Panseksualnost

O L-jih, G-jih, B-jih, T-jih, Q-jih in še kom

crke_66_300Morda se zdi komu nenavadno ali celo zabavno, ko organizacije predstavnikov spolnih manjšin včasih kar tekmujejo v politični korektnosti in kot za šalo dodajajo nove in nove črke kraticam, ki naj bi pomenile skupino ne-heteroseksualnih ljudi. Tako smo najprej imeli G in L za geje in lezbijke, potem je nekaj ljudi pričelo verjeti v obstoj biseksualnosti (res, hvala vam) in smo dodali še B, in ker strejti prav tako niso hoteli imeti opravka z dekleti, ki so bila prej fantje, in s fanti, ki so bili prej dekleta, smo zraven nalepili še en T. In zakaj bi se ustavili pri zgolj štirih črkah, porečete? Saj se nismo. Z leti je bil tu še Q, za tiste, ki so queer, karkoli že to pomeni, ali pa »questioning«, za tiste zmedene. Pa seveda A za naše zaveznike in zaveznice (»allies«), včasih celo kot SA (»straight allies«), I za hermafrodite (»intersex«), da dodatnega T-ja za tiste dvodušne (»two-spirit«) sploh ne omenjam. Pa vendar imajo vsa ta navidezno pikolovska ali celo absurdna poimenovanja zelo pomembno funkcijo: ljudem omogočijo, da se najdejo, da se poistovetijo z neko definicijo, nekim konceptom, in se tako pospravijo v predalček, v katerem jim je udobno.

Pogosto opevani biolog Alfred Kinsey je že sredi prejšnjega stoletja prišel do zelo bistvene ugotovitve, da ne obstajata zgolj dve spolni usmerjenosti (homo- in heteroseksualna). Njegova (sicer za današnje razmere pretirano poenostavljena) lestvica ima šest stopenj, na njej pa oseba z izključno heteroseksualno izkušnjo predstavlja vrednost 0, oseba z izključno homoseksualno izkušnjo 6, oseba z enakovredno izkušnjo obeh vrst pa 3. Po Kinseyjevo nam torej ostanejo vsaj še ljudje, ki spadajo pod številke 1, 2, 4 in 5, nekateri pa menijo, da je »številk« še bistveno več. Kdo so torej ti ljudje? Kako imenujejo sebe? Kako razumejo svojo spolno usmerjenost? Te vmesne identitete se očitno počasi, a zanesljivo formirajo, začenši z biseksualnostjo.

Biseksualci imamo še danes težave z dokazovanjem, da sploh obstajamo, in seminarske naloge tipa »Biseksualnost: spolna usmerjenost ali le modni trend?« nikakor niso redke. Ni torej presenetljivo, da so predstavniki in predstavnice drugih skupin še toliko manj samozavestni glede svoje usmerjenosti. Kljub vsemu pa v zadnjih letih zaznavamo precejšen napredek na tem področju, predvsem kot rezultat razširjenosti medmrežja, saj bomo v kratkem našemu akronimu po vsej verjetnosti morali dodati vsaj še P ali O. Brez heca. Panseksualci ali omniseksualci (pan – gr. vse, omni – lat. vse) počasi lezejo iz nekoliko varnejšega biseksualnega oklepa in priznavajo, da se v njem ne počutijo doma. Izraz biseksualnost le delno odgovarja temu, kar čutijo, in čas je, da se osamosvojijo in postanejo še ena v morju identitet, v katere marsikdo ne verjame. Vendar to skorajda ni pomembno.

Panseksualnost je usmerjenost, ki vključuje spolno, estetsko, ljubezensko, romantično ipd. privlačnost do ljudi vseh spolov, vključno s transspolnimi in genderqueerovskimi osebami ter hermafroditi. Tisti, ki se definirajo kot panseksualni, so se za ta korak odločili predvsem zaradi nasprotovanja binarni delitvi spolov na moške in ženske. Takšno delitev razumejo kot družbeni konstrukt, ki dovoljuje le dve kategoriji in izključuje vse ostale. Enak argument lahko uporabimo tudi, ko nasprotujemo uporabi izraza »biseksualnost«, saj beseda prav tako predpostavlja binarno delitev in tako zanemari ljudi, katerih spolne identitete se ne ujemajo z njihovim biološkim spolom. Še posebej naj bi bil bila biseksualnost problematična v odnosu do hermafroditov, saj njihovi kromosomi ne sovpadajo vedno z običajno delitvijo na XX in XY. Panseksualci se, tako kot včasih biseksualci, radi pohvalijo, da se zaljubijo v osebo in njene druge značilnost, njihov spol pa je povsem nepomemben. Sama ideja spola se zdi marsikomu, ki se identificira kot panseksualec, povsem nesmiselna. Osemindvajsetletna Petra iz Ljubljane pravi, da se nikoli ni povsem »našla« v biseksualni identiteti. »Že z biseksualnostjo je dovolj težav, saj te ljudje nenehno sprašujejo čudne stvari, meni pa so bili poleg žensk in moških vedno všeč tudi ljudje, katerih spol je na prvi pogled težko določiti. Privlačijo me deške punce, pa, recimo, tudi transvestiti.« Ti pa po mnenju nekaterih biseksualcev že presegajo definicijo biseksualnosti, ki je kljub svoji navidezni radikalnosti še vedno omejena z dvojnostjo spolov.

V današnjem svetu metroseksualcev, modne androginosti in boja hermafroditov proti prisilnim operacijam v moški ali ženski spol je morda razmišljanje panseksualcev pravzaprav bolj smiselno kot kdajkoli prej. Če se bomo enkrat prenehali ukvarjati s tem, kakšnega spola je kdo, in kakšna je njihova (pa tudi naša) spolna usmerjenost in se raje posvetili njihovi osebnosti, drugim lastnostim in sposobnostim, bomo morda veliko lažje našli idealnega partnerja. Ker pa bo panseksualni svet verjetno še dolgo zgolj utopija, se dodajanje novih in novih črk v bolestnem stremenju k politični korektnosti verjetno še ne bo prav kmalu končalo.

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Novice od tu 6

Mladi proti homofobiji Maja se je petindvajset mladih zbralo na seminarju o...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja