno zato izjemno čustven in doživet. Kako doživljaš nastopanje v živo?

Na odru se popolnoma razgališ, poslušalcem in poslušalkam ponudiš vse, kar imaš. Na začetku vedno nekoliko omahuješ in si negotova, sprašuješ se, ali bo ljudem tvoja glasba všeč, ali te bodo hoteli poslušati dalj časa. To ni tako enostavno. Zato je najboljša stvar, ki se ti pri igranju v živo lahko zgodi, da ljudje začutijo tvojo glasbo, da »padejo noter«. Ko to vidiš, tudi ti od nekje prejmeš dodatne moči in se lahko res vživiš. Ko si tako povezan s poslušalci, je občutek res fantastičen.

V promocijskem gradivu za današnji nastop smo lahko prebrali, da se identificiraš kot »genderfucking dyke«. Glede na to, da genderfucking govori o preseganju spola in da ga izraz dyke pravzaprav definira, pa je to tako rekoč okismoron, mar ne?

Kar zadeva spolno usmerjenost, so mi bile vedno všeč ženske. Sem tudi feministka. Vendar pa obstaja del mene, ki je bil vedno nekoliko »pedrski«. Ne gejevski v smislu moje spolne usmerjenosti, gre bolj za način izražanja, ki ga prakticiram. Včasih se počutim kot fant, včasih kot gej, včasih pa kot butch ali femme. To se mi zdi zabavno. Zato ta izraz zame ni oksimoron, ker lahko spolno usmerjenost izražam na en način, moja spolna identiteta pa je lahko malo tu, malo tam. V osnovi pa sem še vedno ženska, ki ljubi ženske.

Kako se to igranje s spolom oz. genderfucking kaže v tvoji glasbi in nastopu?

Moja najbolj ženstvena lastnost je moj glas, ki pa se nekako ne ujema z ostalim, kar vidite (smeh). Prijatelji, ki me prvič slišijo peti, so zelo presenečeni nad ženstvenostjo mojega glasu. Tudi v glasbi je spolnost močno prisotna, saj ne pojem o ženskah zgolj z uporabo ženskih zaimkov, temveč tudi o dejanskem ljubljenju z njimi.

Kakšni pa so tvoji načrti za prihodnost?

Zanima me ogromno stvari, tudi aktivizem in socialno delo, toda ko pomislim, kaj je tisto, kar me žene, je odgovor jasen. Glasba. In še enkrat glasba.

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Sladka Katarina Višnar

PLOŠČA Vsestranska Katarina Višnar je preko študija zgodovine in zgodovine umetnosti ter...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja