Most med dvema identitetama

Intervju s Salome Žentil

Ko se je v Sloveniji začela vojna, je Salome delala na bencinski črpalki v Milanu. Točila je bencin, čistila, pometala. Naredila je vse, da se ji ni bilo treba vrniti na Rab. Tam sta jo namreč čakala že dva poziva v hrvaško vojsko. Nenad je bil vojaški obveznik in Salome bi morala iti v vojno. Ampak v Milanu si je že kupila nekaj ženskih oblek, imela je svoj prvi umetni čop las. Naredila je svoje prve drag nastope. Poti nazaj ni bilo več. Ko jo vprašam po poti naprej, roko približa ustom in z njo potegne od leve proti desni. »Nič ne povem,« pravi. Namigne le to, da nas bo to jesen šokirala in da se bo veliko govorilo o njej.

Foto: Nada Žgank/Memento
 

Na internetu sem bral komentarje o tebi. Ti so pogosto zelo žaljivi. Za njih si vse – od krave do goveda. Ti taki primitivizmi še pridejo do živega?

Mislim, da se vsakega človeka, ki ima srce, takšni komentarji dotaknejo. Ampak ti ljudje mi tega nikoli ne bi rekli v obraz, ker nimajo jajc. Morda so to moji prijatelji, tega nikoli ne veš. Sicer pa, če pogledaš komentarje pod novicami o medijskih osebnosti, so vsi enaki – vsi te pljuvajo! V Sloveniji je normalno, da pljuvaš po svojih. Verjamem, da tudi geji pljuvajo po meni. Lažje jim je, da čez internet pošiljajo take stvari. Pred časom so pisali, da imam aids, da sem na heroinu, da sem bolna. Takrat je telefon zvonil kot nor. Govorili so mi: »Prekleta kur***, crkni!«, »Zakaj te Tuđman ni ubil?«, »Zgini na Hrvaško, ubili te bomo, bombo ti bomo dali v stanovanje …« In to so bili geji. Ampak na nek način sem jim hvaležna, ker sem se takrat prvič testirala za HIV, ki je bil negativen. Potem so pa rekli, da sem test ponaredila. Takrat sem videla, da se nima smisla boriti z njimi … Letos sem bila na evropski transgender konferenci v Berlinu in šele tam sem ugotovila, kako zelo razširjena je transfobija tudi med geji. Prej sem mislila, da me geji ne marajo, ker sem Salome, ne pa zato, ker sem transseksualka.

Zdi se, da je konferenca v Berlinu pomembno vplivala na tvoje videnje položaja transseksualcev v Sloveniji. Tudi zaradi tega si letošnji nastop na Paradi ponosa začela z besedami: »Samo to vam povem: tudi med geji so transfobi!«

Prej o tem nisem govorila, ker tega sploh nisem vedela. Nisem vedela, da transseksualci nimamo nobenih pravic na tem svetu! Da nimamo niti tistih pravic, ki jih imajo geji, lezbijke in biseksualci. Ne vem, zakaj se omenja G-L-B-T, če pa so pravice dobili samo G, L in B, T pa ne. Ni mi jasno, zakaj se v Sloveniji ne borimo tudi za pravice transseksualcev. Ponavadi rečejo, da ni transseksualcev. Ampak to ni res – le javne osebnosti niso, tako kot sem jaz. Noben ni aktivist, skriti so za štirimi stenami. Na sodišču bi morala sprožiti postopek, da bi se potem sprejel kakšen zakon tudi za transseksualce.

Kateri pa so glavni problemi, ki bi jih bilo potrebno rešiti?

Najprej delovno mesto. Ljudi odpuščajo z delovnega mesta zaradi transseksualnosti. Še večji problem je hormonska terapija. Če na primer jemlješ hormone in se odseliš v Nemčijo, potem moraš tam ponoviti postopek – vse od psihotesta naprej – namesto da bi s terapijo nadaljeval. Transaktivisti si zato prizadevajo, da bi v EU te terapije lahko nadaljevali ne glede na to, kje živiš. Prizadevajo si tudi za zastonj operacije. Te so namreč zelo drage. V Berlinu se je transseksualcem že po garderobi videlo, da nimajo denarja, da težko živijo, da jih družba ignorira, da nimajo službe. Izgledali so, kot da so si dobili karitas garderobo. To je bilo grozljivo! No, Brazilija je zdaj prva država na svetu, kjer so uvedli zastonj operacije spola.

Stranka SDS te je pred letošnjimi volitvami prosila, da za njihov časopis napišeš, kaj vse se je spremenilo v času njihovega mandata. Kakšen je bil tvoj odgovor?

Šokirana sem bila, da je Janša hotel mojo izjavo, da sploh ve, da obstajam. Klicala me je njegova predstavnica. Najprej sploh ni vedela, kako naj me naslavlja, v moškem ali ženskem spolu. Že to je bilo bedno. Potem sem celo odgovorila na njihovo vprašanje. Rekla sem, da v tem mandatu niso naredili nič, da bi bilo bolje, če tistega zakona o registraciji sploh ne bi sprejeli, in dodala, da tudi v naslednjem mandatu zagotovo ne bodo nič naredili. Ampak potem sem jih klicala nazaj in rekla, da ne bom dala nobene izjave in da nočem biti v nobenem političnem časopisu.

Glasbeniki in napovedovalci čas pred volitvami dobro izkoristijo in za dober denar nastopajo na političnih konvencijah. Bi ti nastopila za kakšno stranko?

Nikoli za nobene stranko! Politika je bila kriva, da so me na Piramidi na TV Slovenija dvakrat na grd način zavrnili. Sicer pa se še ni rodila politična stranka, ki bi hotela, da Salome poje na njihovi zabavi.

 Odraščala si na Rabu, kjer si zelo hitro ugotovila, da zate na tem otoku ni prihodnosti …

Kot otrok seveda nisem vedela, kaj je transseksualnost. Sem se pa takrat zapirala v sobo in oblačila v mamine in sestrine modrčke, v katere sem zatlačila kuhinjske krpe, oblekla sem njune obleke, počesala sem se kot ženska, šminkala sem se, uhančke sem si dajala v ušesa …

So te doma kdaj zalotili?

Večkrat! Uh, kako me je mama premlatila! Ničesar ni rekla, samo pretepla me je. No, saj sem sama vedela, da so to prepovedane stvari. Vedela sem, da je nekaj »narobe«, ampak nisem vedela, kaj. Dokler ni prišel Boy George … To je bilo v začetku osemdesetih. Ko sem ga videla na televiziji, sva se z bratom sprla, ker sem trdila, da je to ženska. On pa je trdil, da je moški. Ko sem končno ugotovila, da je moški, ki se preoblači v žensko in nastopa na televiziji … takrat sem bila najsrečnejši človek na svetu. Vedela sem, da bom tudi jaz nekoč nastopala na televiziji kot moški, oblečen v žensko.

Na Rabu je obstajal bar Sanda, kjer so se zbirali geji. Baje si skoraj vsak dan hodila mimo tega bara, ne vedoč, da se v njem zbirajo geji …

Ja. Potem pa sem v Spartacusu videla, da je ta bar označen kot gejevski bar. Spartacus sem dobila pri starejšem bratrancu, ki je gej. Potem sva skupaj začela na skrivaj zahajati v ta bar, kajti moji starši so mi prepovedali druženje z njim. Tako sem potem že pri štirinajstih letih v Sandi kot fant plesala striptiz do tangic.

In kakšni so bili odzivi?

Ah, bila je taka žurka, da padeš dol. Bila sem ta glavna!

Ampak v majhnem kraju se hitro vse razve in starši so kmalu zvedeli, kam zahajaš.

