Sladka Katarina Višnar

PLOŠČA

Vsestranska Katarina Višnar je preko študija zgodovine in zgodovine umetnosti ter doktorata in delovanja na področju varovanja stavbne dediščine zaplula v glasbene in didžejske vode. Spremljali smo jo lahko kot sodelavko Radia Študent, nekdanjo članico etnoeksperimentalnega ansambla Uluru ter kot polovico dueta Brejn & Bubizz. Letos poleti se nam je prvič predstavila s samostojnim projektom, ki, kot sama pravi, združuje tisto, kar jo v glasbi najbolj veseli.

Foto: Judita Zorman
 

Kakšna je idejna zasnova tvojega novega projekta Sladka?

Izhajala sem iz svojih razmišljanj in ugotovila, da želim delati glasbo, ki je poslušljiva in je torej utemeljena na nekih osnovah pop glasbe. Po drugi strani pa ne želim delati tistega, kar se od pop glasbe pričakuje. Želim ugotoviti, kako fleksibilne so meje pop glasbe, da še vedno ostane pop, po drugi strani pa znotraj teh okvirov veliko eksperimentiram. Morda s temami, nenavadnimi inštrumenti, nepričakovanimi zasuki, spremembo tonalitete … Ne gre za dramatične spremembe, zanima me zgolj, kako ti nepričakovani elementi učinkujejo znotraj nečesa ustaljenega in pričakovanega.

Tudi v Uluru ste se posvečali eksperimentalni glasbi, in sicer ste na sebi lasten način interpretirali ljudske pesmi.

Uluru je prav posebna zgodba, saj ne gre le za še en bend, ki igra etno. Zanimivo je, da smo pri Uluru prav tako vedno gradili na nečem precej nenavadnem – na pomanjkljivostih. Že Brian Eno je spodbujal poudarjanje tistega, kar ti ne gre najbolje, Uluru pa je na ta način naredil nekaj res dobrega. Ni potrebno, da so glasbeniki tehnično ne vem kako dobro podkovani, pomembna je tudi improvizacija in rast skozi lastne šibkosti. Ne zanašaš se toliko na note in na red, marveč na intuicijo, na neko medsebojno komunikacijo in ta eksperiment je pravzaprav nastal kot logična posledica takšnega dela. Preden sem se jim pridružila, me je pritegnilo ravno dejstvo, da na takšen način ni delal nihče drug.

Projekt Sladka je bilingvalen, in sicer ne v običajni kombinaciji slovenščine z angleščino, temveč s hrvaščino.

Rodila sem se na Hrvaškem in tam tudi odraščala v bilingvalnem okolju, saj polovica moja družine prihaja iz Slovenije. Od nekdaj sem pisala v hrvaščini, brez posebnega razloga, enostavno mi je bilo pisanje v tem jeziku bližje, kar me je včasih tudi frustriralo, saj v vsakdanjem življenju uporabljam predvsem slovenščino. Potem me je prijateljica potolažila, da je moj jezik rock’n’rolla očitno hrvaščina in kot taka sem besedila tudi sprejela.

Pri ženskih izvajalkah izven mainstreama pogosto opažam prisotnost feminističnih elementov, ki so večinoma dobro argumentirani in smiselni, včasih pa tudi odveč, kot neka obvezna oprema, ki pač mora biti, četudi nima konkretne funkcije.

Ne vem, če bi se lahko strinjala s tem. Feministični elementi niso nekaj, kar bi ti kakorkoli pomagalo pri karieri. To lahko vidimo v popularni glasbi, ki se vrti okrog kratkih kril in razkazovanja jošk. Takšna naj bi bila današnja ženska, seksi in »jebozovna«. Jaz pa pri teh vprašanjih izhajam iz sebe, iz ženskosti, kot sem jo sama odkrivala in kot jo sama doživljam. Ti elementi so od nekdaj prisotni v moji glasbi, niso pa prevladujoči. Precej časa po tem, ko sem se začela ukvarjati z glasbo, sem šele ugotovila, da je glasbeni svet predvsem domena moških. Tudi kot didžejka imam velike težave pri iskanju kvalitetne ženske glasbe. Žal moram reči, da danes bolj kvalitetno glasbo še vedno delajo moški, če si lahko dovolim takšno delitev po spolih. Absolutno nujno se mi zdi ozavestiti to pozicijo žensk in ji posvetiti pozornost, saj ženske šele rastejo in prihajajo. Pomembno se mi zdi, da se ženske zavedajo sebe in da same poskušajo delati kvalitetno glasbo. Kje so ženske na slovenski sceni? Ne verjamem, da jih ni in da ne ustvarjajo. Kje se skrivajo? Tega ne vem.

Pripravljaš tudi kratek videoprojekt o odnosu ljudi do živali.

To bo moj prvi poskus odpiranja nekih določenih vprašanj, brez posebnih ambicij in pričakovanj. Zame je to nekaj čisto novega. V tem projektu razmišljam, zakaj država, ki lepi plakate o tem, da mora vsak skrbeti za svoje živali, v resnici ne skrbi za to, da bi se ta problematika reševala. Če ljudi vprašaš, kaj jih najbolj moti v Tivoliju, bodo vsi rekli, da pasji iztrebki, nihče ne bo najprej pomislil na odvržene plastenke in kondome. Kljub temu da pasji iztrebki v nekaj dneh izginejo, plastenke pa razpadajo stoletja. Skozi odnos ljudi do živali se kaže tudi odnos ljudi do sveta.

V kratkem začenjaš s promocijo projekta Sladka. Za konec nam zaupaj še, kaj je tebi tista najslajša stvar?

Najslajša stvar na svetu mi je erotika. Eros sicer pojmujem zelo široko in tudi izpolnjuje me na več nivojih. Erotiko najdem tako v glasbi kot v odnosih, v spolnosti, naravi … Mislim, da mi je to res tisto najslajše v življenju.

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Recenzije: Plošča 7

Sex and the City Original Soundtrack Gojim globoko prepričanje, da osemindevetdeset odstotkov...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja