Alma Karlin: Boj za interpretacijo

PORTRET

Ženska pred svojim časom

Prvič sem o Almi Karlin, Celjanki, ki se je po prvi svetovni vojni odpravila na dolgo in mukotrpno pot okoli sveta, slišala šele konec osemdesetih let. Takrat je v reviji Teleks v nadaljevanjih izhajal eden od njenih potopisov, zapisan z roko vešče pisateljice in bistre opazovalke. Šele potem so počasi curljale vse bolj neverjetne informacije o njej. Da je pri petindvajsetih šla študirat v London in tam z odliko opravila izpite iz osmih jezikov (govorila jih je še več) ter začela sestavljati tudi slovar. In da kljub temu nikoli ni znala dobro govoriti slovensko, saj so doma govorili nemško; njena mati je celo poučevala nemščino, oče pa je bil major avstroogrske vojske. Po začetku prve svetovne vojne se je kot avstroogrska državljanka umaknila v Skandinavijo, leta 1919 se je vrnila v Celje in se potem pogumno, tako rekoč brez denarja v žepu in brez kakršnih koli zagotovil, odpravila v svet, na potovanje, ki je trajalo kar deset let. Ni se ozirala na svojo mater, ki jo je seveda hotela obdržati doma. Poleg tega, da je bila hendikepirana in kronično šibkega zdravja, je bila – ženska. Neporočena ženska. Napisala je ogromno potopisov, ki jih je med potovanjem objavljala zlasti v tujih časopisih, pri čemer jo je reševalo njeno poliglotstvo, saj se je s honorarji sploh lahko preživljala na tako dolgi in težavni poti. Bila je etnologinja, raziskovalka, jezikoslovka, pisateljica, potopiska, duhovna iskalka in pred drugo svetovno vojno tudi predlagana za literarno Nobelovo nagrado. In med drugim je po vrnitvi v domovino živela z žensko, z angleško slikarko Theo Gammelin, ki naj bi bila njena častilka, »uradno« pa tajnica. Ker sta skrivali nemškega novinarja, ki ga je preganjal Hitler, so nacisti prepovedali Almina dela, tako da je prebegnila v partizane. Po 2. svetovni vojni so nacionalizirali hišo njenega očeta, tako da sta se s Theo Gammelin morali preseliti v borno kočo v Pečovniku.

Politično nepripadna

»Ko so začele izhajati njene prve knjige v slovenskem jeziku, so jo obkladali kot vohunko in lezbijko, Nemko, do katere ni bilo razumevanja, le polno predsodkov. Ko so jo spoznali v slovenščini, niso več mogli govoriti na pamet. Bila je oseba, ki se je v samo srž držala načela spoznaj samega sebe. In ne samo to, s Theo sta ugotavljali, kako sta povezani s prejšnjimi življenji,« pripoveduje Jerneja Jezernik, ki je ob 120-letnici rojstva Alme Karlin (1889 – 1959) pri Mladinski knjigi izdala zajetno monografijo Alma M. Karlin, državljanka sveta.

Dandanes je zanimanje za državljanko sveta, ki dolgo časa ni veljala za »našo« Slovenko, seveda zelo veliko. Vse več je njenih ljubiteljic in ljubiteljev, takih, ki so se z njenim življenjem in delom poglobljeno ukvarjali, in seveda takih, ki predvsem radi poudarjajo, češ kako veliko vedo o njej. Sama Alma Karlin ostaja nekako skrivnostna, med drugim je tudi izjavila, da se sploh ni imela za svetovno popotnico, ampak za pisateljico na svojem področju. Hkrati je njeno izjemno, a vsestransko ustvarjalno življenje razlog za prisvajanje. Morda je nekoliko podobna usoda del Virginie Woolf, ki zaradi svojega zgodovinskega spisa Lastna soba, v katerem se loteva ključnih zagat vprašanja samostojnosti ženskega pisanja, velja za močno feministično avtorico, s spisom Tri gvineje pa se je priljubila mirovnikom.

Uradni opis Alme: srednja, vitka postava, ovalni obraz, sive oči, temno blond lase

Tudi Alma Karlin je na križišču feminističnih, religijskih, duhovnih in še kakšnih interpretacij. Zaradi njenega dolgoletnega skupnega življenja s Theo Gammelin se seveda pojavlja tudi možnost lezbične razlage – a ta je mnogim trn v peti. Sama sem velikokrat slišala žolčne ugovore, da lezbijke enostavno nimajo pravice, da jo jemljejo za »svojo« avtorico, ker v njenih knjigah ni lezbičnih tem in ker ni dokazov, da bi bili s Theo Gammelin tudi zares partnerki. Ta »zares« se seveda nanaša na seksualnost. Seveda ne gre za dokazovanje tega, ali sta bili klasični ljubimki, ampak za možnost interpretacije, ki ne izhaja iz zornega kota izključne heteroseksualnosti. Morda bi se lahko tukaj oprli na tako imenovani »lezbični kontinuum«, ki ga je izumila ameriška lezbično-feministična avtorica in aktivistka Adrienne Rich, ki je menila, da lezbična razlaga odnosov med ženskami ne pomeni zgolj dokazovanja spolnih odnosov. Tako imamo na eni strani kontinuuma lezbijke, ki se kot take identificirajo ter odprto živijo svojo spolno usmerjenost, na drugi strani kontinuuma pa so lahko pripadnice žensko organiziranih skupnosti, temelječih na solidarnosti in medsebojni podpori, pri čemer dokazi o njihovih seksualnih razmerij niso niti bistveni.

Bratska ljubezen?

O tem, da je bila Thea Almina življenjska partnerka, seveda ni dvoma, saj sta dvajset let živeli skupaj. Kakšna je bila vsebina njunega odnosa oziroma, ali je bila njuna skupnost ekonomska in duhovna, ali morda še kakšna, pa najbrž ne bo mogoče nikoli ugotoviti. Toda mnogi razlagalci/ke življenja Alme Karlin radi izpostavijo, da že ni mogla biti lezbijka, ampak je bila razočarana nad moškimi oziroma se ni poročila, ker bi ji zakonski stan onemogočil potovanje, pisanje in raziskovanje – kar je resda tudi sama povedala. Tudi v novejšem igrano-dokumentarnem filmu režiserke Marte Frelih Alma Karlin – samotno potovanje (2009) so podrobneje pojasnjene okoliščine Alminih neuspelih srečanj z moškimi, ki jih je srečevala na svojem potovanju, veliko manj pa je slišati o njenem dolgoletnem razmerju z žensko, s katero je nenazadnje živela do svoje smrti. Samo poskusimo si zamisliti, da bi bila stvar obratna: da bi, denimo, Alma na svojem potovanju srečala tri ženske, ki bi jo očarale, vendar z njimi ne bi imela pravega razmerja, ampak bi šla naprej po svoji poti, po vrnitvi domov pa bi zaživela z moškim. Četudi ne bi bila poročena z njim, skoraj nihče ne bi podvomil o tem, da je bilo prav razmerje s tem moškim najpomembnejše v njenem življenju, bežna srečanja z ženskami na potovanju pa povsem obrobnega pomena. In prav za to gre: da je namreč interpretacija v domeni heteroseksualne ideologije močnejša, samoumevna in predvsem prva, s katero bomo začeli razlagati neko življenje in ustvarjalnost. Tukaj si spet lahko pomagamo z esejem Adrienne Rich »Vezuv doma: Moč Emily Dickinson« (1975), objavljenem v delu O lažeh, skrivnostih in molku – Izbrani eseji, 1966–1978 (ŠKUC-Lambda, 2003). Ameriška pesnica Dickinson, ki je živela precej samotarsko življenje in ogromno pisala, je pogosto predstavljena kot aseksualna ženska brez moškega in obsedena pesnica, zaprta med štirimi stenami svojega doma. Rich piše o lezbični/feministični kritiki, ki lahko osvetli življenje katere koli umetnice, ne da bi dokazovala, ali je ženska živela lezbično, zlasti če je živela v 19. stoletju: »Takšna kritika ne bo obsedeno iskala heteroseksualne romance kot ključ za umetničino življenje in delo; spraševala bo, kako je postala umetnica-zase, kako se je identificirala z žensko skupnostjo in kulturo in koliko ju je bila zmožna uporabiti; in kaj je v njenem življenju pomenila navzočnost druge ženske.« Tukaj govorimo o korenitem interpretativnem obratu, ki je bil, vsaj po mojem, redkeje uporabljen za razlago ustvarjalnega življenja Alme Karlin.

Večkrat je omenjen podatek, da naj bi bila Karlin predlagana za Nobelovo nagrado, predlagateljica pa je bila švedska pisateljica Selma Lagerlöf, prva ženska, ki je sama dobila to nagrado. Šele pozneje se je obelodanilo, da je bila Lagerlöf lezbijka. Očitno je morala Almo Karlin poznati, morda sta se celo osebno srečali v času 1. svetovne vojne, ko se je Alma Karlin umaknila v Skandinavijo. Ko je pred kakšnimi petnajstimi leti na Švedskem izšla korespondenca Selme Lagerlöf, sem neko švedsko raziskovalko vprašala, ali je v tej korespondenci omenjena Alma Karlin. Dobila sem odgovor, da je bilo objavljeno le tisto dopisovanje, v katerem ni najti sledov lezbičnih razmerij, in da je velik del njene korespondence še vedno v depoju in vprašanje je, ali bo kdaj objavljen …

Odkritje morebitnih povezav Alme Karlin in Selme Lagerlöf bi lahko življenje naše svetovne popotnice osvetlilo v novi luči oziroma iz zornega kota, ki v heteroseksualiziranih interpretacijah nima pravega mesta.

Ker je bila Alma Karlin zelo predana duhovnemu raziskovanju, si jo seveda prisvajajo tudi teozofi in sploh navdušenci/ke nad današnjo ideologijo new age. Najbrž Alma Karlin res ni bila zavezana klasičnemu ljubezenskemu razmerju, ki vključuje tudi profano seksualnost, saj naj bi bila predana duhovnemu iskanju višjega bivanjskega smisla in tako imenovani bratski ljubezni med vsemi ljudmi – hm, le zakaj ne (tudi) sestrski?!