Mama je poslala mojo sestro in njenega moža, naj pogledata, če sem res v Sandi. Spomnim se, sedela sem na šanku in pogledala ven, zunaj pa sta stala sestra in njen mož. Samo z očmi smo se srečali in vse mi je bilo jasno. Kar okamenela sem. Potem nisem mogla več lagati. Takrat sem bila spet pretepena. Velikokrat sem bila pretepena. Tako mama kot oče sta me pretepala. Moj oče je bil alkoholik in vsak, ki ima alkoholika doma, ve, o čem govorim. Ni bilo najlažje. Sicer zdaj ne pije več, ampak … to se nikoli ne pozabi. Mama me je takrat postavila pred ultimat: če želim javno biti gej, naj se odselim z Raba. Lahko pa sem gej tudi na skrivaj. To pomeni, da bi se morala poročiti in biti skriti gej, ki bi se na skrivaj dobival z moškimi po parkih, v mraku, tako da te nihče ne vidi. Izbrala sem si seveda to, da sem se odselila.

Je tudi tvoj bratranec dobil enak ultimat?

On je dolgo časa ostal na Rabu. V Zagreb se je odselil šele deset let po tem, ko sem bila jaz že v Sloveniji. Doživljal je grozne stvari. Na delovnem mestu so ga ves čas psihično maltretirali.

Kaj danes čutiš do Nenada? Si Nenad še vedno ti ali je to nekdo drug?

Nenad je Salome. Nenad se je spremenil samo zaradi tega, ker si je zamenjal ime in si naredil prsi. In zamenjal garderobo. Jaz pa se nisem nič spremenila, le da sem napredovala duhovno in intelektualno. A ne sramujem se ne preteklosti ne svojega imena.

Te mama kliče Salome ali Nenad?

Mama me kliče Neno. Vedno me bo tako klicala. Ampak pred kratkim mi je nekaj rekla v ženskem spolu. Takrat sem jo pogledala in videla, da se sploh ni zavedala, da me je naslovila kot žensko. To je bil zelo lep, ampak hkrati nenavaden občutek.

Ali to pomeni, da doma zase uporabljaš moško obliko?

Ma, se zmotim in rečem kaj na žensko. Ampak mama na to ne reagira več. Ko sem bila na Big brotherju, je prvič v življenju dala izjavo za javnost – in me podprla. Takrat sem bila res pozitivno presenečena. To verjetno pride s starostjo. Mama gotovo razmišlja, da ne bo večno tu in da hoče pred smrtjo z menoj urediti najino razmerje. Zato da bo meni lažje. Celi Hrvaški je zaprla usta, ko je rekla, da me ima rada takšno kot sem. Ponosna sem nanjo. Rojena je leta 41 – to je generacija, ki ni vedela, da obstajajo geji in lezbijke. Mislila je, da so to le besede, s katerimi se ljudje obmetavajo in žalijo.

Vedno omenjaš mamo …

Očeta pa nikoli, ne? (smeh). Vsi več omenjamo mamo. Mama ti da čustva, ne tata. Tata te nauči, kako držati bor mašino, mama pa te ljubi in objame kot otroka.

Se je odnos z očetom skozi leta spreminjal? Vajin odnos z mamo je namreč danes veliko boljši kot je bil takrat, ko te je postavila pred ultimat.

Oče se nekaj časa ni pogovarjal z menoj, ampak to ne pomeni, da me nima rad. Ni lahko biti oče neke transseksualke na nekem otoku, kjer te vedno, ko greš v trgovino, zbadajo. Zbadajo te, ko greš na tržnico, v službo, povsod. Ampak to se je dogajalo na začetku, zdaj ne več.

Vsi premiki naprej niso prišli sami od sebe. Verjetno te je reševalo to, da si z leti dobila trdo kožo in da si šla naprej, ko je bilo težko. Kakšen je tvoj izkupiček boja z nestrpnim okoljem?

Pridobila sem to, da naokrog lahko hodim s pokončno glavo. In ugotovila sem, da je okrog nas toliko zlobnih ljudi … Ampak zaradi njih sem dobila trdo kožo, tako da me danes ne morem nič več prizadeti. Pravzaprav sem hvaležna zlobnim ljudem, ker vztrajam zaradi njih. Živim pa zaradi dobrih ljudi. In samo z njimi se družim. Zato imam zelo malo prijateljev.

Se morda spomniš, kaj si počela 24. decembra 1989 zvečer?

Pojma nimam.

Takrat si prvič nastopila v K4.

A res? Jaooo. Kdaj? Devetinosemdeset? … Joj, se spomnim, ja. Takrat sta nastopala še dva iz Beograda, jaz pa sem plesala na Lili Marlen. Lane me je oblekel, pokojni Rudi je bil DJ … Čakaj, to pa si moram zapisati. Dal si mi tak podatek! Svašta! To pomeni, da bo naslednje leto dvajset let od tega. Ha, to lahko zdaj izkoristim še medijsko … (smeh) Tisto poletje sem nastopala na Rabu in tam sem spoznala nekoga, ki je poznal Braneta Mozetiča. On je takrat vodil nedeljski K4 in me povabil. Sicer pa vem, kaj bom letos počela konec leta. 29. decembra 2008 bom v diskoteki Inbox praznovala svoj 40. rojstni dan.

 Največji medijski bum si naredila, ko si dobila prsi. Kmalu potem si začela tudi s hormonsko terapijo …

Preden sem dobila silikonske prsi, sem morala narediti psihotest. Zdravnik te sprašuje, kako se počutiš, ti pa mu moraš povedati, da si predstavljaš, da imaš vagino, da te privlačijo strejt moški … čeprav, jaz sem biseksualka! Vidiš, to morava razčistiti: transseksualnost je identiteta spola, to ni prav nič povezano s spolno usmerjenostjo. Transseksualci so lahko strejt, bi ali homo. Tega ljudje ne razumejo in rečejo: »Ah, peder!« Glede hormonske terapije pa je bilo takole: šla sem v Klinični center in zdravnici rekla, da bi rada terapijo, ker si želim bolj ženskih bradavic, pa tudi dlake mi potem ne bi več rasle. Ona pa da ne, da ni govora, da ne dolazi v obzir. Ampak sem jo prepričala in me je poslala k psihiatru. Tam sem spet delala psiho test in ga zelo dobro naredila. Psihiater je rekel, da ni pričakoval tako dobrega rezultata. Rekel je, da sem najbolj normalna oseba in da se s tem lahko hvalim naokrog. Potem sem šla na hormonsko terapijo, vendar nobenemu transseksualcu ne predlagam, da to naredi v Sloveniji. Ker ne znajo. Niso šolani za to in nimajo izkušenj. No, zaradi terapije sem dobila večje prsi, dlake niso več rasle, koža je postala svilena, glas je postal mehkejši, boki se širijo … Če nehaš s hormoni, se v enem mesecu vse to vrne nazaj. In ko jemlješ hormone, ti pade libido. Takrat ne smeš piti alkohola, ne smeš se drogirati, ne smeš kaditi … nič. Ampak med terapijo sem se ves čas počutila, kot da imam PMS. Bila sem tečna. Na koncu sem potem prenehala s terapijo.

Je telo, kot tvoje, ki ni opredeljeno s fiksnimi spolnimi kategorijami – ni ne moško ne žensko – prednost ali prej predstavlja težavo v svetu, kjer vse še vedno poskušamo tlačiti v moder in roza predal?

Zame je to prednost. Všeč so mi strejt moški, taki možati, dedci, in zanje je moje telo, ki je oboje hkrati, moško in žensko, zanimivo, ker želijo poskusiti nekaj novega. Ker niso geji, jih moški ne zanimajo. Pri meni pa dobijo oboje – prsi in penis. In, ja, res, potem nekateri postanejo geji. (smeh)

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Ljubljana duši

Scena – Luka May DJ in glasbenik Luka May je pred kratkim...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja