Recenzije: Knjiga 20

Tone Frelih, Vojko Duletič – obstranec: ustavljeni čas filma, UMco, 2011.

Kaj imajo skupnega filmi Vesna, Ne čakaj na maj, Naš avto, Na klancu, Ljubezen na odoru, Deseti brat? Vse sta režirala homoseksualca, prve tri František Čap (1913–72), druge tri pa Vojko Duletič (1924). Seveda sta jih oba posnela več, Duletič še štiri celovečerce – Med strahom in dolžnostjo, Draga moja Izza, Doktor in še nedistribuirano Bolečino (ki je sicer kolaž treh njegovih prejšnjih filmov) – in nekaj kratkih filmov, recimo Tovariše (1964), ki so bili predstavljeni tudi na Festivalu gejevskega in lezbičnega filma 2009.

Frelih podrobno obravnava vse Duletičeve posnete in neposnete filme, a knjiga postane zares zanimiva šele na zadnjih petih straneh: tu je namreč natisnjena Duletičeva »Samoizpoved« (februar 2011). Po vseh ovinkarjenjih kritikov, tudi Freliha samega, postane naslov knjige šele zdaj zares razumljiv, saj se Duletič jasno in brezkompromisno razkrije. Piše, kako se je dveleten zagledal v golo telo svojega strica, kako se je zmeraj počutil varnega le v moškem naročju, kako mu je duhovnik poskušal naložiti občutek krivde, a je samo odmajal z glavo in odšel, kako je zaznamovan prebival v getu, a je vendarle živel svoje življenje brez zatekanja v skrivalnice. In o ljubezni do partnerja: »Bil sem ljubimec, noro zaljubljen trap, hotel sem biti nadomestek za očeta. Odigral sem veliko vlog, neprimernih za mojo starost …« Pa o težavah, ki jih je imel zaradi homoseksualnosti v filmskem svetu.

Skratka: izjemna, dolgo pričakovana in neprecenljiva izpoved klasika slovenskega filma!

Ocena: ♦♦♦♦♦ (Andrej Zavrl)

Društvo za integracijo homoseksualnosti je izdalo knjižico, namenjeno usposabljanju prostovoljcev, ki se pri svojem izobraževalnem ali psihosocialnem delu utegnejo srečati z lgbt-posamezniki oz. z družbeno in psihološko problematiko spolnih manjšin.

Knjižica vsebuje pregled vsebin, ki jih Društvo Dih podaja preko interaktivnih delavnic na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. V njej Andrej Habjan predstavi uvodno delavnico, kjer se udeleženci preko risanja soočijo s stereotipnimi predstavami lgbt-oseb in jih poskušajo problematizirati. Anja Gruben ponudi teoretski oris spolne usmerjenosti kot kontinuuma, ki presega ozko delitev hetero/homoseksualnost. Jasna Magić iz Legebitre se dotakne problematike homofobičnega nasilja, pri čemer izhaja iz raziskav, ki so to tematiko preučevale pri nas od leta 2001 dalje. Pri tem ugotavlja, da homofobično nasilje v Sloveniji postaja vse bolj organizirano, vse več je tudi sovražnega govora, ki se iz političnih institucij ter spleta seli na ulice. Veliko oviro pri spopadanju s tovrstnim nasiljem predstavlja tudi nizko število podanih prijav policiji. Tomaž Škorjanc podrobneje predstavi delovanje Mavrične svetovalnice, ki temelji na aktivni udeležbi tistega, ki išče pomoč. Čeprav število uporabnikov svetovalnice zaradi vse večje internetne informiranosti upada, je poudarjena nujnost nadaljnjega obstoja svetovalnice za tiste, ki pri reševanju težav potrebujejo strokovno in osebno vodstvo. Zadnji prispevek v knjižici se dotakne pogosto spregledane tematike transseksualnosti. Kratek uvod v transtematiko poda Katarina Župevc.

Knjižico društva Dih s težavo beremo kot samostojno delo, saj hitra nametenost vsebin jasno kaže na to, da gre zgolj za spremni tekst, ki lahko doseže namen in pomen le skozi praktično usposabljanje.

Roman Kuhar, Neža Kogovšek Šalamon, Živa Humer in Simon Maljevac, Obrazi homofobije, Mirovni inštitut, 2011.

Četudi je lgbt-gibanje že v zgodnjih zahtevah leta 1986 terjalo vključitev tematike homoseksualnosti v šolske kurikulume, je ta zahteva pogosteje tematizirana šele v zadnjem času. Leta 2005 je izšla temeljna študija o Vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji, ki je tudi empirično potrdila, da v šoli – pri pouku – govora o neheteroseksualnosti tako rekoč ni.

Tišina, nevednost, nelagodje: vse to so obrazi homofobije. O tem, kaj pravzaprav homofobija je, se tako lahko poučimo v prvem poglavju, v naslednjem pa pregledno spoznamo ugotovitve pomembnejših dozdajšnjih domačih raziskav, ki se dotikajo tega težavnega področja. Nemara najbolj zanimivo je tretje poglavje, ki predstavlja rezultate kvalitativne študije, v kateri so sodelovali lgbt-posamezniki in posameznice ter bodoče šolske svetovalne delavke in delavci. Izsledki so bogato ilustrirani s številnimi izjavami sodelujočih in smiselno postavljeni v teoretski kontekst. Delo sklene še pregleden pravni vidik diskriminacije in/ali homofobije v šoli (pa tudi na nekaterih drugih področjih), ki pokaže, »kje nam je mesto«. Tudi pravo ima lahko obraze homofobije!

Knjižica nudi torej vpogled v šolske prostore, a prav zaradi močne teoretske podprtosti odgovarja na vprašanja z mnogih drugih področij. A naj bralko ali bralca v tej recenziji večkrat omenjena beseda »teorija« nikar ne prestraši, saj je podana prav pedagoško. Kot se – še zlasti ko drezamo v pedagoško polje – tudi spodobi!

Ocena: ♦♦♦♦♦ (Aleš Zobec)

Odmevi in odsevi

Truman Capote, Drugi glasovi, druge sobe, prevod in spremna beseda Suzana Tratnik, Cankarjeva založba, 2010.

Truman Capote (1924–84), avtor slavnega Zajtrka pri Tiffanyju in član petičnih ameriških krogov, človek zapletenega življenja, je trdil, da je svojo seksualnost brez občutkov krivde sprejel že v najstniških letih, in morda je eden tistih avtorjev, ki svojo homoseksualnost bolj živijo, kot pa vpisujejo v svoja dela. To velja vsaj za njegova poznejša dela, prvi roman, ki ga je izdal, Drugi glasovi, druge sobe (1948), je pri tem izjema. Moderna kvirovska kritika v njem vidi še celo pozitiven potencial. A tudi druga Capotejeva dela veljajo za pomemben mejnik v vzpostavitvi tipično homoseksualne pisave začetka druge polovice 20. stoletja, saj so obenem prikrita, ker le redko odkrito spregovorijo o homoseksualnosti, in odkrita, kajti njihovi homoseksualni podteksti so zlahka dostopni.

Roman Drugi glasovi, druge sobe, ki smo ga več kot šestdeset let po izidu dobili tudi v slovenskem prevodu in s spremno besedo Suzane Tratnik, je gotovo deloma avtobiografski, a ne v preprosti preslikavi enega lika na avtorja, ampak šele v povezavi več likov. Glavni lik, trinajstletni Joel, se po materini smrti odpravi k odtujenemu očetu, kjer pa je vse zelo nenavadno in polno skrivnosti, ki se mu le počasi razkrivajo. Poleg tega se sreča s transspolnostjo, homoseksualnostjo in spolno ambivalenco. A prav vsakršna nenormativnost Joelu najbrž pomaga, da se spravi z okoljem in s samim seboj.

Ocena: ♦♦♦♦♦ (Andrej Zavrl)

Pesnica temne lepote

Maria-Mercè Marçal, Pasijon po Renée Vivien, prevod Simona Škrabec; Škuc-Lambda, 2011.

Roman Pasijon po Renée Vivien je obsežna zgodba fragmentov, dokumentov, dnevniških zapisov, pisem, zvezkov in drugih glasov oziroma različnih pripovednih perspektiv »in nenavadne mešanice raznovrstnih pripovedi« o kultni pesnici in pisateljici Renée Vivien, rojeni kot Pauline Mary Tarn (London 1877–Pariz 1909). Maria-Mercè Marçal (1952–1998) je celo desetletje prevzeto in zavzeto raziskovala življenje te osupljive pesnice in pisateljice, njeno osebnost, biografijo, pesmi, pisma – prve pesnice po Sapfo, »ki je brez zadržkov in odkrito pela o ljubezni do druge ženske«.

Pasijon po Renée Vivien je sestavljanka, ki skozi različne osebe predstavlja junakinjo in zapleten odnos med njo in drugimi – med njimi je tudi poetična Keriméejina izpoved o nočeh nad Bosporjem, ko je le listje ovijalk nad balkonom zaščitilo njuno trepetajočo radost. Kerimee pa je v dnevnik zapisala, da ima »to, kar sem imenovala prepovedani sad, nenavadno domač okus«.

Renée Vivien je zapisala, da se pogosto najbolj boji pozabe, roman Marie-Mercè Marçal potrjuje, da ni pozabljena, prav nasprotno! Kot zanimivost naj napišem, da je pri Vizibiliji ravnokar izšel tudi roman Renée Vivien z naslovom Prikazala se mi je ženska (107 let po francoski izdaji). V slovenščini pa že imamo pesniško zbirko Staljeni led Marie-Mercè Marçal.

Ocena: ♦♦♦♦♦ (Zala Hriberšek)

Tomaž Šalamun, Kdaj: izbrane pesmi, izbor Tomaž Šalamun in Aleš Šteger, Študentska založba, 2011.

Kolikokrat ste že slišali, da je mogoče pri Tomažu Šalamunu, tem gigantu sodobne poezije, prebrati prenekatero pesem, ki naslavlja željo po istem spolu? Koliko takšnih analiz in interpretacij njegove poezije ste že prebrali? Ali pa je bilo večinoma vse precej poduhovljeno, univerzalistično in megličasto? Ne gre samo za to, da drugi o tem ne bi želeli govoriti, tudi Šalamun sam se izogiba tovrstnim oznakam in prepoveduje objave svoje poezije v »takšnih« antologijah. Torej je treba brati njegove pesmi.

Seveda, morda pa samo niste tako provincialni, da bi se vam to zdelo kaj posebej pomembno, saj književnost je vendar samo dobra ali slaba. Četudi Šalamun v pesmih prav nič ne skriva, kako ga je popolnoma obsedel dvajsetletni mehiški slikar Alejandro Gallegos Duval, ki je večkrat izrecno omenjen. Četudi piše o strašanski razpetosti med ženo in mladeničem. In o mnogih drugih fantih. Morebiti pa vas pritegne skoraj religiozno navdahnjena homoerotika iz nekaterih drugih zbirk. Ali pa kaj čisto tretjega, kar se najde v premnogih drugih zbirkah, ki jih je samo v slovenščini izšlo že več kot štirideset.

Kakorkoli pa boste v Kdaj lahko prebrali zajeten izbor iz Šalamunovih objavljenih zbirk in nekaj še neobjavljenih pesmi ter izbor študij o njegovi poeziji, tisočstranski knjigi pa je priložena tudi zgoščenka s pesnikovim branjem lastnih pesmi.

Ocena: ♦♦♦♦♦ (Andrej Zavrl)

»Spala sem, ko je umrl«

Patti Smith, Pač mulca, prevedel Jure Potokar, Modrijan, 2011.

Tršata Patti Smith, za katero je starše skrbelo, da je ne bo nihče oženil, pri devetnajstih odide v New York, ne da bi imela službo, stanovanje ali denar. Ve le, da hoče biti umetnica, tako kot mladenič Robert Mapplethorpe, ki jo odreši brezdomstva, s čimer se začne njuna velika ljubezen in skupna pot. Patti je sprva predvsem risarka, Robert pa kolažist, skupaj postavljata inštalacije, tudi iz svojega življenja, saj nekaj let živita v hotelu Chelsea, vedno pa ju spremljajo tudi legende šestdesetih: Janis Joplin, Jimi Hendrix, Andy Warhol in njegov krog, Allen Ginsberg, William Burroughs, Jim Morrison, Johnny Winter … Ko začne Robert odkrivati svojo homoseksualnost, njuna romantična vez počasi razpade, nikoli pa življenjska in umetniška. »Jaz sem morala raziskovati zunaj sebe, Robert pa je moral iskati v sebi.« Patti začne na njegovo prigovarjanje objavljati pesmi in slednjič peti rock’n’roll, on pa na njeno spodbudo končno sam vzame fotoaparat v roke. Naprej je zgodba dobro znana. Manj znano pa je, da je Patti svojega dragega prijatelja spremljala vse do smrti zaradi aidsa in mu obljubila, da bo njuno zgodbo ovekovečila v tej knjigi, za katero je dobila nekaj pomembnih ameriških nagrad in tudi nominacijo Lambde.

Morda bralec ali bralka še pomislita, kako veliko ceno so bili v šestdesetih pripravljeni plačati za to, da bi bili pravi umetniki in umetnice; od spanja pod milim nebom, do lakote in prosjačenja ali prostitucije. Oziroma: kako malo bi za to ceno danes dobili.

Prilika o zavrženih otrocih

Ilaria Donatio, Opus gay: Katoliška cerkev in homoseksualnost, prevod Jana Kete Matičič, Filargo Publishing, 2011.

Osvežilno branje za predreferendumski čas, ki razkriva, da je Katoliška cerkev do homoseksualnosti še nedavno imela strpnejši odnos in pomaga razumeti, zakaj se je cerkev na Slovenskem tako fundamentalistično lotila zatiranja Družinskega zakonika.