DISKRIMINACIJA
Leta 1991 je Kimberly Crenshaw, aktivistka za človekove pravice in profesorica prava, objavila odmeven članek o težavah z identitetno politiko, kot je na primer politika feminističnega gibanja, gejevskega in lezbičnega gibanja in podobno. Vse te politike temeljijo na predstavi o poenoteni identiteti ljudi, v imenu katerih se bije politični boj. Problem identitetne politike je v tem, da znotraj skupin, za pravice katerih si prizadeva, ne vidi razlik in ne upošteva različnih identitetnih pozicij, ki jih ljudje zavzemamo. Identitetna politika gejevskega in lezbičnega gibanja je bila pogosto obtožena, da na svojo politično agendo daje predvsem gejevska vprašanja, medtem ko specifična lezbična vprašanja ostajajo v ozadju. Vendar to ni edini nivo, na katerem prihaja do izključevanja znotraj posameznih identitetnih skupin. Gejevska in lezbična politika je bila namreč pogosto tudi »bela« in ne dovolj senzibilna za specifične pozicije, s katerimi se srečujejo temnopolti geji in lezbijke. Eno je, če se moraš ukvarjati zgolj s homofobijo, drugo pa, če se poleg homofobije ukvarjaš še z rasizmom. Vendar to ni ključna ugotovitev Kimberly Crenshaw. Tovrstne kritike identitetne politike poznamo že iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Crenshaw pa vendarle naredi še korak naprej in predlaga, da različne identitetne pozicije razumemo skozi vprašanje intersekcije. To pomeni, da ne obravnavamo ločemo homofobije in ločeno rasizma, pač pa je potrebno upoštevati, da splet homofobije in rasizma vzpostavlja neko novo vsebino. Ne gre torej za seštevek diskriminacije (temu rečemo multipla diskriminacija), pač pa za novo vsebino diskriminacije (intersekcijska diskriminacija). Če želimo v popolnosti nasloviti te pozicije, potem ni dovolj, da ločeno obravnavamo vprašanje spolne usmerjenosti in ločeno vprašanje barve kože, če ostanemo pri zgornjem primeru, pač pa moramo pogledati tudi, kaj nastane, kadar spolna usmerjenost in barva kože delujeta skupaj. Crenshaw intersekcionalnost grafično ilustrira s primerom prometnega križišča:
»Diskriminacija, tako kot promet v križišču, lahko poteka v eno smer ali drugo smer. Če se zgodi nesreča, imamo opravka z intersekcijo; povzročili so jo lahko avtomobili, ki so vozili iz katere koli strani, včasih pa jo povzročijo kar vsi avtomobili.«
Intersekcionalnost je bila tema oktobrskega mednarodnega posveta v Ljubljani, ki so ga organizirali Mirovni inštitut, Legebitra, YHD, PIC in Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo Mesto ob zaključku projekta PROTECT. V okviru projekta so se raziskovalno in akcijsko (se spomnite plakatov »Kdaj ti bo zmanjkalo lepila?«) ukvarjali z intersekcionalnostjo. Na posvetu je med drugim sodeloval tudi predstavnik britanske glbt-invalidske organizacije Regard James Haskings, ki jo opozoril, da so geji in lezbijke s hendikepom pogosto odrinjeni na rob v glbt-skupnosti, hkrati pa njihova seksualnost ni razumljena v invalidski skupnosti.
»Skupina Regard je nastala leta 1989 prav zaradi tega, ker so se nekateri geji in lezbijke počutili nesprejete tako v eni kot drugi skupnosti. Organizacija združuje 700 članov in ena od naših glavnih nalog je, da lokalnim oblastem razložimo, da so potrebe gejev in lezbijk s hendikepom lahko povsem drugačne od heteroseksualcev, ki imajo hendikep.« V Veliki Britaniji obstajajo še druge podobne organizacije – posebno organizacijo imajo, na primer, lezbijke s hendikepom, pa gluhi geji in lezbijke in podobno. »V zadnjih letih se moramo vse bolj prizadevati tudi za posluh gejevske in lezbične skupnosti. Organizacija Parade ponosa je tipičen primer. Na začetku je bila to aktivistična, brezplačna prireditev, zdaj pa je postala komercialna in organizatorji gledajo na denar. Opozarjamo jih, da dostop na prizorišče za hendikepirane ni urejen, da gluhi potrebujejo interpretatorja in podobno, ampak za organizatorja vse to pomeni dodaten strošek. Zato nas pogosto ne slišijo, pa tudi druge glbt-organizacije nimajo posluha za ta vprašanja.«
Raziskava o intersekcionalni diskriminaciji je pokazala, da tovrstni problemi obstajajo tudi v Sloveniji, čeprav so pogosto skriti. Respondent, ki je gej in ima hendikep, je pojasnil, da bi v gejevski klub v Sloveniji le težko prišel z vozičkom. A ker vendarle lahko hodi, čeprav s težavo, gre v klub vedno brez vozička, saj v nasprotnem primeru ljudje v njem vidijo zgolj invalida, nič drugega. Geji in lezbijke z neslovensko etnično pripadnostjo so prav tako opozarjali na specifične težave, ki jih v svojih lokalnih etničnih skupnostih doživljajo, ker so istospolno usmerjeni. »Slovenec je lahko peder, čefur pa mora biti strejt,« je situacijo zelo grafično opisal eden od gejev, ki je sodeloval v raziskavi.
Ko bo Družinski zakonik sprejet, dela za glbt-nevladne organizacije torej ne bo zmanjkalo. Intersekcionalnost ali z drugimi besedami večja senzibilnost za razlike znotraj gejevske in lezbične skupnosti, bi zagotovo morala biti nova postavka na politični agendi.
 V okviru projekta Protect je pri Mirovnem inštitutu izšla knjiga Romana Kuharja Na križiščih diskriminacije: Večplastna in intersekcijska diskriminacija. Knjiga, ki jo je uredila Neža Kogovšek, predstavlja rezultate prve raziskave o intersekcionalni diskriminaciji v Sloveniji. |
