Ta svet ni za pedre

KOLUMNA

»V naši raziskavi iz leta 2004, ki smo jo lahko primerjali s tisto iz leta 1996, smo ugotovili povečanje deleža homoseksualnosti pri dekletih. Pri fantih je bil delež leta 1996 2%, pri dekletih 2,5%. Leta 2004 pa je odstotek narasel na 10–11% deklet, ki je imelo pri 17-ih letih že homoseksualni spolni stik. Podobno so ugotovili tudi v Ameriki, minimalen porast homoseksualnosti pri moških in podoben porast med ženskami. Vprašanje, kaj je tu vzrok? Verjetno gre predvsem za vpliv popularne kulture, tudi na vedenje mladostnikov. Za zlorabo spolnosti, ki danes prodaja vse, od glasbe do navadne ustekleničene vode. Mislim, da je velik problem zloraba spolnosti v medijih. […] In tudi nedavna raziskava v Ameriki je pokazala, da mladi ki gledajo več nadaljevank – dovolj je že Seks v mestu, ne pornografija –, več teh ljubezenskih prizorov, prej stopijo v spolne odnose, so manj zaščiteni in je več neželenih nosečnosti. […] Zgodaj začnejo s spolnimi odnosi mladi s slabo samopodobo, tisti ki nimajo urejenih družinskih razmer. Lahko na zunaj zgleda v redu, ampak starši jim ne posvečajo dovolj pozornosti, zato se ne počutijo varne in sprejete v svojemu okolju. Ta spolnost je izraz popolnoma nespolnih potreb. […] To je znak zanemarjenega otroka.«

Pred leti sem za jutranjo informativno oddajo na javnem radiu ob 1. decembru pripravil prispevek o AIDS-u. Zaključil sem ga s trditvijo, da se pred HIV-om lahko učinkovito zaščitimo po metodi ABC. Se torej, v skladu s svojo individualnostjo, odločimo ali za eno od oblik abstinence ali živimo v monogamnem razmerju ali dosledno uporabljamo kondom. Vselej ali A ali B ali C. Pustimo ob strani nečlovečnost popolne abstinence in vprašanje zanesljivosti zvestobe ali kondoma. Če vselej dejansko uporabimo eno od treh črk, smo rešeni, sem si mislil. Super, ne? Možnost izbire, demokracija!

A se je hudič spet skril v detajle. Ob vsem spoštovanju različnosti in inkluzivnosti sem popolnoma prezrl dejstvo, da ne živimo v Raju, v odsotnosti zla, kjer bi drug drugemu želeli samo dobro, ampak na Zemlji. V kontinuiranem boju za obstanek, v bitki za prevlado interesov, za moč, za oblast, če hočete, pa naj se sliši še tako paranoidno.

Kmalu sem začel odkrivati moč in oblast dominantne kulture: slovenstva, krščanstva, patriarhata, heteroseksualnosti, ki z nenehnim poudarjanjem svoje avtohtonosti upravičuje ekskluzivnost, večvrednost in totalnost svoje eksistence v primerjavi z drugimi podzvrstmi v tem prostoru in času. Ta večinski stvor se za svojo reprodukcijo brez pomislekov poslužuje fašističnih metod represije vsega, kar ni njegov klon. In to v obliki heteronormativnosti, bolj ali manj potuhnjene (re)katolizacije države in družbe, mačizma, populizma, patriotizma, Plemenitega nacionalizma, tudi eko-nacistične smeri …

Posameznice in posamezniki smo popolnoma prežeti s paco vladajoče kulture. To se kaže že v jeziku, kjer dominira moški spol, ki zmaga, tudi če ga ni (ko sta v stavku subjekta srednjega in ženskega spola). Kaže se v pričakovanju družine, v vzgoji, šolstvu, državnem aparatu, v javnih in zasebnih sistemih. Vse je v funkciji eksistence vladajočega principa: belopolti katoliški heteroseksualni Slovenec. (Formula je univerzalna, glede na postkolonialno razdelitev planeta lahko menjate spremenljivke, tretja je konstanta, in še kakšno lahko dodate. Npr. mladi, zdravi in čistokrvni.)

Na ta kulturni fašizem ni imuna niti znanost. Ni objektivnih znanstvenikov, ker nihče od njih ne prihaja s Saturna, vsi so ljudje, onesnaženi z vso ideološko navlako svojega socializiranja v okoljih z dominantno kulturo. Zato tudi ni objektivne znanosti, ki bi nam pokazala čisto Resnico, ampak resnico kvečjemu prinaša v nerafiniranih fragmentih.

In kako se vse to kaže v vsakdanjem življenju?

Tako da se je, denimo, v HIV/AIDS preventivo prikradla ideologija. Krščanska. Katoliška. Abstinenca je ena njenih priljubljenih specialitet. Temelji na vzpostavljanju kontrole z manipuliranjem intimnega, a se dobro proda kot vrednota. Ker je seveda seks kar tako nečistovanje, smrtni greh. Razen v primeru možne reprodukcije. Ergo, spolnost je predvsem za reprodukcijo. Če mislite drugače, živite narobe. Seks je torej zlo, razen znotraj poročenega para, ki živi v monogamni partnerski zvezi dveh partnerjev različnih spolov (vselej odprtih za življenje. Da ne bo kakšnih pilul!). A in B postajata tako orodji monokulturnega fašizma, ki pa smo ga vgradili v državne in družbene sisteme (tudi znanost). A in B postajata orodji nasilja nad vsem, kar je protikulturno. To, da tabuizacija človeške spolnosti vodi v hude frustracije, očitno ne briga nikogar.

In potem poslušamo preventivne kampanje, da je treba čim pozneje začeti s prvim spolnim odnosom, ker da je prezgodnje zanimanje mladih za seks znak njihove zanemarjenosti, da je treba imeti čim manj spolnih partnerjev … Vse je seveda podprto z raziskavami.

Hmm … ker je torej vožnja z avtomobilom nevarna, vsako leto pri nas na cesti umre okrog 300 ljudi, čim dlje odlašajte z vozniškim izpitom. Če pa se že morate voziti, začnite čim kasneje, počnite to vedno z istim avtomobilom, nikar jih, zaboga, ne menjajte preveč, in, ja, pripnite si varnostni pas.

No, kolikor poznam preventivo v cestnem prometu, tam strokovnjaki predlagajo, da je treba imeti izpravno vozilo, zato redni servisi in tehnični pregledi, da je treba vselej pripeti varnostni pas, vožnjo prilagoditi razmeram na cesti in upoštevati prometne predpise.

A živimo v Sloveniji, kjer vzgojo za varno in zdravo spolnost v šolah, kolikor je sploh je, vodijo znanstvenice abstinenčne monokulture, zdravstvo je popolnoma heteronormativizirano, saj za MSM, ki so, posebej po letošnjih podatkih, za HIV posebej ranljiva skupina, ni sistema zdravstvenega varstva (kot preventivni ginekološki pregledi za ženske, pokriti z zdravstvenim zavarovanjem), ni učinkovite in dobro financirane preventive za HIV in ostale spolno prenosljive okužbe, ni strategije, ni kampanje … in če že imamo vsaj učinkovit sistem zdravljenja, potem moram ugotoviti, da se nosilni strokovnjaki, ob vsej dobri volji, na Homo-planetu počutijo kot vesoljci na Zemlji. Posledice čutimo mi.

Na letošnji svetovni konferenci o AIDS-u v Mexico Cityju je eden od vodilnih strokovnjakov dejal: »Prenehajmo že enkrat z ABCD … Ž. Imam hčerko, in ko se pogovarjamo o spolnosti, jo zanima predvsem, kako lahko seksa, ne da bi se okužila, ne pa moralni nauk.«