Temačne skrivnosti starih devic

PLOŠČA

Graveyard Spinsters, mednarodna pokopališka atrakcija in prvi dami ljubljanskih Žal, sta nas v juniju počastili z ekskluzivnim nastopom in svojo nesmrtno eleganco cele štiri minute radodarno razkazovali na odru Kulturnega centra Q v klubu Tiffany. Z Nekkrophilio, miss vseh vzhodnoevropskih mrtvašnic, smo prijetno pokramljali ob kozarčku absinta in snifanju pepelu sumljivo podobne substance, medtem ko je bila njena sestra Moria zadržana zaradi rovarjenja po skopskih pokopališčih s svojo še živečo izbranko. Sogovornica mi je zaupala, da sta dami sicer mrtvi že dvesto dvajset let, saj sta bili obglavljeni za časa francoske revolucije, vendar jima je takratni Monsieur Glumičić, prednik danes dobro poznanega hrvaškega mojstra estetske kirurgije, umetelno pritrdil glavi nazaj na njuni mesti in tako sestri še danes strašita naokrog.

temacne1_600

Zakaj torej Graveyard Spinsters? Dve tako čudoviti, zapeljivi dami, pa vendar, po imenu sodeč, prav veliko sreče v ljubezni nista imeli. Se mar motim?

Res je, nikoli se nisva poročili, tako kot Elizabeta I., sva pa, tako kot ona, imeli veliko ljubimcev. Le poročnega prstana nama nihče nikoli ni nataknil na najine koščene prste.

Kako to, da sta za svoj ekskluzivni nastop izbrali ravno Slovenijo?

Spominjam se daljnega leta 1929, ko sva ravno občevali z nekimi berlinskimi mrtvaki in je mimo prišel nek majhen, simpatičen možicelj. Če se ne motim, se je pisal Plečnik, ime pa sem na žalost že pozabila. Zelo naju je prevzel s svojo camp pojavo, nato pa sva ugotovili, da je arhitekt in da je prav tu, v Ljubljani, postavil pokopališče. Slovenija takrat seveda še ni bila Slovenija, ampak nekakšna Slavija ali nekaj podobnega … Prišli sva si torej ogledati delo nekdanjega ljubimca in neki homoseksualci, ki jih, mimogrede, splooooh ne preneseva, so naju povabili v to majhno zabavišče tospolno usmerjenih. In ko sva bili že ravno tu, sva se odločili, da se bova odzvali prijaznemu povabilu istospolnikov in nastopili.

Od kod pa Graveyard Spinsters pravzaprav sta?

Po naglasu verjetno ne bi nikoli uganili, da nisva od tod. Najino odlično znanje slovenščine je zgolj posledica številnih govornih, torej oralnih, vaj z gospodom Plečnikom, skozi katere sva se navzeli vašega jezika. Sicer pa sva po francoski revoluciji odpotovali v Louisiano, kjer imava sedaj svojo rezidenco. Ponudbe za nastope seveda dežujejo z vsega sveta in po Sloveniji odrineva na Japonsko, čeprav moram poudariti, da nama tamkajšnji mrliči niso najbolj pogodu.

Zakaj pa je bil vajin nastop tako kratek?

Torej, kratko in sladko, mar ne?

Prav gotovo. Kako pa izgledajo priprave na vajin nastop? Kako se lotita izbiranja kostumov in pesmi?

No, tole je pravzaprav najina vsakodnevna oprava. S tem nastopom sva ponazorili to, kar čutiva že vseh teh dvesto in več let. