KNJIGA
Kristina Hočevar, Fizični rob, Cankarjeva založba, 2007.
Kristina Hočevar s svojim Fizičnim robom zarisuje meje, obrise in robove (želje, telesa, ljubezni, intimnosti) ter postavlja polno vprašanj o ne/prestopanju teh robov in meja. Iz pesmi sledi, da je sredi (samo)uničujočega sveta intima ena redkih osi, okrog katerih si lahko zgradimo vsaj nekaj trdnosti. Jasno pa je, da živimo »v dobi, kjer ima intima status ogrožene vrste«, pa vendar »te vabim k sebi, / v belo noč, v moker dan, v sanje ali mit«.
V vsak odnos pa nepreklicno vstopi razstavljanje, vrivajo se pojavi, stvari, občutki, dotiki, vriva se tuj svet, »vriva se nežnost, verjetno povsem odveč«. Ko pesnica krmari med približevanji in odmikanji, razdaljami in zavračanji, se je potrebno izogibati posebnim prostorom: »Vse je povezano z njo.«
Gre za Metko – »petnajst let se mi sanja o tebi« – ki je usodno ime, torej ključ in ključna izkušnja, nekaj, kar se je zgodilo (ali pa se celo ni) in četudi bi pesnica rada nazaj, povsem dobro ve, da je takšna želja že po definiciji neuresničljiva. Tako lahko upa le na kakšen premor: »Ne neha se mi sanjati o tebi. Samo odpočijem se kdaj malo.« Da vdihne. In kot da so te (večinoma) kratke pesmi vdihi in izdihi, utripanje znane zgodbe, ki jo Kristina Hočevar pove na izrazito svoj način.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Pogovor s Kristino Hočevar
Kakšne so po tvoje sorodnosti in razlike med zbirkama V pliš (2004) in Fizični rob (2007)? Kaj se obeta s prihajajočo zbirko?
Zanima me spreminjanje drže, položajev v svetu, v odnosih, raziskovanje identitet(e) in preizkušanje lastne svobode, ne le v lezbičnosti, ampak tudi sicer, kar uporabljam tudi v poeziji. V pliš je nastajal precej drugače kot Fizični rob, zaradi česar so najprej opazne razlike. Slog pisanja prve knjige se, predvsem kar se tiče zgradbe in oblike pesmi, precej razlikuje od sloga v drugi knjigi – V plišu gre za bolj hektičen izpis, bolj »navdahnjen«, z bolj prosto strukturo. Tudi bolj ščiplje za meso, je nekdo povedal. Druga knjiga je napisana z večjo distanco, v njej je več konceptualnosti. Obe knjigi pa imata skupno osnovno izhodišče, iz katerega odpirata tudi druga oziroma širša vprašanja, motive, teme – to je intimen odnos med dvema ženskama. Med drugim se v obeh knjigah posvečam telesu – v prvencu omejeno na erotiko, v drugi knjigi ga problematiziram širše.V prihajajoči zbirki me še vedno obseda poseganje v ravni intime – tako zunaj kot znotraj samega pisanja. Tokrat izpostavljam invalidnost bivanja, oblike razdorov in znova željo, bolj eksplicitno in pogosteje kot doslej pa vključujem problem družbenega.
Fizični rob je v veliki meri o imenih in poimenovanju. Še posebej o enem imenu. Kako je z usodnimi imeni, s temeljnimi izkušnjami in z njihovim izrekanjem (v tvoji poeziji)?
Res je v veliki meri o poimenovanju, o izrekanju. Dejstvo, da s poimenovanjem generaliziraš in banaliziraš, je paradoks. To je problem in zame eno od temeljnih vprašanj in tako stalen spremljevalec pri pisanju. Želela sem narediti ta obrat dvojen – po eni strani je ime zapisano in s tem izpostavljeno, s čimer je povzdignjeno iz množice, iz vsakdana, iz življenja, hkrati to ime prestavljam na simbolno raven. Ime postaja nosilec ideje. Ima pa izrekanje imena kot osebnega imena še neki drug pomen, ki je povezan z naravo razmerja, na katerega se navezuje.
Kje/kdo/kaj je »fizični rob«?
Naslov zbirke se je zgodil podobno, kot se je naslov Plešasta pevka E. Ionesca, ko se je na vaji igralec zmotil. Sprva sem imela drugačen naslov, vendar ga je urednik knjige napačno slišal – fizični rob torej. Odločila sem se za tak naslov, bil mi je bolj všeč od moje prvotne zamisli, ker je bolj ustrezal kompleksnosti osnovnega koncepta zbirke. Fizični rob je marsikaj. Besede kot nekaj materialnega so fizični rob. Izrekanje je fizični rob nekega odnosa do sveta, do ljudi, do sebe. Ubesedovanje je rob in meja, čez in skozi katero grem, je tista znana distanca, v kateri se je treba znajti za pisanje kljub vpletenosti v svet. Fizični rob je seveda telo, ki je ne nazadnje erotično, seksualno.
Lahko rečeš kaj o bogu (morda tudi o veri in religiji), predvsem v povezavi z željo (po istem spolu), ljubeznijo in s svojo poezijo?
Vprašanje boga in vere razumem kot globoko intimno vprašanje, ki ni v nikakršni posebni zvezi z lezbičnostjo želje ali ljubezni. Če bi boga mislila tako omejenega, kot ga večinoma zapovedujejo institucije religij in ga zlorabljajo, potem bi ga povsem izločila iz svojega razmišljanja metafizičnih vprašanj in svoje poezije.
Ali se ti zdi oznaka osebna izpoved za tvojo poezijo kakorkoli ustrezna? Kako skrbiš, da osebna izpoved ne p/ostane javna terapija?
Lacan je govor opredelil kot manko, meni se poezija ne zdi nič bolj terapevtska kot govor sicer. Preden oddam pesmi založbi, jih dam za sedem tednov v zmrzovalno skrinjo.
V TV oddaji Pisave si rekla, da se ti včasih ni zdelo pomembno lezbične literature označevati z oznako »lezbična«, pozneje pa da si to mnenje spremenila. Se strinjaš, da je poimenovanje »razlik« nujna stopnja do resnične enakosti, ne pa ovira zanjo? Ali imaš za spremembo svojega stališča (še) druge razloge?
Utopično je verjeti ali misliti, da je umetnost svet, za katerega »razlike« niso pomembne oziroma jih ni treba izpostavljati. Ker je družba heteronormativna in večplastno fobična, je seveda poimenovanje »razlik« nujna stopnja do enakosti. Imela sem idejo, da je možno z umetnostjo in v umetnosti preskočiti nekaj stoletij in ustvarjati svojo realnost – ustvarjati prostor in možnosti, ki jih v zunajliterarni družbeni stvarnosti ni. Tega v nekem smislu še zmeraj nisem opustila, a označevanje literature z različnimi nalepkami je nujno zaradi položaja lgbt v družbi. Oznaka »lezbična« je pomembna predvsem tudi zaradi še vedno njene »nevidnosti«, konec koncev pa je tudi z literarnoteoretskega vidika treba v naši literaturi ugotavljati tiste teme in motive, ki jih v strejtovski literaturi praviloma ni. Se pa pri označevanju lahko hitro tudi zapletemo, saj se ne moremo vsakega dela tako preprosto umestiti.
Ko je govor o glbt književnosti, se velikokrat pojavlja mnenje, da so te pisave, tudi kadar so intimistične, zmeraj tudi aktivistične, politične, družbenozavedne. Od kod pa ideja, da so tovrstna strejtovska besedila zgolj samo intimna? Kaj glbt željo že samo po sebi naredi politično?
Med oznakami aktivističen, političen in družbenozaveden ni enačajev, čeprav se le-te deloma lahko prekrivajo. Vemo, kakšen je položaj lgbt populacije v družbi, vemo, da smo zaradi homoerotike in »prepovedane« želje, ki trese ustaljene vzorce bivanja in delovanja ljudi, grožnja za strejtovsko družbeno ureditev. Izraz te želje v javnem prostoru je – vsaj svoje pisanje jemljem tako – hkrati tudi politično dejanje. To se mi zdi pomembno poudariti. Svojo pisavo razumem kot implicitno družbenozavedno, v drugi zbirki je mestoma tudi eksplicitno družbenokritična, nikakor pa ni aktivistična. Poezija, ki se ji daje oznako intimistična, saj osredišča premike v človekovi notranjosti, lahko sprevrača, je lahko subverzivna na številnih literarnih ravneh. Gre za intervencijo v družbene koncepte, za spreminjanje heteronormativnosti v literaturi in za vpeljavo novih motivov in drugačnih konceptov. Konec koncev je objava lezbične knjige svojevrsten coming out za vesoljno bralstvo slovenske literature, kar je zame že samo po sebi politično dejanje.
Koliko te zanima razmerje med intimo in politiko oziroma aktivizmom?
Čedalje bolj.
V neki pesmi praviš: »nisi govorila z ženskami, ampak z mamami, s / hčerkami, s sestrami« – kdo je torej »ženska«, kdo je »lezbijka«?
V kontekstu te pesmi tista z refleksijo in svobodo lastne (erotične) želje.
Kako gledaš na delovanje slovenske literarno-kulturniške srenje? Kako si zadovoljna z recepcijo svoje poezije (na »splošno« in med glbt)? Koliko te bralke/bralci sploh zanimajo?
Literarno-kulturniška srenja se vede po svojih v glavnem predvidljivih oziroma znanih zakonitostih, ki niso posebej navdihujoče narave. Posvečam se predvsem samemu pisanju. Kar se tiče prvenca, sem na odzive »literarnih« kolegic/ov naletela na skupnih branjih, kjer smo se spoznali, omembe ali kritike pa (kolikor mi je znano), razen uvrstitve med pet perspektivnih ženskih pisav v reviji Apokalipsa, ni bilo nobene. Po objavi druge knjige so se stvari nekoliko spremenile. Julija letos sem bila na pesniškem festivalu Pranger, kjer so trije kritiki predstavili vsak tri knjige po svoji izbiri, Fizični rob je bil izbran ali v ožjem izboru vseh treh kritikov. O recepciji lgbt bralk/cev mi ni bilo do nedavnega znano skoraj nič. Knjigi sem objavila pri Cankarjevi založbi. Vem, da tisti, ki ne prihajajo na lgbt branja ali posebej ne sledijo poeziji, za izid prvenca dolgo niso vedeli. Na splošno se mi zdi, da se ljudje, ki spremljajo poezijo, večinoma precej plaho odzivajo nanjo oziroma redko izražajo mnenje o njej, no, zadnjič mi je na branju Raje pišejo kot govorijo kar nekaj ljudi izrazilo navdušenje. Opaziti je tudi, da lgbt bralstvo – ali prozo ali poezijo – sprejema najbolje in najširše, ko v njej interpretirajo zgodbe s scene.
Peter Semolič je v spremni besedi k Fizičnemu robu nekako podvomil o telesnosti tega, o čemer govorijo tvoje pesmi. Imaš na to kak komentar? (Mene je ta pripomba nekoliko spomnila na K. Gantarja, ki je (homo)erotičnost Sapfine poezije spodbijal z domnevo o »nežnih čustvenih vezeh med ženskami«, zaradi katerih pa ne smejo nastopiti nobeni »očitki lezbičnega nagnjenja«.)
Njegovo branje in umeščanje erotike v Bataillovo erotiko srca in erotiko duha v zvezi s Fizičnim robom ni napačno, čeprav morda res lahko spomni na Gantarjevo interpretacijo Sapfo, toda Semoličeva spremna beseda ne izpodbija lezbičnosti moje poezije, niti telesnosti lezbičnega odnosa na splošno. Je pa kvečjemu glede drugih interpretacij v spremni besedi treba vedeti, da se z njimi ne strinjam nujno.
Mimogrede, kakšna se ti zdi naslovnica Fizičnega roba?
Všeč mi je njena estetika in da je lezbična, s svojo lahkotnostjo, neskladno s pesmimi, pa knjigi daje neko novo dimenzijo.
