KOLUMNA
To kolumno pišem v podivjanem decembrskem času, ko nas z vseh strani naravnost morijo z veseljačenjem, druženjem, nazdravljanjem, s proslavljanjem (česa že?), z ljubeznijo do prijateljev, družine, partnerjev, ubogih, revnih in do vsega, kar leze in gre, ter seveda s kupovanjem in dajanjem daril ter pozornosti. Zadovoljno ugotavljam, da se zadnja leta stopnja moje družabnosti v decembru nič kaj dosti ne zviša v primerjavi z drugimi enajstimi meseci. Preprosto zato, ker vse bolj spoznavam, da sta tudi za druženje »kar tako« potrebna namen in stil. Zdi se mi celo, da ravnanje po načelu: imam čas ali dolgčas mi je ali ne vem, kaj bi s seboj, torej grem malo ven posedat in klepetat, ubija družabnost. Ne vem, zakaj velja tiho prepričanje, da se ljudje družimo in pogovarjamo predvsem zato, da ne bomo sami in osamljeni, zato, ker nimamo pametnejšega dela, ali zato, ker na televiziji ni nič zanimivega, zato, ker si moramo nekoga najti, in seveda zato, da se ne bi soočili z občutkom praznine, ki je pomemben, celo vitalen del našega življenja. Ni zaman rekla Svetlana Makarovič, da je otrokom treba dopustiti dolgčas, da se ga čimprej navadijo in se morda sami naučijo kaj storiti proti njemu. Kdor se ne navadi praznine, bo vse prevečkrat bežal pred seboj v družbo in kakor noj tiščal glavo med ljudi in čakal, da ga drugi animirajo. Osebno mi tako druženje vse povprek še kar preseda, neobvezni klepeti me utrujajo, nabiranje naključnih znancev in polprijateljev me ne zanima. Saj človek še za dobre prijatelje in prijateljice komaj najde čas.
Eden od viškov moje družabnosti je verjetno prav začetek decembra, ko poteka festival lezbičnega in gejevskega filma. Vedno znova srečujem iste obraze, kar me samo veseli, ali pa obraze, ki jih že zelo dolgo nisem videla. Seveda tudi nove, ampak ponavadi sem najprej vesela tistih, ki jih pač poznam. Glede na to, da v kino hodimo gledat filme, med dvema predstavama ni prav veliko časa za klepet, izmenjavo vtisov o videnih filmih ali posedanje ob pijači. Toda vsakoletna srečevanja v času našega filmskega festivala me vedno razvedrijo in mi dajejo občutek pripadnosti skupnosti, tisti občutek samoumevne pripadnosti. Takega razkošja si, na primer, ne morem privoščiti skoraj na nobenem drugem festivalu, gotovo ne na Liffeu, čeprav je filmov več in so morda za koga gledljivejši – četudi se pogosto zgodi, da na FGLF prikažemo kakšen isti film. Na začetku festivala si vedno rečem, da ne bom hodila vse dneve na vse filme našega festivala, ker sem jih večino videla prej ali ker mi primanjkuje časa, toda že po ogledu dveh projekcij me kar potegne noter. Prvič zato, ker je vsak film na velikem platnu boljši in ker ga doživljaš drugače, če ga ne gledaš sam, še posebej, ko se zavedaš, da so v kinu ljudje z naše scene. Četudi bo potem vsaj eden od njih rekel, le zakaj moramo gledati tako zamorjene filme ter zakaj selekcijska politika festivala in filmska produkcija nasploh nista malo bolj podobni tisti, ki se zraven kokic in pijač razprodaja v multipleksih. Ampak ravno obisk predvidljive in neškodljive filmske predstave v veliki kinodvorani na koncu mesta lahko prakticiramo takrat, ko imamo čas oziroma se nam prileže videti kak zabaven film, samo, prosim, ne grozljivke, nič žalostnega in nič dokumentarnega. Saj ne rečem, da so filmi o težkih usodah lezbijk, gejev ali transspolnih ljudi nekaj, kar bi si človek z veseljem ogledal pred spanjem. Toda nemogoče bi bilo posneti nezateženo ljubezensko gejevsko zgodbo v sodobnem Iranu, ki se ne bi končala s strejt poroko ali pa na vislicah. Ne samo nemogoče, bilo bi zlagano.
Druga stvar, ki me že vsa leta v času festivala vleče v Kinoteko ali Kinodvor, je neko namensko druženje, ki pa se vzpostavi nenačrtovano. Stvar je pač taka, da na festival pridejo ljudje, ki jih zanimajo filmi in še kaj. Zato tudi letos ni bilo odveč po filmu posedati še na pogovorih z zanimivimi gosti in potem še kaj popiti v preddverju Kinoteke. Podobno je tudi druženje po drugih prireditvah, denimo po literarnem večeru v klubu Monokel, po razstavi v Tiffaniju, po predavanju v Cafe Open ali po aktivističnem sestanku, saj je neka selekcija interesov že vnaprej opravljena in ni vprašanja o tem, »o čem se bomo pogovarjali« po koncu prireditve. Če pa greš na zabavo zaradi zabave, kajti Zabavaj se! ali Uživaj! sta osnovni zapovedi današnjega obdobja, se je treba »minglat« oziroma krožiti med ljudmi, blebetati, se smejati, biti seksi, tekmovati v »spoznavanju« ljudi, še zlasti znanih – kar koli že to pomeni. Seveda ima tudi tako druženje kdaj pa kdaj svoje čare, ampak meni je praviloma naporno, tako imenovani small talk pa me spravlja v zagato, ker največkrat ne vem, kaj je tisto majhno, kar je treba povedati. Zato si tudi večine ljudi s takih zabav ne zapomnim in sploh ne vem, o čem sem vendar govorila. Pa se nimam za nedružabno, sploh ne. Ampak na kavo ali na kosilo z nekom grem raje zato, ker si želim biti v družbi z njim ali z njo, ne zato, ker se mi ne ljubi početi nič drugega.
Druženje po zadnjem, zdaj že lanskem festivalu lezbičnega in gejevskega filma smo uspešno zapečatili s poslovilno zabavo v Škucovih klubih Tiffany in Monokel na Metelkovi. Da ne bi bil rez po obfestivalski družabnosti prehud, je bila naslednji dan še ponovitev filma Privlačnost v Kinoteki, v Cankarjevem domu pa premiera drame Zaciklani ameriške avtorice Jane Shepard o slepem zmenku dveh junakinj, od katerih je ena lezbijka. Tako sem na pogostitvi po predstavi spet srečala Natašo, Urško, Nino, Izo, Matejo, Zalo, Barbaro, Tatjano, Majo, Dado, Ievo, Dunjo … Med grizenjem sendvičkov in pijuckanjem vina smo zagreto razpravljale o tem, katera je bila v predstavi bolj smešna ali privlačnejša – lezbijka ali strejtka, kako bo predstava delovala na strejtovsko občinstvo, zakaj mora biti lezbična junakinja še HIV pozitivna in na katero poznano lezbijko nas je ves čas predstave spominjala. Ko je zmanjkalo sape za pogovor, smo šle po svoje naprej, domov, kamor koli že. Ko je namreč konec druženja na dah in zmanjka snovi, je najbolje oditi, preden se kdo spomni, da bi potegnil ven kitaro in razglašeno zapel tisto morasto Sivo pot.
