Pogovor z Christopherjem Whytom

Gejevski dekameron

S škotskim pesnikom in pisateljem Christopherjem Whytom sva se prvič srečala v začetku devetdesetih, ob enem njegovih kratkih obiskov srečanja PEN, in menda sem mu izročil antologijo Modra svetloba, čeprav se tega niti ne spominjam. Stike sva obnovila šele dosti kasneje, ko sem ga leta 2008 povabil na tretjo prevajalsko delavnico gejevske poezije. S sabo je prinesel svoj tako obsežni roman Gejevski Dekameron, da sem si rekel, tega ne bom nikoli prebral, in sem ga izročil Urbanu Belinu. On se je navdušil, ga prevedel in sedaj ga lahko beremo v slovenščini. Z avtorjem sem se pogovarjal ob njegovem prihodu na predstavitev v Ljubljano, 15. decembra 2011.

whyte_300

Foto: Branko Blaž Lesjak

Naj te najprej vprašam o družini, otroštvu, okolju, iz katerega izhajaš.

Rodil sem se v Glasgowu l. 1952, v industrijskem mestu, ki je imelo med obema svetovnima vojnama preko milijon prebivalcev, danes pa jih ima okoli 600.000. Tretjina so potomci imigrantov s Severne Irske, ki so revni in zelo katoliški prišli tja konec 19. stoletja. Tudi trije moji stari starši so bili rojeni na Irskem. Vse do svojega osemnajstega leta sem se šolal pri jezuitih.

 

Pa vendar si kmalu opazil, da te zanimajo moški?

Pri trinajstih sem dojel, da sem gej, čeprav se določenih predstav in fantazij spominjam že od svojega šestega leta dalje. Toda odraščal sem v fanatičnem verskem okolju in njegovi nauki so me vsaj do enaindvajsetega leta begali ter me silili k potlačenju intimnih nagibov.

Tedaj je bila homoseksualnost na Škotskem kazniva z zaporom. Zakon se je v Angliji spremenil leta 1968, a na Škotskem šele leta 1980. Danes je priznana registracija istospolnih zvez. In včasih pomislim, da so te spremembe skorajda prevelike za eno samo življenje.

Edini način mojega preživetja je bil, da sem načrtoval, kako bom pobegnil iz Glasgowa, od družine, socialnega okolja in šole. Kot da sem samo na pol živel, zelo izoliran in osamljen, potopljen v svet knjig in glasbe (deset let sem se učil klavirj). Z osemnajstimi sem odšel študirat angleško literaturo v Cambridge. Šlo je za izključno moško ustanovo, ki ni bila niti slučajno primerno mesto za razkrivanje spolne usmeritve. Tri leta kasneje, po diplomi, sem se z nahrbtnikom in s sto funti z vlakom odpravil v Italijo … ter tam ostal kar nekaj let. Na različnih zasebnih šolah sem poučeval angleščino, slednjič pa na univerzi v Rimu. Leta 1976 sem se zaljubil v nekega Italijana in najina zveza je trajala skoraj štirinajst let.

Pišeš v angleščini pa tudi v škotski gelščini.

V času svojega bivanja v Italiji sem se začel učiti škotsko gelščino, čeprav je nisem nikoli uporabljal v vsakdanjem življenju. Zaradi svojih korenin sem se počutil dvojna žrtev kolonizacije in odtujitve: ker sem bil Škot v deželi, kjer so prevladovale angleška kultura in vrednote, in ker so moji irski predniki ter verska vzgoja za marsikoga pomenili, da ne bom nikoli »pravi« Škot. Ta nasprotja, ki so mi nedvomno oteževala življenje, pa so me po drugi strani bogatila in me delala strpnejšega in bolj razumevajočega. Dejansko sem se vselej nagonsko upiral vsaki avtoriteti, ki bi me skušala nadvladati. Leta 1991 sem izdal svojo prvo pesniško zbirko, in prejel nagrado: bila je v gelščini, z angleškim prevodom (ne nazadnje škotsko gelščino razume le kakih 60.000 ljudi, čeprav je učenje jezika sedaj v porastu). V tem času sem živel v Edinburghu in učil na univerzi v Glasgowu, na edinem oddelku na svetu za škotsko književnost. Moj prvi roman v angleščini je izšel leta 1995 in sledili so mu še trije. Sam se imam za dvojezičnega avtorja.

dekameron_200Pišeš tudi o gejevskem življenju, se ti to zdi potrebno?

To je še obsežen in neraziskan material za literaturo. Z romanom Gejevski Dekameron sem se želel pokloniti življenju gejev, ki sem jih poznal, zlasti njihovemu soočenju z epidemijo aidsa in s smrtjo. Broširana izdaja romana je leta 1999 celo postala škotska knjiga meseca. Na splošno danes geji in lezbijke uživajo na Škotskem vse pravice in spoštovanje. Pa vendar sem kot profesor in pisatelj čutil, da mi moja usmerjenost in tudi katoliška vzgoja škodita v okviru škotske književnosti. Škotska literarna veda se je vse prej opirala na nacionalistične ideje in je bila kaj malo odprta pluralizmu. Verjetno je bil to razlog, da sem leta 2006 zapustil Škotsko in akademsko kariero – ter se preselil v Budimpešto.

Obvladaš pa še celo vrsto drugih jezikov, kar je za Britanca sila redko …

Vselej sem imel izjemen spomin, besede in jeziki so me strašno fascinirali. Kar težko razumem, da je kdo lahko zadovoljen samo z enim jezikom. Verjetno zaradi dvojnega občutka tujosti (in še biti gej v heteroseksistični družbi), se mi angleščina nikoli ni zdela neki moj naravni jezik, čeprav sem do osemnajstega leta znal le angleško. Ko sem se preselil v Italijo in več kot deset let govoril predvsem italijansko, je bila to zame osvoboditev. Uporaba novega jezika ti daje možnost, da se ponovno odkrivaš. Pa tudi življenje tujca v neki deželi ti daje več svobode.

Sedaj živiš in delaš v Budimpešti?

Po odločitvi, da se preselim v Italijo, je bila prav selitev v Budimpešto ena mojih najpametnejših odločitev v življenju. Madžarski jezik je bogat in nekaj posebnega, Budimpešta pa je vsaj po moje eno najbolj kulturnih evropskih mest. V njej lahko živim dokaj poceni in skoraj ves svoj čas posvetim pisanju. Prej sem dve leti živel tudi v Barceloni, tako da tekoče govorim katalonsko. Prav v Barceloni in Budimpešti se mi zdi, da najlaže pišem.

Nisi me vprašal, kdo je vplival name: med pesniki Pasolini, Rilke, Luis Cernuda, Marina Cvetajeva, med prozaisti pa Virginia Woolf, Proust, E. T. A. Hoffman in Sándor Márai.

Izdaja
Ostali prispevki: Brane Mozetič

Od svobode k represiji

KOLUMNA Ko je povsem neznani ameriški soul pevec Timmy Thomas leta 1972...
Preberi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja