Majhnost v številu in majhnost v glavah

INTERVJU

Pravzaprav je vsaka predstavitev odveč, dve besedi sta verjetno dovolj: Brane Mozetič.

Foto: Nada Žgank/Memento
 

S čim se ta čas ukvarjaš?

S patologijo slovenskih gejev (smeh). S tem se sicer ukvarjam že leta in sem nad vsako generacijo bolj razočaran. Čeprav imam v resnici z geji malo stika. In včasih pomislim, da je še to preveč. To je dvorezen meč: bi imel stik z geji, pa ga ne bi imel … Najbolj so me razočarali mladi. So še hujši, pravi bolniki, potrošniško neumni, zelo nestrpni, fašistični, nacionalistični, tako strejti kot geji. In geji se še bolj skrivajo ter obenem vihajo nos, češ v Grazu, na Dunaju in v Padovi pa je čudovito. To je nedvomno res, ker jih tam ni strah, sebe sprejemajo kot geje in s tem so jim ljubši tudi drugi geji, sploh pa taki, ki imajo manj težav s ponotranjeno homofobijo (torej ki niso podobni njim samim).

Tvoja nedavna instalacija POZOR! PEDRI NA STREHI je bila medijsko precej odmevna.

Simptomatične so bile reakcije strejtovskih medijev. Presenetljivo je bilo namreč njihovo zanimanje in to, s kakšnim užitkom so ponavljali naslov projekta. Nekaj podzavestnega v njih, kar jim politična korektnost prepoveduje, jim je dalo polet, da so o tem pisali. Kot da gre za nekakšno katarzo.

Poleg tega, da ti je vseeno, kako misliš, da gledajo Slovenci nate? Kako gejevska skupnost?

Nihče nikamor ne pride, če se preveč ukvarja s tem, kaj bodo drugi rekli, ravno tako kot vsakemu, ki doma pove, da je gej, najprej rečejo: »Kaj bojo pa sorodniki rekli?« S tem, kaj bodo drugi rekli, se kaj prida ne ukvarjam.

Niti pri gejevski sceni?

Lažje delam, če imam manj stikov s sceno. Ker sicer spoznavaš tudi negativnejše plati itn. Treba je ohranjati določeno distanco.

Kako pa je s tvojo literaturo. Se ti zdi, da te geji berejo? Te poznajo?

Pojma nimam. To je manjšina v manjšini. Tudi v svetu gejev je manjšina, ki bere knjige, in večji del te manjšine bere šund, manjšina te manjšine bo brala kaj resnejšega, kaj šele poezijo, lepo te prosim! Slovenija je premajhna in preveč uniformirana za kakršnekoli specifičnosti. Tudi gejevska scena je zelo uniformirana – saj so vsi enaki, saj ni nobene pestrosti. Ravno tako kot je nekomu, ki ima za fetiš lateks, tukaj sploh težko najti koga podobnega, ravno tako je meni, ki pišem pesmi, najti bralce. Zato jih iščem tudi v tujini.

Imaš kdaj občutek, da si v tujini bolj cenjen in priznan kot v Sloveniji?

Ne, v tujini je enako. Res je, da imajo določeni narodi močnejšo tradicijo branja in usmerjenosti v literaturo, drugi pa spet manj. Slovenci so pač ruralno ljudstvo. Veliko delam s tujino; ravno tako kot pripeljem veliko tujcev v Slovenijo, tudi veliko Slovencev peljem v tujino, med drugimi tudi sebe, seveda.

Ali slediš tujim recenzijam?

Ja, kolikor jih je. V tujini je poezija še bolj na obrobju kot pri nas, čeprav je to obrobje zaradi velikosti neke dežele lahko po številu precej veliko. Najprej je zelo težko sploh priti do knjige, potem pa je spet zelo težko priti do kakršnekoli ocene. Če sploh dobiš kako oceno, je to že skoraj večji uspeh kot sama izdaja knjige.

Morda opažaš kakšne razlike med tujimi in slovenskimi kritiki?

Spet je odvisno, kje. Pred leti sem v neko ameriško revijo poslal svojo zgodbo in tam so jo hitro zavrnili, rekoč, da gre za pornografijo. Čez nekaj let je ta ista zgodba pri drugi založbi izšla v knjigi. Tujina ima enostavno številne možnosti, več plati, Slovenija pa zgolj eno ali dve. Na splošno bi rekel, da se slovenska kritika zelo ukvarja z vprašanjem homoerotične tematike. Kar vrti se okrog tega in ne ve, kaj bi s tem. Po eni strani govori, da je to zelo dobro, po drugi strani se sprašuje, koliko je to zanimivo za drugo bralstvo, po tretji strani govori, da je to zapiranje v geto. S to tematiko in motiviko ima probleme, kar pa so njihovi problemi.

Zakaj kritiki tako zgubijo razsodnost, ko pride do seksa v literaturi?

Zato ker je v slovenski literaturi zelo malo seksa. Niti v slovenščini nimamo kakšnih prevodov kake drzne literature. Še s slovenskimi izrazi imamo probleme.

Je tem domnevno liberalnim kritikom nerodno? Se na neki ravni prepoznajo?

Sploh ni rečeno, da so liberalni. Kot se je sodobna družba obrnila v desno, so tudi številni kritiki obrnjeni v desno. Imajo se seveda za liberalne, a do določene meje. Tudi geji raje berejo lepe zgodbe, ki se seksa samo dotaknejo ali pa ga nakažejo, če pa je pregrobo, pa je pornografija, in spet ni v redu, ker jih preveč zadane, ker jih menda kaže v slabi luči do drugih (do strejtov, katerim bi radi ugajali). Skratka, s seksom imajo Slovenci tako ali tako probleme, naj so bralci, kritiki, pisci ali kdorkoli.

In zato, ko berejo tvoje Banalije, ne morejo preko seksa. Čeprav je seksa v resnici zelo malo in je več vsega drugega?

Saj skoraj ni nič seksa. Res ne vem. Še sam teh kritik ne preberem natančno, ker mi nič ne pomagajo in nič ne povejo. Pisec govori o samem sebi, o meni ne pove praktično nič. Sprašuješ me nekaj, kar me sploh ne zanima.

 Potem pa, preden se vrneva k literaturi, bi kaj rekla o aktivizmu. Koliko sebe dandanes sploh vidiš kot aktivista?

Vsa ekipa okrog Škuca je imela vedno problem glede političnega aktivizma. Še od Magnusa naprej so bile vse aktivnosti povezane s kulturo. Kulturni dogodki, predavanja, razstave, filmi, instalacije, performansi, glasba. In to se je potem nadaljevalo. Nikogar nismo imeli, ki bi se ukvarjal s politiko. Vsem je politika zelo smrdela. Ves čas smo delali kulturne in socializacijske projekte. Sam politični aktivist nikoli nisem bil, saj se s politiki ne bi imel kaj dosti meniti. Potem pa so z obnovljeno LL, Legebitro in Dihom prišli pravi politični aktivisti.

Kako si videl njihov prihod?

V aktivizmu se zrcalijo slovenske značilnosti. Vedno so neke klike, vedno se pojavlja kdo, ki se hoče odcepiti. Problemi so bili že pri Magnusu in LL, pred letom 1990, ko je bila ena mojih nalog, da omilim spopade med enimi in drugimi. Zato smo ustanovili Roza klub, ki je bil mešan in skupen. Takrat smo mislili, da bosta Magnus in LL odmrla in bo ostal samo Roza klub. Pojavila pa se je neka mlajša ekipa, ki ni hotela biti pri Roza klubu in ni hotela sodelovati pri Revolverju, hoteli so nekaj svojega in so ustanovili Kekca, in tako je prišlo do podvajanja, do trošenja energije. Taki notranji spopadi so bili ponavadi brez razloga, bili so nekakšno aprioristično nasprotovanje. Podobno se je dogajalo ob nastanku Legebitre. In tak način »dela« še zmeraj traja, jaz pa se s tem ne ukvarjam več. Vidim, da ima vsak svoj vrtiček, kar je po svoje lepo, saj jih pet dobiva sredstva in jih zato skupaj dobijo več. Če pa vsi skupaj naredijo več, je pa vprašanje. Danes je zelo težko dobiti ljudi, ki bi kaj delali, četudi imaš denar in jih plačaš. Sam ne opazim, da bi se kaj posebej veliko delalo.

Zanimivo je opazovati kulturne prireditve, kjer so med obiskovalci po definiciji večinoma ženske in le komaj kakšen moški.

To ni značilno samo za kulturne prireditve. Scena se je spremenila. Dober pokazatelj je gejevski in lezbični filmski festival. Pred desetimi leti je festival potekal v Kinoteki in tam je bilo petinsedemdeset odstotkov moških in petindvajset odstotkov žensk. Geji so hodili gledat tudi zelo težke in naporne filme. Dvorana je bila polna. Zdaj je na filmih – in vseh ostalih zadevah – vse manj moških, lezbijke pa so v porastu. To je lahko povezano z zaostritvijo socialnega položaja, ko se moški bolj skrivajo, si skušajo ustvariti kariero in zaslužiti veliko denarja. Ženske, ki so pa itak slabše plačane, imajo slabša delovna mesta, če jih sploh imajo, ali pa se s tem problemom ne ukvarjajo toliko, imajo z razkritjem manj težav. Tudi na paradi je več žensk. In v lokalih, njihovi žuri so polni. Geji se dosti bolj skrivajo. Tudi mladi. Njihov edini način komuniciranja je skoraj samo še internet, ki garantira anonimnost ali virtualen seks, manj pa je druženja, sploh pa občutka solidarnosti – ta je že tako ali tako propadel.

Pa se ti zdi ta prestrašenost gejev upravičena?

Ne, to je paranoja. Ampak tudi prej je obstajala paranoja. Zdaj se je skrila za neko novo filozofijo: danes je družba, po njihovem, menda tako svobodna, da ni pomembno, ali si gej ali si bi ali si hetero ali karkoli že si, glavno da si. Tega ni več treba izpostavljati, ni več treba hoditi na točno določena mesta, kjer je samo za »take«, ampak se lahko hodi kamorkoli in oni hodijo kamorkoli in se imajo menda fino. Kaj šele parade! Sam pa sem se naučil, da bolj ko si tiho, slabše je. Bolj ko se skrivaš, bolj te bodo tepli.

Nekateri pa pravijo, da je danes situacija še slabša, kot je bila pred dvajsetimi leti.

Saj dejansko je, na sceni.

Je porast homofobije povezan tudi z večjo artikuliranostjo glbt aktivizma, ko so tudi homofobi dobili bolj jasno tarčo in je homofobija močnejša?

Ne, konec osemdesetih je ideologija narekovala, da smo tudi mi za družbo sprejemljivi in ljudje na splošno niso smeli ali upali izražati svojega mnenja, ki bi odstopalo od mnenja politike in medijev. Z demokracijo so prišli do glasu vsi, od desnih do levih intelektualcev, od lopovov do navadnih avtomehanikov in kmetov, ki imajo ravno tako pravico reči, da je homoseksualnost svinjarija. Prej pa bi bilo to sramotno govoriti. Saj so bili posamezni negativni primeri, na splošno pa glasne homofobije ni bilo. (Zunaj se zasliši cerkveno zvonjenje.) Kot cerkev, ki ni imela glasu in ga zdaj ima, ter hoče biti povsod prisotna.

Homofobi med geji pa pravijo, da aktivizem s svojo glasnostjo (in paradami) naredi več škode kot koristi.

Nikoli ni prav. Ko je začel obratovati Roza disko v K4, konec osemdesetih, je bilo veliko gejev zelo besnih, in so rekli, da je to popolnoma uničilo štrikanje za železnico in da vsi hodijo tja v tisti disko, za štreko in za Savo – in na raznih drugih temačnih predelih – pa ni nobene akcije več. Ko je prišel internet, spet ni bilo prav, ker se je uničilo socialno življenje, saj so vsi na internetu. V nedeljo zvečer, namesto da bi bili v K4, so na internetu in klobasajo in ni nič z njimi. Seveda, nekateri bi želeli, da bi bile stvari prikrite, saj jih to varuje, zato odklanjajo vsako javnost. Sam nisem bil niti pod razno primeren, da si me srečal sredi mesta, ker je bilo vsakemu nerodno, da bi me pozdravil. V Štirki so se morda že še pogovarjali z mano, v javnosti pa ne. Kaj šele da bi imel dostop do kakšnih drugih gejev iz višjih sfer družbe, igralcev, politikov itd. Tega nikoli nisem imel in nikoli ne bom imel, ker sem javna oseba.

Praviš, da je odkritost bolj problematična kot sama homoseksualnost.

Seveda, saj ti bo vsaka mama rekla: »A moraš o tem govoriti? Ti kar delaj, samo govoriti o tem pa res ni treba.« Kaj da bi o tem šele pisal. Pri nas je več ponudbe kot povpraševanja. Več je knjig, kot je povpraševanja, več je filmov, lokalov, dogodkov. Ljudje ne pridejo, ker nočejo javnosti. Majhnost v številu in majhnost v glavah se nista spremenili, pa naj se režim spremeni še tolikokrat. Majhnost v glavah vztraja že stoletja. Zanimiv pokazatelj je, da niti gejevske prostitucije nimamo. Kakorkoli raziskuješ, prideš le do tega, da najdeš samo neke bedne amaterje, ki nimajo pojma o ničemer, cene bi imeli pa kot v New Yorku ali San Franciscu.

Kako se je bilo tebi izpostaviti skozi glbt aktivizem?

To se je videlo že preko moje literature. Najprej preko poezije, kar so kritiki tudi opazili. Potem sem začel delati, nikoli nisem z nikomer razčiščeval, saj nenazadnje nisem bil več rosno mlad in od nikogar odvisen.

S kom si takrat največ sodeloval?

Ko sem pred kakimi dvajsetimi leti prišel, je bil gonilna sila Magnusa in Gayzina Boris Pintar. Ki je potem kmalu nehal. Pri ženskah pa Suzana Tratnik in Nataša Sukič. Nataša je kar nekaj časa delovala pod psevdonimom, šele dosti kasneje je nastopila z obrazom, imenom in priimkom. Sploh so bili na začetku problemi in sem bil kar nekaj let edini, ki sem se pustil snemati za TV. Šele s prihodom Legebitre so se pojavili novi obrazi. Tudi med publiko se zdaj najde več pogumnih z obrazi.

Pred kratkim si rekel, da so slovenski geji dvakratni hendikepirani: ker so geji in ker so Slovenci. Kaj jih bolj hendikepira?

Se bojim, da bolj to, da so Slovenci (smeh). Saj ne prikrivam, da imam o Slovencih povedati ogromno slabega. Geji so celo boljša plat Slovencev. Gotovo pa lahko o njih več povem, ker jih najbolje poznam. Če bi živel v Franciji, bi pa kritiziral Francoze. Ko greš kam daleč, ljudi ne poznaš toliko in zato lažje prideš skozi. Tudi naši grejo radi v tujino, ker je tam tako fino in tako luštno in vsi so tako fini in sploh.

In nihče jih ne pozna.

Ne vem, če je to res tako pomembno, ker gre v resnici za drugačno atmosfero. Velja tudi miselnost, da so tukaj vsi obupni in z nikomer nič ni. In žal velikokrat tako tudi v resnici je.

No, ja, ampak so tudi ljudje, ki v Sloveniji nikoli ne upajo na eno »tistih« mest, v tujini pa doživljajo pravi razvrat.

Ja, no, to je pa logično. Saj taki so tudi v tujini. A kot sem že rekel, že mi smo v komunikaciji drugačni s tujci, drugače se obnašamo v tujini, drugače jih vidimo. Če poenostavim, ko v tujini vstopimo v gejevski disko, v nas zasije sonce, ko pa vstopimo v Štirko, nam pade mrak na oči (smeh).

Kako pa je s tem zloglasnim »getom«? Kdo se ga boji in kdo ga ustvarja?

Ne vem, kaj geto sploh je. Primerjava je morda butasta, ampak lovci tudi ustvarjajo lovska društva in jim nihče ne reče, da imajo lovski geto. Jaz temu rečem, da se ustvarja notranja infrastruktura, torej lastne organizacije, lasten časopis … Seveda en časopis mora biti – je o tem sploh treba razmišljati? Strejti so vedno govorili, tudi intelektualci, da zakaj pa mora biti nek poseben časopis, da je to getoiziranje, da bi bilo lahko vse to razpršeno pa različnih časopisih. Ja, pa zakaj bi bilo razpršeno? Geji se lažje orientirajo, če je vse v enem časopisu, zakaj bi jih kupovali deset, da bodo vse informacije zbrali skupaj. Tudi sam se v tujini v knjigarni lažje znajdem, če je polica, kjer piše »gay and lesbian studies«, in grem do nje. To so enostavne in zelo praktične stvari. Tudi zato sem vztrajal na posebnem filmskem festivalu, ko so govorili, da so lahko filmi tudi na Liffu. Podobno je z Lambdo in Vizibilijo: vse slovenske založbe v teh letih niti pod razno niso izdale toliko naslovov s tako vsebino, kot jih je Lambda. Glede strahu: strejte moti ta notranja infrastruktura, sploh karkoli drugačnega od njih. Saj – zakaj je treba metati bombe v gejevski lokal? Zakaj? Ker je to nekaj drugačnega, ker ni njihovo. Najprej začnejo očitati, da je nekaj geto in da geta ne rabimo. Se pravi, ne rabimo filmskega festivala, posebnega diska, lokalov, založbe, ne rabimo ničesar, ker vas mi sprejmemo take kot ste, samo bodite tiho!

Ampak te kritike prihajajo tudi iz glbt krogov.

Vedno se najde kdo tak, ki prisega na svet strejtov in mu hoče ugajati. Meni pa se njihov svet dobesedno upira! Nekako mu ne pripadam. Vselej imam pred očmi, da s svetom upravlja peščica brezobzirnih bogatih belih heteroseksualnih moških.

Rekel si, da ti je vseeno, če te sploh kdo bere. Zakaj torej sploh pišeš in izdajaš knjige?

To je treba razumeti v smislu števila, ki ni pomembno. V vsakem primeru te nekaj ljudi prebere. In recimo, da so ti dovolj.

Imaš koga, čigar mnenje ti pomeni kaj več?

Vedno sem pisal gejevsko, torej drugače, zato nikoli nisem imel nikogar, ki bi mu to lahko dal brati in bi bral brez zadržkov. Tudi zdaj pred izidom knjige le redko dam komu kaj prebrati. V moških seksističnih literarnih krogih, kjer sem bil nekakšen vzorec pedra, se nisem maral dosti pojavljati, gejevskih krogov pa nisem imel in jih še danes nimam kaj prida. So samo posamezniki, s katerimi komuniciram.

Vidiš kaj perspektivnih mladih piscev?

Pojavljajo se nekateri mladi, pa nekako še nisem začutil njihove perspektivnosti. Punce pišejo bolje in več jih je. Seveda so tudi geji, ki pišejo, a velikokrat ne pišejo gejevske literature. Bolj sta v ospredju uspeh in kariera. Imamo geja, ki je eden najbolj branih slovenskih pisateljev, piše sicer pod psevdonimom, ampak piše lahkotno negejevsko literaturo. Cela družba propagira uspeh in denar, geji pa sploh niso imuni na to. Njihovo povprečje je ravno tako slovensko puhlo in butasto. Imeti čim več denarja in ga zapravljati. Kje da bi kakšno knjigo prebrali?!

Zakaj si svojo pesniško trilogijo naslovil z Banalijami, če pa gre za izrazito nebanalno poezijo, ki ne govori o banalnih stvareh?

Kako da ne? To so same banalne stvari.

Ne, gre za temeljne reči.

Ja, z drugega zornega kota so pa to zelo banalne stvari. Vse skupaj je banalno, kot je naše življenje in vse naše drame, ko jih, recimo, gledaš za nazaj. Zakaj smo se zaradi ne vem koga sekirali, saj nenazadnje zelo dobro in še bolje živimo brez tega in onega in tretjega, tam smo se pa nekomu metali pred avto, kričali, da bomo zanj umrli in kaj še vse. Čez leta se vse izkaže za zelo banalno in nepomembno, če že ne smešno.

Naslov Banalije torej ni ironičen? To, o čemer pišeš, se ti v resnici zdi banalno? Ker pesmi nikakor ne delujejo lahkotno.

Saj niso lahkotne! To, da je vse skupaj banalno, je trpko spoznanje.

Je to ljubezenska poezija?

Prva knjiga ja, druga manj, tretja pa mogoče še manj.

Odnosi, ki jih trilogija opisuje, so izrazito težavni, življenje je strašno, strašljivo.

O tem pa težko kaj povem. O teh pesmih je težko povedati kaj več, tako meni kot kritikom. Gotovo pa življenja ne vidim kot nekaj zelo lahkotnega. Ali pa odnosov. Ali pa imam tako smolo, da to vidim drugače ali pa me bolj prizadeva. Bolj se nagibam k videnju sveta kot dokaj neuspešnega projekta. Vse milijarde ljudi so tudi nesrečen projekt, saj se da z njimi zlahka manipulirati. To je grozna ugotovitev. Še bolj, da je tudi moje videnje sveta zmanipulirano preko vsega, kar so mi kapljali na glavo od otroštva naprej. Ničesar trdnega in pozitivnega ni. Na kar se opiramo, so zasilne točke, neke trepetlike, ki nam dajejo iluzijo, da je v tem življenje le nekaj smiselnega. Tudi če smo z nekom v zvezi, je to iluzija, saj se taka zveza razdre in ti ta človek počne stvari, za katere ne moreš verjeti, da so sploh mogoče. Ljudje čez noč postanejo volkovi. Taka oporna točka je lahko tudi delo, ki tudi ni kaj dosti vredno.

Vsa ta mašila so nadomestki za smisel, ki ga ni?

Ja, nekako tako.

V pesmi »Letala so bila nekaj magičnega« primerjaš lahkotnost ljubezni v otroštvu s tistimi »kasneje, dosti kasneje«, ko »so se ljubezni spremenile« in obležale v želodcu. Kdaj in kako se je zgodil ta prelom?

Eden večjih prelomov zame je bilo leto v Parizu, ko sem po eni strani bolj zaživel, po drugi strani pa spoznal zahodni individualizem, ki je bil drugačen od našega takratnega kolektivizma. Drugo je bil vdor vojaškega nasilja. Nikoli nisem prenašal vojske. Letala pa so z vojnami na Balkanu dejansko postala bombniki.

Ampak v pesmi je bistvena vzporednica z ljubeznimi.

Enako je z ljubeznimi. V otroštvu sicer puščajo rane, a te rane so lepe, spominjamo se jih z dobrim občutkom. Kasneje smo bolj občutljivi in te rane so bolj grobe. Globlje.

Večkrat (zame zelo pretresljivo) pišeš o tem, kako takrat, ko bi z nekom moralo biti najlepše, najbolj boli.

Gre za problem užitka, ki bi trajal. Kar je nemogoče. Tudi teorija je vedno svarila pred zapadanjem v strasti. Vse je treba jemati z mero. V vsakdanjem govoru ljudje včasih rečejo, da imajo nekoga tako radi, da bi ga požrli. Tu gre za željo po tem, da bi se z nekom spojili v seksualnem aktu. Seksualni užitek sicer začasno zadovolji, ampak vedno hočeš več. Zato zlasti geji radi zapadejo v nedovoljene droge, ki povečujejo ali podaljšujejo ta užitek. Geji so še bolj osredotočeni na seksualni užitek. Za strejte je seks tudi način razmnoževanja. Geji pa samo uživajo in zato jih strejti ne marajo. Čeprav nove generacije gejev hočejo biti take kot so strejti, a to so že druga vprašanja.

Pri branju tvoje poezije nisem imel občutka, da je ta bolečina vezana samo na seksualnost. Malo si se mi izognil.

Nisem se izognil. Boli minljivost …

… zavedanje, da to ne bo trajalo – ampak najbrž ne samo seksualni užitek.

Tudi človek, bližina, lepota, jaz …

Zato ta beg v pozabo?

Ja, saj tudi tukaj prevladujoča religija uči, da je ta svet nekaj prehodnega, da je treba potrpeti. Priznava, da tukaj trpimo, ampak tisto lepo življenje bo po smrti, v raju.

Saj. To šele pride.

No, in potem se čudiš, če jaz pravim, da je ta svet grozen, saj še cerkev govori, da na tem svetu trpimo. Ampak potrpimo vendar do smrti, ker potem se nam bodo odprla vrata v raj. Jaz pa ne bi ravno toliko časa čakal oziroma ker nisem veren, grem že prej malo v raj.

Pri fantih, ki se pojavljajo v tvoji poeziji, so med njimi in lirskim subjektom ponavadi prisotne razlike, najsibo starostne, kulturne, rasne, izobrazbene … To najbrž ni le prispodoba za nemožnost harmonije, za zadovoljivo zvezo? Gre tudi za neko neustavljivo privlačnost?

S tem bi se lahko ukvarjal kakšen psihiater. Očitno sem imel vedno nagnjenje do marginalcev.

Hočem reči, da to ni samo metafora.

Ne, tukaj ni nobenih metafor. Tako je naneslo. Lahko da je povezano tudi z nizko samopodobo. Praviloma so mi všeč zelo mladi fantje ali pa so dosegljivi samo tisti mladi fantje, ki so marginalci. Morda bi mi bili všeč tudi mladi fantje, ki niso marginalci, ampak tisti najbrž niso dosegljivi. Po fiziognomiji pa so mi privlačnejši obarvani fantje.

Svojo pisavo si označil za avtofikcijo.

Ta termin hoče povedati, da je prisotnih veliko avtobiografskih elementov, ki pa so nadgrajeni ali pomešani s fiktivnimi, in je težko ločiti med enimi in drugimi.

Tvoja literatura je precej avtobiografska.

Ja. Čeprav spet ne tako zelo. Če vzameš neko zgodbo iz Pasijona, ko prvoosebni pripovedovalec koga ubije, zato seveda ne boš klical policije, da bo preverila, kje je bil avtor določen trenutek.

Tudi proza, ki jo pišeš, ni »prava« fikcija.

Ne, jaz prave fikcije, kjer bi se kar nekaj izmislil, najbrž sploh ne znam napisati. Vse pišem v prvi osebi in ljudje, ki so bližje, lahko razpoznajo dogodke in ljudi.

Zadnja proza je bila Zgubljena zgodba (2001).

To so ljudje vzeli zelo zares. Ogromno ljudi je spraševalo, kako je s temi zapiski, in če se mi je njihov avtor že javil. Uvodni zapis pa hoče malo drugače povedati le to, da je »vsaka podobnost z resničnimi ljudmi in dogodki zgolj naključna«. Šlo je za obrambo, saj bi se v knjigi lahko prepoznalo veliko ljudi, in bi me kdo hotel tožiti. In res so se javili povsem neznani ljudje, ki so se v knjigi prepoznali, in so me hoteli prepričati, da so to oni.

Kako pa izbiraš avtorje, ki jih prevajaš? Velikokrat je v tej zvezi govor o temnih straneh gejevstva in seksualnosti (npr. Dustan, Guibert).

Konvencionalne zgodbe mi niso kaj pretirano všeč. V Lambdo vključim tudi kakšno knjigo, ki se mi zdi preveč konvencionalna ali lahka, praviloma pa zagovarjam zahtevnejše knjige in na festivalu zahtevnejše filme. Knjig ne izdajam, da bodo prodajne uspešnice, to lahko počnejo drugi. Izdajam jih za manjši krog bralcev, ki iščejo nekaj več. Seveda pa so mi avtorji, kot sta Dustan in Guibert, blizu. Saj njuna literatura je podobna moji.

Najbrž ti je poznan pridevnik »mozetičevski«?

Ne. Prvič slišim.

Za filme, literaturo …

Res? To pa najbrž uporabljajo intelektualci, ki so med geji v zelo majhnem številu.

Verjetno pa se ti zdi, kaj bi ta beseda pomenila.

Ja, ja, temno plat njih samih (smeh). Name se navadno nihče ne obrne. Kritike pridejo do ljudi okrog mene, meni pa nikoli nihče nič ne reče.

Deluješ nedostopen.

Nedostopen sem se naučil biti v K4, ko sem bil programski vodja in sem moral biti tam vsako nedeljo zjutraj do šestih. Moral sem paziti na redarje, na strejte, na geje, ki so imeli svoje ekscese (logično, geji, ki živijo skrito, so v takem skritem getu ekscesni, in so spet nenormalni, skratka nikoli niso normalni). Takrat sem okrog sebe ustvaril zid, ker sicer bi lahko poslušal samo to, kako glasba ni dobra, kako sekret pušča in tako dalje. Glasu ljudstva itak ne moreš poslušati, saj ljudstvo, milo rečeno, ni kaj prida.

Kako si začel zbirko Lambda?

Konec osemdesetih sem začel sodelovati pri zbirki Aleph, na Škucu pa je takrat delovala Studia humanitatis in urednik se je strinjal, da bi lahko nastala tudi zbirka s knjigami z istospolno tematiko. In tako je nastala Lambda. Od takrat sem njen samooklicani urednik.

V teoriji in kritiki se dosti govori o gejevski estetiki in gejevski senzibilnosti. Ti si v nekem intervjuju rekel: »Če se senzibilen, si senzibilen, če si trot, si pa trot.« Ali to pomeni, da te gejevske senzibilnosti ne priznavaš?

Jo, seveda jo. Absolutno. Ampak je zelo prefinjena. Recimo na fotografijah ali reklamah lahko začutiš neko gejevsko prisotnost, čeprav ni nič eksplicitnega. Kamera, pogled, svetloba. To se čuti. Ta parola političnega aktivizma, da so vse ljubezni enake … Mislim, da to ni tako. Ljubezni med moškim in žensko, žensko in žensko ter moškim in moškim so nekaj povsem drugačnega. Sam sem še iz generacije gejevskega pogleda na svet, ki še iz sedemdesetih let za sabo nosi ideologijo hipijevstva in novega pogleda na svet, ki na primer niti pod razno ne razmišlja o družinah, niti stalnih partnerjih. Tedaj so hoteli geji ustvarjati nov svet, zlasti brez nasilja in vojn. Svet je bil preplet užitkov in lepega itn. Morda tudi iz tega časa vlečem prepričanje, da spol in spolna usmerjenost izrazito določata pogled na svet.

Nekoč pa si rekel, da gre pri teh odnosih za iste stvari.

Problemi so isti, to je res. Ampak vprašanje je, če niso to tisti problemi, ki jih vlečemo iz heteroseksualnega sveta, ker smo tako naučeni. Smo heteroseksualni geji.

Govoriva o znameniti heteronormativnosti?

Ja, naučeni smo odnosa do zvestobe, zaupanja itn. Zato se pojavljajo isti problemi. Sam sem precejšen tradicionalist. Nikoli nisem zagovarjal kakšne strašne promiskuitete, a življenje je bilo včasih vseeno malo bolj zanimivo in živahno. Kot organizator Roza diska sem imel probleme, ker so v straniščih na veliko seksali. Da bi se pa danes seksalo po straniščih v K4, ali sploh kjerkoli, to bi bil že čudež.

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Med politiko in umetnostjo

KNJIGA András Gerevich Z Andrásem Gerevichem (rojen 1976 v Budimpešti; diploma iz...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja