Gej muzej v Berlinu

Mozaik brez strejtovskih linij in z vmesnimi prazninami

 PEDRSKI MUZEJ

muzej1_600

Vhod v muzej

Mehringdamm 61 je naslov, ki ga na natrpani ulici berlinskega Kreuzberga zlahka spregledamo. V toplih dneh ga skoraj prekrivajo plastični stoli in mize, ki so del ulične terase »Schwuza«, enega najstarejših, a še vedno priljubljenih gejevskih barov v Berlinu. Roza trikotnik nad vhodom je morda edini simbol, ki pritegne pozornost obiskovalca in ga usmeri proti notranjemu dvorišču, kjer je že jasneje viden napis »Schwules Museum«. Berlinski gejevski muzej je edini muzej, specializiran za lgbt-zgodovino in kulturo v Evropi, ki ima poleg razstavnih prostorov še knjižnico in arhiv. Slednji je poln map, namenjenih zbiranju materiala iz vseh držav sveta. Med njimi je tudi mapa z imenom »Slowenien«. Pogledam vanjo in v njej najdem nekaj številk Revolverja, Kekca in Pandore. Kmalu bo tam svoje mesto našel tudi Narobe, za katerega smo se pogovarjali s Karlom-Heinzom Steinleom, direktorjem »Schwules Museuma«.

 

schwul_300

Karl-Heinz Steinle

»Schwules Museum« je odprl svoja vrata leta 1985. Letos praznuje svojo 26. obletnico. Kakšni so bili vzroki za vzpostavitev gejevskega muzeja v osemdesetih letih v Berlinu?

V splošnem je to bil rezultat novih družbenih gibanj, ki so se začela v sedemdesetih, in eno od njih je bilo gejevsko gibanje. Drugi razlog je bila razstava v Muzeju berlinske zgodovine, ki se je nahajal v Zahodnem Berlinu. To je bila prva razstava o gejih in lezbijkah z regionalne perspektive. Naslov je bil »Eldorado – vsakdanje življenje, umetnost, kultura in zgodovina gejevskih Berlinčanov in lezbičnih Berlinčank med leti 1850 in 1950«. Ta razstava je bila leta 1984 in je bila neverjetno uspešna. Kuratorji in projektni menedžerji razstave so se odločili, da bodo nadaljevali z delom, saj so med obiskovalci naleteli na veliko ljudi, ki so jim govorili: »Imamo material in obstaja zgodovina, ki še ni bila povedana«. Eden od rezultatov je bilo oblikovanje Društva prijateljev gejevskega muzeja v Berlinu leta 1985. Lezbijke, ki so sodelovale pri tem društvu, so že imele arhiv. Vzpostavljen je bil leta 1983, imenuje se »Spinnboden« in je tudi namenjen organizaciji ženskih dogodkov. Ideja, ki je vplivala na vzpostavitev gejevskega muzeja, pa je bila ta, da nismo želeli imeti zgolj arhiva, ampak tudi razstavni prostor, kjer bi lahko javnosti pokazali dele zbirk. To je glavni cilj gejevskega muzeja še danes. Če pogledate razstavne predmete stalne razstave, lahko vidite, da ni ravnih linij. Vsaka stena je nekakšen mozaik in to je bila naša zavestna odločitev. Gre za mozaik in med vsakim posameznim predmetom je prazen prostor, ki kaže na to, da je treba še veliko raziskati, ker še vedno ne poznamo celotne zgodovine homoseksualnosti.

muzej_2_600

Kako je bil muzej sprejet na začetku in v letih, ki so sledila? Je kdaj prišlo do obdobij, ko se je muzej moral zaradi svoje specializacije za področje homoseksualnosti soočati s finančno ali družbeno izključenostjo?

Ustanovitelji gejevskega muzeja, ki so prvi začeli z arhivskim prostorom in z nekaj stenami za majhne razstave, so vsi delali prostovoljno. Vendar so zgodaj dobili denar za potujočo razstavo, ki je bila posvečena Paragrafu 175. Po eni strani je tako šlo za nekakšno odprtost liberalne družbe, predvsem njenega znanstvenega dela, ki je to razstavo omogočila, po drugi strani pa še danes delo muzeja v večji meri temelji na prostovoljstvu. Muzej je sicer v zadnjih desetih do petnajstih letih dobil finančna sredstva za razstave in projekte, kar je sodelavcem in delavcem muzeja omogočilo delo in raziskovanje. Vendar je bilo vedno le za omejen čas, vedno je šlo za omejen denar, namenjen omejenemu številu projektov. Konstantno prosjačenje berlinskega senata ali drugih institucij za osnovni denar se še vedno dogaja. Vsaj lani smo ta denar prvič tudi dobili. Zdaj letno dobivamo 250.000 evrov od berlinskega senata, ampak ta denar potrebujemo za najemnino. Letno plačujemo 95.000 evrov za najemnino in za dve in pol delovni mesti. Potem pa nam ostane zelo malo denarja za projekte. Lansko leto smo imeli trinajst razstav. Večina teh razstav je imela proračun v višini 4.000 evrov, tako da ljudje, ki so delali te razstave, niso dobili plačila.

muzej9_300Je to splošen problem, ki se tiče financiranja umetnosti, kulture in znanstvenega dela v Nemčiji oziroma v Berlinu ali je gejevski muzej v specifičnem položaju?

Mislim, da gejevskega muzeja z njegovimi temami v preteklih letih niso jemali resno na znanstveni, umetniški in politični način. Vendar se je to spremenilo v številnih točkah. Eden od vzrokov za to je kontinuirano delo na razstavah, zbirkah in kontinuirano založniško delo. Naše publikacije danes potrebujejo v skoraj vsaki knjižnici in vsaki univerzi. To je bil prvi korak. Potem pa je šlo za splošno lobiranje in podobne zadeve, vendar za to potrebuješ stalno delovno osebje. To je še vedno velik problem za gejevski muzej. Zdaj smo precej veliki in potrebujemo nove prostore, ker stari niso več dobri, za arhiv ni več veliko prostora, klimatske razmere niso primerne za material itd. Rekel bi, da je v zadnjih petih letih prišlo do spremembe zaradi našega marljivega dela, neprestanega prosjačenja, znanstvenega dela in dela za skupnost. Končno smo dobili tudi financiranje senata, kar je velik korak, saj ko prejemaš finančna sredstva, igraš drugo vlogo. Seveda bi potrebovali več denarja, ker ta denar ni dovolj za delo, ki ga opravljamo, ampak to je tudi vprašanje bankrota berlinskega senata ali bankrota kulture v celotni Evropi in ne zgolj v Nemčiji. Menim, da se je Berlin v tem smislu celo dobro odrezal. Še naprej pa bo potekal neprestan boj, neprestano delo za pridobitev drugih oblik financiranja.

Obiskovalci lahko v muzeju vidijo stalno razstavo, ki prikazuje zgodovino lgbt-oseb v Nemčiji. Lgbt-osebe so v Nemčiji, še zlasti pa v Berlinu, doživele kar nekaj dramatičnih zgodovinskih sprememb. Kako stalna razstava zaobjema vse te spremembe?

Stalna razstava prikazuje zadnjih dvesto let gejevske kulture in delno tudi lezbične kulture v Nemčiji. Svoj poseben zorni kot in perspektivo izpeljuje iz časa, ko so se pojavile publikacije o homoseksualnosti. To je od leta 1897 do danes. Razstava želi prikazati splošno linijo z vzponi ter s padci gibanja in želi prikazati zasebne vidike, ker menimo, da je zasebnost izredno pomembna, še posebej v situaciji represije. Ta vizualna linija naj bi obiskovalcu predstavila, kako je bila tematika homoseksualnosti prenesena v javnost na vizualen način, npr. skozi risbe, fotografije in celo skozi oglase, stripe ali skulpture. Vsi ti aspekti pa so tudi aspekti načinov zbiranja v gejevskem muzeju.

muzej10_300Pripravljate tudi občasne razstave. Na primer, prebral sem, da ste v preteklih mesecih imeli razstavo, ki je bila posvečena Ludwigu Wittgensteinu. Zdaj pripravljate razstavo, ki se osredotoča na spol in seksualnost v nogometu, kar se umešča v kontekst Svetovnega prvenstva v ženskem nogometu, ki pravkar poteka po Nemčiji (junij 2011, op. a.). Kako pripravljate te razstave? Kako se odločite, katere teme boste predstavili? Vabite določene umetnike in zgodovinarje, da sodelujejo z vami?

Ker ima gejevski muzej petindvajsetletno zgodovino, imamo »bazen« raziskovalcev, zgodovinarjev, umetnostnih zgodovinarjev in sociologov. Ta »bazen«, ki ga imamo v ozadju, nam omogoča, da vprašamo ljudi za teme. Vendar pa moramo vedno dvakrat premisliti. Prirejati moramo razstave, ki bodo pritegnile javnost, ker potrebujemo zaslužek od vstopnin. Po eni strani smo muzej za gejevsko, lezbično, trans, queerovsko skupnost, vendar pa smo tudi muzej za splošno javnost. Tako želimo povezati ta dva načina razmišljanja. V splošnem smislu ima letni program, ki ga navadno pripravimo leta in leta vnaprej, nekaj glavnih osi in ena od teh osi je, na primer, predstavljanje posameznih biografij bolj ali manj znanih ljudi. To so lahko tudi ljudje, ki sami niso bili homoseksualci, ampak so postali nekakšni idoli za lgbt-gibanje. Lahko pa so ljudje, ki so v zadnjih stoletjih ali desetletjih postali gejevski in lezbični idoli. Prikazovati pa želimo tudi raziskave ali specifične tematike. Ena od takšnih tematik je vprašanje transseksualnosti, zgodovine transseksualcev v Nemčiji, njihovih klubov, zakonov za transseksualnost ali proti njej. Razstavo o tem pripravljamo zdaj, vendar ne vemo, kdaj bo prikazana. Mogoče čez dve, tri leta.

Kako je »Schwules Museum« povezan z berlinskim lgbt-aktivizmom?

Smo del njega, čeprav nismo vedno na sceni ali na dogodkih različnih lgbt-organizacij. Menim, da je naša naloga zbirati dejanja in kot muzej ne smemo vedno reagirati na sveža, dnevna vprašanja, ker so za to pristojne druge zelo pomembne institucije v Berlinu. Naša naloga je veliko bolj zbirateljska, da smo nekakšno mišljenje skupnosti, da pripravljamo razstave, kataloge ali dogodke, ki govorijo o zgodovini. In zgodovina je lahko zelo stara ali zelo nova. Gejevski muzej je nekakšne vrste kolektivni »Gedenken«, mišljenje, refleksija vsega, kar se dogaja. To je velika beseda in je ne dosegamo ves čas. Naša vloga je stopiti korak nazaj in imeti drugo perspektivo na zadeve, ki se dogajajo danes.

Kakšni so načrti za prihodnost muzeja?

Načrti za prihodnost so novi prostori v novi stavbi, ki bo dvakrat večja od sedanje. Načrt je tudi imeti več denarja za delo in pridobiti sredstva za projekte, ki so veliko bolj fokusirani na gejevska, lezbična in trans vprašanja.

 

muzej_22_600

Linorez “V baru”. Neznani avtor. Berlin, okoli leta 1920. / Razglednica iz leta 1900.

 

muzej_222_600

Karikatura Magnusa Hirschfelda iz leta 1907, ki se bori za dekriminalizacijo homoseksualnosti v Nemčiji. / Transvestit Ramona (Kurt Unger). Slikano okoli leta 1950. / Fotografija Wilhelma von Gloedena, nemškega fotografa, poznanega po fotografijah golih fantov s Sicilije. Slikano okoli leta 1900.
Tags from the story
More from Mihael Topolovec

Boj za LGBT

O (ne)povezanostih lgbt-gibanj z gibanji 15. oktober OKUPIRAJMO 15. oktobra 2011 so množice,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja