HISTORIJA
Ponovno definiranje političnega v 19. stoletju je pomenilo tudi re-definicijo civilne družbe. Ženske so stopile v javnost, moški pa niso povsem ostali zunaj zasebne sfere, saj se je tudi njihova vloga očetov vedno bolj večala. Takšne spremembe so med drugim plod filozofskega in družbenega gibanja, ki so ga v tistem času sprožili misleci kot sta Condorcet in John Stuart Mill. Condorcet, ki je verjel v vrojenost idej, je na primer dokazoval, da je razum univerzalen – se ne deli po spolu -, zato morajo imeti ženske in moški enake možnosti izobraževanja in enake možnosti udeleževanja v javnem življenju.
Reorganizacija zasebnega in javnega življenja je vplivala tudi na arhitekturo in tako so tudi mlada dekleta vse pogosteje dobivala svojo sobo in s tem svojo zasebnost, ki je prej nikoli niso imela. V tej zasebnosti so nekatera med njimi v miru pisala dolga pisma, ki so bila najprej še odraz krščanskega samo-preiskovanja lastne duše, pozneje pa preprosto oblika samo-izražanja in oblika razumevanja samih sebe. V pismih so zapisovala pričakovanja glede svoje prihodnosti, razglabljala o odnosu z materjo, še bolj pogosto pa na papir izlivala svoja čustva in hrepenenja, ki so veljale tesnim prijateljicam. Ko je Victor Hugo opisal Cosettino spalnico ali ko je Balzac opremil Cesaričino spalnico, sta oba opisala svoje fantazije, saj tisto, o čemer sta pisala, ni imelo veliko skupnega z realnimi željami samih deklet. Ko so se pojavili internati, je veliko zlasti premožnih družin tja poslalo svoje hčerke, tam pa so se pogosto razvila intimna prijateljstva med njimi ali med njimi in učiteljicami. Eden najslavnejših upodobitev tega je gotovo film Deklice v uniformah. V realnosti pa poznamo, na primer, Marie de Flavigny iz internata v Švici, ki je razvila globoko naklonjenost do Mme. Antonie, na drugi strani je v sirotišnici deklica Marie-Claire razvila globoko in tesno navezanost na sestro Marie Aimee (Duby and Perrot, 1998: 355). Veliko mladih deklet je tako odkrilo sladkosti tesne navezanosti do svojih sovrstnic v internatih in prav nič nenavadnega ni bilo, da sta najboljši prijateljici delili tudi tesna čustva, postali nerazdružljivi, si izmenjali svoja pričakovanja, hrepenenja, slike, podarjali darila, zaprisegli svojo zvestobo. Zdi se, da so zlasti dekleta v Angliji in Združenih državah uživala neomejeno svobodo: »Pisma razkrivajo, da so lahko dekleta živela v popolni intimnosti ena z drugo, si izmenjavale obleke, lahko so spale v istih posteljah, kuhale druga za drugo, imele celo posebne sobe za poslušanje glasbe in podobno« (Duby and Perrot, 1998: 356). V Evropi so takšna prijateljstva pogosto klonila pod težo pritiska zakonske zveze, vendar pa so se medsebojna naklonjenost, tesna prijateljstva in ljubezen tudi po končanem šolanju velikokrat ohranila.
Ali moramo v tem že videti homoseksualnost? V bistvu ne, saj v tistem času ni bilo niti koncepta homoseksualnosti niti izrazov za takšna občutja. Poleg tega so dekleta izhajala iz uglednih meščanskih družin in za te vrste naklonjenosti so vedeli tudi njihovi možje, ki so to tudi tolerirali, saj se jim to ni zdelo dovolj pomembno ali enakovredno njihovi ljubezni in naklonjenosti. To pomeni, da 19. stoletje ni bilo stoletje seksualne revolucije za ženske, vendar so lezbištvo zgolj tolerirali, ker ga spet preprosto niso razumeli in so ga preprosto obravnavali kot nekaj neresnega. Vsekakor je bilo življenje lezbijk v tistem času lažje, če ga primerjamo z moško homoseksualnostjo, saj so v primerjavi z moškimi utrpele manjše vmešavanje v svoje zasebno življenje s strani avtoritet in zakona.
Kljub vsemu omenjena razmerja med ženskami niso bila zgolj platonska razmerja. Proti koncu 19. stoletja so nekatere ženske že lahko realizirale svojo željo, ki so jo izražale skozi pisma: »Tako sem si želela objeti svoje dekle, najljubše dekle od vseh deklet, in ji povedati …, da jo ljubim kakor žena ljubi svojega moža in kakor prijateljica, ki je izbrala svojo najboljšo prijateljico do konca življenja … in verjamem vanjo, kakor verjamem v Boga« (Duby in Perrot, 1997: 393). Na začetku dvajsetega stoletja so imele nekatere ženske, ki so si lahko zaradi svojega poklica privoščile neodvisno življenje, že možnost, da so živele skupaj s svojo najboljšo prijateljico. V tem smislu so znane t.i. »ženske zakonske zveze« ali bostonske poroke, kar je prikazano v slavnem ter odličnem filmu Bostončanke, ki kaže, da so bile takšne zveze javne in tudi sprejete v družbi. »Poročene ženske« so živele v svoji hiši, imele skupno lastnino, skupaj potovale, skupaj praznovale praznike. Kako globoka in pomembna intimna, čustvena in duhovna prijateljstva so to bila, lahko vidimo tudi po tem, da se veliko žensk, ki so diplomirale, ni poročilo. »V obdobju od 1889 do 1908 se 53 odstotkov diplomantk kolidža Bryn Mawr ni poročilo. V skladu s poročilom iz leta 1909 se je od 3000 deklet, ki so se vpisala na Cambridge, poročilo le 22 odstotkov« (ibid.: 394).
Viktorijanska etika, ki so jo pogosto imeli za rigidno in zatiralsko, se je v tem primeru izkazala za dovolj fleksibilno, da se je prilagodila potrebam žensk. Na drugi strani se je želja po bližini žensk kazala kot eden od elementov religioznega po-klica; deklice in ženske se niso izognile le disciplini očeta in moža ter se izognile pastem materinstva, ampak so si prav tako zagotovile, da bodo imele še naprej sestre in matere, če so se odločile vstopiti v samostan, kjer so prav tako med dekleti vzklila nežna in globoka intimna prijateljstva. Eden bolj poznanih takšnih redov je bil red Martinovih sester, sester Therese de l’enfant-Jesus v Franciji.
V 19. stoletju so ženske živele in čutile lezbična razmerja primarno skozi romantična prijateljstva, hkrati pa je bil enako poznan tudi t.i. transvestizem, preoblačenje, kjer je ena od partneric prevzela moško vlogo in androginost. Žensko preoblačenje, prevzemanje oblek in življenjskih stilov, dela in navad nasprotnega spola, je bilo sicer poznano že vsaj tristo let in čeprav nekateri zgodovinarji trdijo, da je tovrstno preoblačenje zamrlo v 17. in 18. stoletju, so bile zgodbe o ženskah, ki so se izdajale za moške in se celo poročile s svojim izbrankami, še vedno živo pred očmi bralk v 19. stoletju. Ko je denimo Emma Edwards prebrala šund roman Fanny Campbell, piratska kapitanka (1815), je spoznala, da se lahko osamosvoji ženske podrejenosti in svobodno izbira svoje življenje in ljubezni preprosto tako, da se ostriže in preobleče v moška oblačila. In točno to je tudi naredila, zbežala od doma, se ‘skoraj’ poročila z nekim dekletom in se nato prijavila v vojsko. Edwardova je svojo odločitev pojasnila, da je želela svobodo in privilegije moških, ki so bile ženskam po krivici odvzete in ki so ji omogočale ‘moško’ plačo, več možnosti za delo, mobilnost in bolj razgibano življenje, kar pomeni, da so lahko »odprle bančne račune, pisale čeke, imele hiše in glasovale na lokalnih in nacionalnih volitvah« (Duberman, 1989: 185). Za Elizo Ogden je to pomenilo tudi, da je lahko pila in kadila skupaj s svojimi kolegi in domov spremila vsako lepo dekle, ki jo je srečala v gostilni, kakor je pisal o njej London Times (1835). V drugih primerih so se ženske izdajale za moške zato, da so se lahko udeležile vojske in izkusile bojevanje.
Iz 19. stoletja so znane tudi lezbične prostitutke. Najbolj poznana scena je bila v Parizu okoli leta 1890, kjer so se v lokalih, restavracijah in zabaviščih zbirale lezbične prostitutke in boemske ženske. Lezbične prostitutke so bile tudi del literarnih klišejev v Baudelairjevem in Gautierjevem pisanju. V Združenih državah Amerike so v dvajsetih letih 20. stoletja obstajala črnska naselja, v katerih so bile posebne sobe v gostilnah za srečevanje lezbijk iz delavskega razreda. Znana pevka bluesa, Bessie Jackson, ki je prevzela maskulino vlogo, je s svojo pesmijo »Bulldagger Woman« ovekovečila uporniški duh črnskih žensk in delavk tistega časa.
Nekatere druge ženske so se preoblačile le ob posebnih priložnostih in se niso pretirano pretvarjale, da so moški – pisateljica Georges Sand in umetnica Rosa Bonheur sta bili dve od najbolj znanih žensk iz srednjega in višjega razreda, ki sta se osvobodili okov svojega spola in bili po svoje tudi spoštovani in priznani v družbi, čeprav se je v Franciji, Angliji, Nemčiji in Rusiji uveljavil pejorativni izraz ‘george-sandizem’ za ženske, ki so se uspele osvoboditi in izboljšati svoj status v življenju. Čeprav preoblačenje in ženska homoseksualnost pogosto nista bila zakonsko prepovedana, so ju vendarle označili za neprimerni in sta bili seveda tudi tarča moškega posmeha – predvsem v številnih časopisnih karikaturah tečnih in nergavih žena ali seksualno napadalnih žensk.
Nemški psihiater Kraft-Ebbing je leta 1886 izdal slavno Psychopathia Sexualis, v kateri je označil željo ženske po ženski kot inverzni seksualni impulz in lezbičnost kot seksualno inverznost. Njegova razprava je za večino zdravnikov, psihologov, psihiatrov in seksologov tistega časa ponudila enega od načinov razumevanja ali problematike lezbičnosti in jim priskrbela nekatere praktične napotke pri odkrivanju resnice ženske seksualnosti. Vendar pa Kraft-Ebbingove zaključke lahko tudi mirno ovržemo in rečemo, da viktorijanske lezbične zveze ne odražajo inverznosti ali kaj podobnega, ampak so delno odraz velike in močne segregacije med spoloma v takratnem aristokratskem svetu. Poleg tega je takratna socializacija deklet težila k povezanosti in povezovanju med materami in deklicami, pa tudi k oblikovanju vseživljenjskih pristnih čustvenih vezi ženskih prijateljstev. Nenazadnje je jasno, da je seksualna identiteta tako homoseksualcev kot heteroseksualcev družbeno in zgodovinsko specifično konstruirana.
