Recenzije: Plošča 7

 Sex and the City Original Soundtrack

Gojim globoko prepričanje, da osemindevetdeset odstotkov filmske glasbe na prodajnih policah preprosto krade prostor boljšim izdelkom. V najboljšem primeru imamo opraviti z avtorsko glasbo, ki je morda celo povezana v neko smiselno celoto tudi brez ogleda filma, v najslabšem (in mnogo pogostejšem) primeru pa gre za bizarno kompilacijo povsem nekompatibilnih starih komadov, po možnosti v še bolj bizarnih novih predelavah, ki so se skupaj znašli zgolj zato, ker so pač ustrezali posameznim kadrom v filmu. Nekako tako, kot da bi na vsak način poskušali skupaj zlepiti eno sestavljanko iz koščkov več različnih sestavljank. Če je glasba v seriji še nekako lovila ravnotežje med newyorškim nočnim življenjem in udarnimi ženskimi ustvarjalkami, pa imamo tokrat opraviti z grozljivo kolobocijo, od dveh osladnih predelav Bee Geesov do Walk This Way (Run DMC in Steven Tyler) ter celim kupom »inovativnih« duetov in priredb, za povrhu pa še škotsko novoletno Auld Lang Syne. Upajmo, da je bil vsaj seks boljši od glasbenega izbora.

Ocena: ♦
 

 Uh Huh Her – Common Reaction

Če vam besedice Uh Huh Her zvenijo znano, ste se v preteklosti verjetno kdaj predajali zlovoljnim čarom P. J. Harvey. Ime pa se je očitno dopadlo tudi simpatičnima bejbama, katerih prvenec je pred nami. Tudi v glasbenem smislu bi lahko med njimi potegnili marsikatero vzporednico. Duo sestavljata Camila Grey in Leisha Hailey, prej članica zasedbe delno do pretežno kultnih The Murmurs (kasneje Gush), nam pa seveda najbolj poznana kot Alice v Ženskih zadevah. Common Reaction je prav prijetna, izjemno poslušljiva, a precej umirjena indie pop zadevščina s tipičnim jamrajočim vokalom in dobro odmerjenim kancem elektronike. Poetična in zasanjana glasba za individualno poslušanje ali nemotečo spremljavo posteljnim aktivnostim, kot smo se že lahko prepričali v L-Wordu. Sicer res ne gre za kakšen glasbeni ali besedilni presežek, je pa izdelek gotovo dovolj kvaliteten, da bo zadovoljil tudi tiste bolj izbirčne. Če vam glasba morebiti ni povšeči, pa se vseeno lahko malce poslinite ob ogledu videov na internetu.

Ocena: ♦♦♦♦
 

 The Gossip – Liv e in Liverpool

Po zatonu gibanja riot grrrl smo po tihem vsi pričakovali prihod nove feministične odrešenice. In prišla je, kot se spodobi, v podobi jezikave, jezne, zmešane, stokilske, neobrite lezbične furije z imenom Beth Ditto, ki si povrh vsega še deli posteljo s transseksualko. Novinarji si niso enotni, ali gre za edinstveno obliko glasbeno-političnega aktivizma, ali zgolj za provokacijo, dejstvo pa je, da je prvinska rock glasba The Gossip vsekakor lepo presenečenje v svetu serijsko  generiranega popa. Improvizacija, jazzovski in pank vložki ter neizmerna energija, ki je vložena v izvajanje pridejo do izraza še toliko bolj na tem živem albumu/DVDju, čeprav je tudi njihov studijski Standing in the Way of Control izjemna stvaritev (istoimenski komad je odziv na ameriško prepoved istospolnih porok). Izjemna sposobnost mešanja žanrov v udarno celoto je danes redka kvaliteta komercialno izpostavljenih bendov, če pa to za seboj potegne še pogosto golo Beth in lezbični aktivizem, pa tudi nimamo nič proti.

Ocena: ♦♦♦♦♦
 

 Páll Óskar – Allt fyrir ástina

Ko sem letos poleti raziskovala lepote Islandije, sem presenečeno ugotovila, da Björk in Sigur Rós še zdaleč niso največje zvezde v svoji domovini. Namesto ekscentrične alternative kitojedci očitno prostodušno padajo na pedrski kič, tako rekoč dvonožno utelešenje Evrosonga. Morda se ga kdo od vas spomni iz leta 1997, ko je nastopil v podobi zvirajočega se bitja na kavču, obkroženega s seksi dominami v lateksni opravi in zasedel eno izmed zadnjih mest. Očitno je bil takrat krepko pred svojim časom, saj se njegove plošče zdaj prodajajo za med, pa tudi njegovi drag nastopi niso od muh. Osladni pop z namerno pretirano gejevsko noto in disko podtoni pač osvaja Evropo (samo spomnimo se tiste božjastne romunske numa-numa zadeve). Páll Óskar posledično v svoje videospote tlači tolikšno količino vrtnic, srčkov, lepih fantov in koreografij a-la-Kylie, da človek ne ve, ali bi mu čestital ali bruhal. No, vsaj besedila so v islandščini, kar nam prihrani mučno ukvarjanje z njihovo, khm, globino.

Ocena: ♦♦♦

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Med ognjem in ledom

Islandija Kam na počitnice, ko se glavno mesto utaplja v vročini, prepoteni...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja