Polzamolčana zgodba ekstremnega desničarja in populista
58-letni koroški deželni glavar je bil pokleka pred večinskim, dominantnim, heteronormativnim, partiarhalnim, mačističnim, seksističnim, hinavskim, bleferskim, katoliškim, fašističnim imperativom, ki nas že stoletja lobotomira in grozi, da nas bo prenašal samo, če bomo nevidni in tiho. Veselil sem se Haiderjeve smrti, ker je z njim izginilo nekaj novih priložnosti, da bom spet razočaran nad fundamentalizmom človeštva, tako fanatično prepričanim v cesarjeva nova oblačila. A kaj, ko je še živ ubil moje naivno prepričanje, da je biti manjšina že dovolj za sprejemanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic.
Dnevi po njegovi smrti so bili nova priložnost za spoznanje neskončno zagamane licemernosti ljudstva, ki je mrtveca še kar naprej slavilo, kljub njegovemu odkritemu malikovanju »poštene nacistične politike zaposlovanja«, zaradi česar naj bi bil celo pravnomočno obsojen, kljub sovraštvu do manjšin in dejstvu, da je umrl v prometni nesreči z 1,8 promila alkohola v krvi, brzeč iz gejevskega bara k domači družini skozi naselje s hitrostjo 142 km/h, da jih je torej zlorabil, ker jim je ves čas lagal v obraz za osebno korist …
O Haiderjevi multipli osebnosti, posebej o njegovi homoseksualnosti, smo se pogovarjali z enim vodilnih avstrijskih gejevskih aktivistov Kurtom Kricklerjem, članom nevladne LGBT-organizacije HOSI z Dunaja. (Morda se ga boste med drugim spomnili po outingu nekaterih visokih predstavnikov avstrijske cerkve pred nekaj več kot desetletjem. Mimogrede, akcijo bi veljalo glede na nenehne izpade homofobije Benedikta XVI. kmalu izvesti tudi v Vatikanu. Omare so polne skeletov.)
Foto: pixel0908Kako je Avstrija dojemala in razumela fenomen Jörga Haiderja? Kako popularen, priljubljen in pomemben politični lik je bil?
Bil je zelo populističen in brez dvoma karizmatičen politik, ki je razdelil družbo. Ali si ga občudoval ali sovražil. Nikoli mu ni bilo treba dokazovati, da lahko kaj resnično spremeni, saj se je vedno spretno izogibal federalni ravni politike. Prepričan sem, da na državni ravni ne bi uspel in da se je tega tudi dobro zavedal. Koroška pa je drugačna zgodba. Gre za zelo majhno deželo, ki ima nekaj več kot pol milijona prebivalcev, velika je približno toliko kot Düsseldorf, tako da ni bilo težko vladati. In tudi po njegovem dolgoletnem vladanju je Koroška še vedno na repu Avstrije, predvsem na številnih gospodarskih področjih. Zanjo sta značilni predvsem visoka nezaposlenost in najnižji prihodki na prebivalca. Gre za najbolj revno od devetih dežel, nekakšen tretji svet Avstrije. Ves fenomen okrog Haiderja je zelo shizofren in bolj kot ga opazujem, bolj se mi zdi, da gre za primer za dr. Freuda. Medtem ko so ljudje seveda cenili njegovo protivladno držo – bil je proti vsem velikim strankam, tako socialdemokratom (SPÖ), kot ljudski stranki (ÖVP), ki sta zadušili državo po 2. svetovni vojni –, se kot kaže niso zavedali, da je v resnici samo zamenjal star sistem strankarskega nepotizma z njemu lastno obliko nepotizma. Ta ni temeljila na pripadnosti pravi stranki, ampak na občudovanju Haiderja. In če je bil Haider na prvi pogled moderen, ljubitelj zabav in rokovanj z vsemi, če je rad obiskoval diskoteke in bil ves čas »demokratično« eden od ljudi, je bil v resnici zelo fevdalen. Kot deželni glavar Koroške je delil miloščino, denimo po 100 EUR za nakup kuriva za ogrevanje za revne in v Celovcu so na ta denar čakale dolge vrste ljudi. Ali pa po nekaj 100 evrov za novorojenčke, namesto da bi uredil cenejše vrtce, kar bi bilo mladim mamam bistveno bolj v pomoč, kot enkratna premija za novorojenega otroka. Ustvaril je celo cenejše bencinske servise v lasti dežele. Vse to je bilo tako očitno po njegovi smrti. Ko so namreč Korošce med žalovanjem spraševali, zakaj so cenili Haiderja, so odgovarjali, da je skrbel za ljudi, delil denar in podporo… Kot da bi denar jemal iz svojega žepa! Ljudje imajo še vedno to srednjeveško fevdalno mentalno naravnanost: ne vidijo se kot svobodne državljane, ampak kot podrejene. Samo delajo se, da želijo biti svobodni in neodvisni, na koncu pa so vedno hvaležni, da imajo vladarja, ki skrbi zanje. Zelo shizofreno. Gre za zelo bizarno sliko. Za ohranjanje tega sistema, te iluzije, potrebuješ zunanjega sovražnika. Zato je naredil za grešne kozle najrazličnejše skupine: Slovence, tujce, iskalce azila itd. Gre za klasični manever preusmerjanja pozornosti in kar ne morem verjeti, da toliko ljudi tega ni videlo ali ni hotelo videti, saj je tako preprosto, tako na dlani.
Kako so Haiderja dojemali na gejevski sceni, v avstrijski LGBT-skupnosti?
Po enakem vzorcu kot v splošni populaciji. Politično misleči so ga sovražili, kljub temu da je bil gej oz. biseksualen, drugi so bili nad njim fascinirani in so ga celo volili in branili, skupaj z njegovo stranko. Prav neverjetno je, kaj ljudje, tudi geji, pišejo in objavljajo v tem kontekstu na internetu in na gejevskih spletnih straneh. Gre za staro zgodbo: biti gej še ne pomeni, da si avtomatično bolj politično ozaveščen in ne spodbuja tvoje solidarnosti do drugih manjšin.
Kako glasne so bile govorice, da je Haider istospolno usmerjen, tako v splošni družbi, posebej pa v LGBT skupnosti?
Zelo glasne. Govorice so se pojavile že v zgodnjih 90-ih letih, posebej še na gejevski sceni. Če znate nemško, lahko obiščete našo spletno podstran, ki govori o tem. Sicer pa je moral vsak gej s še tako rudimentarnim modelom gejdara vsaj malo posumiti ob vseh teh mladih fantih, ki so ga nenehno obkrožali! V splošni javnosti pa so bile govorice oz. debate res zelo močne, ko so Haiderja prvič outirali leta 2000. Razkril ga je nemški novinar v berlinski izdaji časnika Tageszeitung (na sliki spodaj).
Kako so o smrti koroškega deželnega glavarja poročali avstrijski mediji? So razkrili, da je bil pred nesrečo v gejevskem klubu in potem, po izpovedi njegovega najtesnejšega sodelavca in ljubimca Stefana Petznerja (na sliki) na jutranjem šovu avstrijskega radia Ö3, so pisali o Haiderjevi homoseksualnosti?
Seveda je novinarje takoj po prometni nesreči zelo zanimalo, kaj je počel Haider v zadnjih urah. In takoj, ko so se v zgodbi pojavila prva neskladja, jih je zanimalo, kje je Haider resnično preživel zadnje minute svojega življenja. Ko je postalo jasno, da se je peljal iz gejevskega lokala, so o tem tudi poročali.
Kako komentirate, da je vrh Zavezništva za prihodnost Avstrije po smrti koroškega deželnega glavarja na hitro odstranil njegovega najtesnejšega sodelavca, dotedanjega generalnega sekretarja stranke in Haiderjevega naslednika Stefana Petznerja z vodilnih funkcij? Petzner, ki je bil dober mesec predsednik zavezništva in naj bi postal tudi vodja poslanske skupine, naj bi sicer odstopil prostovoljno in s tem ustregel želji baze stranke in vodstvu koroške deželne organizacije.
Mislim, da se je to zgodilo iz dveh razlogov: eden je bil gotovo Petznerjevo obnašanje po Haiderjevi smrti, ko je v bistvu razkril njuno razmerje. Sicer pa so bili Haiderjevi »fantje« vedno zelo odvisni od mentorja in zdaj, ko je Haider mrtev, se tem politikom »lahke kategorije« v stranki ne obetajo ravno rožnati časi.
Haiderjeva žena zanika, da je bil njen mož med nesrečo mrtvo pijan – analize so pokazale 1,8 promila alkohola v krvi –, zanika, da je vozil 142 km/h skozi naselje, še posebej pa, da je bil njen mož homoseksualec. Zakaj?
To je spet zelo bizarno. In tudi zelo štorasto, saj bo zadeve samo še poslabšalo in ohranilo govorice pri življenju. Če bi bila tiho, bi ljudje o tem čez čas preprosto prenehali govoriti. Vendar je morda v ozadju njena želja in želja Zavezništva za prihodnost Avstrije (BZÖ) ustvariti t. i. mit notranjega sovražnika (Dolchstoßlegende), da bi mobilizirali volivce za deželne volitve 2009, če bi, denimo, začela »žareča moč« zadnjega glavarja pojemati.
Kakšni pa so vaši osebni razmisleki in občutki ob vsej zapletenosti in protislovnosti Haiderjeve zgodbe?
Mislim, da bi se s tem primerom resnično moral ukvarjati Freud. Haider je tragični primer osebe z močno narcistično motnjo. Po mojem prepričanju je pravi termin za to motnjo »grandioznost«. Vsak laik v psihologiji opazi, da Haider trpi za hudo obliko narcistične osebnostne motnje. Tako kot opisuje Alice Miller v svojem klasičnem delu »Drama nadarjenega otroka: V iskanju svojega pravega jaza« gre za ekstremno obliko narcizma. »Grandiozni« človek je vsepovsod občudovan in to občudovanje resnično potrebuje. Brez njega ne more živeti. Vse, česar se loti, mora opraviti briljantno, in tega je tudi sposoben. Česar ni sposoben, se sploh ne loti. Tudi sam občuduje sebe – svoje lastnosti: lepoto, pamet, nadarjenost, uspeh, dosežke … Ostali so tam zato, da ga občudujejo in sam je vedno z dušo in telesom pri tem, da to občudovanje dobi (si zasluži). V tem se kaže njegova mučna odvisnost. Ponavlja se travma otroštva: vedno je tisti otrok, ki ga mati občuduje, hkrati pa čuti, da dokler so občudovane njegove lastnosti, hkrati ni ljubljen tak, kot je … »Grandiozni« človek ne loči tragične povezave občudovanja in ljubezni. V tej prisili ponavljanja nenasitno išče občudovanje, ki ga pa nikoli ni dovolj, ker občudovanje ni enako kot ljubezen. Občudovanje je samo nadomestek za zadovoljitev nezavedne primarne potrebe po pozornosti, razumevanju in po tem, da te jemljejo resno. Za Alice Miller je druga plat »grandiozne« osebnosti depresija in Haider bi po koncu politične kariere zagotovo padel v globoko depresijo. Človeku bi se celo zasmilil.«
Kakšen pa je bil Haiderjev odnos do GLBT-pravic?
No, gotovo LGBT-pravic ni podpiral. Leta 1996 je kot član nacionalnega parlamenta osebno glasoval proti odpravi dveh protigejevskih členov v kazenskem zakoniku. Ni pa se posluževal homofobične retorike, čeprav je, denimo, pogosto uporabljal ksenofobični besednjak. Hkrati pa drugim v stranki homofobičnih izpadov ni preprečeval, posebej ko je še bil v svobodnjaški stranki (FPÖ). Vzrok, da osebno ni igral na populistične in homofobične karte, je, da se je gotovo bal »Hartmanovega efekta«. Josef Hartman je bil namreč eden od žrtev spolnih zlorab avstrijskega kardinala Hansa Hermanna Wilhelma Groërja. Hartman zgodbi o zlorabi nikoli ni želel delati pretirane publicitete, vendar ko je Groër v pridigi javno obsodil homoseksualnost, je Hartman prekinil molk, saj ni več mogel prenašati Groërjeve neverjetne hipokrizije. Najverjetneje se je Haider bal, da bo kateri od njegovih seksualnih partnerjev ali ljubimcev spregovoril medijem in razkril zgodbo javnosti, če bo javno govoril proti gejem.
