Pogovor z Anjo Golob

KNJIGA

roka_200»Spiš s fantki ali deklicami vpraša Leja«

Anja Golob, V roki, spremna beseda Mladen Dolar, Litera, 2010.

V roki je pesniški prvenec kritičarke, publicistke, dramaturginje in blogerke Anje Golob, v katerem se s finim humorjem, a tudi z resnostjo in ostrino loteva družine in sveta, smisla pesnjenja ter seveda ljubezni in erotike. Pesmi – ali, kot pravi Golob, »zaporedja besed, ki dovolj dobro zvenijo« – so napisane v precejšnjem razponu, tako po motiviki kot formi. Urbana, sodobna poezija, ki z izjemnim občutkom za ironijo, recimo, poje šalamunovski slavospev bratu ali zafrkljivo, a vendar nekoliko nostalgično, piše o mladih popotnikih, ki na vlaku »sezujejo čevlje … da vse zasmrdi«. Zelo prepoznavna so tudi občutja nemira, ki ga tujina, morda posamezna mesta, zbujajo v nekaterih, ko smo na rodni grudi. Pesem o Berlinu ima tako naslov »Tragedija« in samo dve vrstici: »mesto je tam / jaz sem pa tukaj«.

Osrednji del zbirke je temeljito ljubezensko-erotičen in se začne s pesmijo »Moja punca in moj fant«, ki je spet rahlo ironična o tem, da »kdor sedi na dveh stolih, ta je biseksič ali pa mora imeti res tolsto rit« oziroma lahko včasih tudi izvisi, ko »stranski enoti dveh množic izničita svoj presek«. Ker Golob sicer piše o puncah in fantih, nastopi s pesmijo »Podoba iz sanj« ob spolni nedoločenosti njene/ga naslovnice/naslovnika čudovit, redek trenutek resnične spolne ambivalence.

In odgovor na naslov recenzije? »Predvsem z nobenimi ne spim si mislim jaz«.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Pogovor z Anjo Golob

Anja_300Reciva najprej nekaj o zadnjem delu zbirke – Zunaj – ki ima samo eno pesem, »Izdajalka«, in se začne: »izdati se moram / če naj se ne izdam«. Se strinjaš, da se tu ponuja možnost izrazitega glbt-branja?

Res? Hm, zanimivo. Očitno sem precej bolj dolgočasna od tega, napisana je bila namreč s suhoparno, dobesedno idejo in, vsaj zame, zares govori o razloki med »izdajstvom« poezije, ki neizogibno sledi njeni izdaji v knjigi, o prestopu iz zasebnega v javno, za katerega je nujno izstavljen račun.

Zbirka ima tri razdelke: prvi se dogaja znotraj in se tiče vzpostavljanja lastne ontologije, drugi izhaja iz prepleta lirskega subjekta z drugo osebo/osebami, tretji del pa naj bi služil kot priprava na razprtje, na pot navzven. Samo eno pesem vsebuje namenoma, s tiho željo, da ni zadnja.

Šalamun je v zbirki zelo prisoten, poleg tega se z občudovanjem obračaš še na Tranströmerja, Sachs in Zajca.

Če že imeti najljubše pesnike/pesnice, si velja najbrž izbrati po svojem mnenju najboljše, kajne? Zadnji trije, ob morda še treh, štirih drugih avtorjih, vsekakor tvorijo trdno jedro literarnega gnezda, v katerega se ne neham vračati. Do Šalamuna pa imam čuden odnos. Brala sem ga veliko manj, kot se morebiti zdi, in zelo malo njegovih stvari mi je res všeč – tiste pa, ki so mi, se zdijo ontološke.

Kaj pa drugi – kako (kot kritičarka) gledaš na slovensko (glbt-)literarno sceno?

Kot kritičarka se ukvarjam predvsem z gledališčem, slovenske literarne scene ne poznam, ne spadam vanjo. Nasploh me pripadanje kakršnimkoli scenam ne zanima, nimam časa za to, omejuje in dolgočasi me – v čemer sem gotovo absolutno naivna.

Osebno si radikalno jemljem pravico, da gledam filme, predstave, da berem knjige – ter da o njih razmišljam iz njih samih. Če je knjiga zanič, je zanič. Vem, naivno je, a če grobo posplošim, mene resnično ne briga, s kom spijo (ali ne spijo), npr. Veronika Dintinjana, Jure Jakob ali Kristina Hočevar – dokler ne spijo z mano, jasno. Zanima me poezija, ki jo pišejo, napredek, strast pisave, ki ju v njej zaznavam, njena potencialna izpovedna moč.

Glede svojih knjig se strinjam s Tondellijem – nočem izdajati pri GLBTQ-založbah. Nočem brati v zaprtem krogu neke »dnevne sobe« za »naše«, v tem ne vidim nobenega izziva. Kateri naši? Moji niso – in jaz vsekakor nisem njihova. Zakaj prepričevati že prepričane, zakaj v neskončnost ždeti za svojim plotom, v varnem zavetju? Tovrstno trepljanje se mi gnusi. Nikakor ni rečeno, da je moja knjiga dobra, a če iz moje poezije ne spregovori nič razen neke intimne podrobnosti (biseksualne usmerjenosti njenega lirskega subjekta), no, potem je za v smeti in prva sem, ki jo bo tja vrgla.

Dve pesmi v zbirki sta v angleščini. Tudi blog. Pišeš – bi rada pisala – za mednarodno publiko?

Blog zaradi možnosti čim širše komunikacije. Ko pa delam, iz svoje orodjarne vzamem, kar potrebujem. Jezik pri tem ni nobena primadona. Če presodim, da pridem bližje temu, kar želim povedati, v drugem jeziku, se ne omejujem. Če sploh ne s poezijo, temveč, denimo, s fotografijo, okej, zamenjam kuli za fotoaparat. Za pisanje uporabljam vse, kar premorem, četudi je daleč od popolnega (kot moje znanje tujih jezikov). Pisanje je zame predvsem mesto svobode – igrivo, odprto, a hkrati skrajno disciplinirano in posledično svinjsko naporno, kar pa, vsaj mene, prej vzburja kot blokira.

Na blogu pišeš, da nisi ponosna, da si ženska – ženska si se pač rodila. Vendarle, praviš, si v navzkrižju s tradicionalno podobo ženstvenosti. Ampak to je intimno in se nimaš za feministko. Iz tega bi se dalo sklepati, da sta ti tudi afirmativnost glbt-gibanja in ves ta ponos tuja?

Ne scela, nikakor. Ne vem, če bi bilo to sploh mogoče, dojemam se kot politično bitje (v klasičnem smislu besede) in delujem v skladu s tem. Res pa, da je moje razumevanje vsebine glbtq-gibanja in ponosa, parad itd. očitno radikalno drugačno, kot je, če je sklepati po izjavah »prvoborcev« in tem, kar zaznavam kot njihovo strategijo boja za pravice slovenske glbtq-manjšine, njihovo dojemanje v Sloveniji. Jasno se zavedam, da vedno lahko izvlečejo znucan argument moči, kako naj molčijo vsi, ki sami »za našo stvar« javno ne naredijo ničesar, toda vsaj jaz osebno molčim scela zavestno – ker menim, da slovenska glbtq-scena znotraj sebe ne prenese konstruktivne kritike in da je v fazi, »kdor ni z nami, je proti nam«. Meni se zdi taka pozicija scela neproduktivna, med drugim zato, ker podpihuje vlogo žrtve, ki mi je topogledno tuja. Zdi se, kot da bi se bilo naravnost pogubno postaviti zoper katero od strategij boja »prvoborcev«, bojim pa se tudi, da bi zunanji nasprotniki tako debato v akutnem pomanjkanju lastnih argumentov, ki smo mu nenehno priče, vsaj poskušali obrniti sebi v prid. Njihov kanonenfuter pa ne bom.

Za druge ne vem, a res, sama v posteljo ne hodim s transparentom. Poskušam pa biti kar se da na tekočem s stvarmi, jih premisliti in razumeti, v Sloveniji aktivno držati jezik za zobmi ter slediti svojim prepričanjem in produktivno delovati podtalno, udarno in metodično.

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Lambda 1990 – 2010

KNJIGA Lambda 1990-2010 Knjižna zbirka Lambda je gotovo eden najpomembnejših stebrov slovenskega...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja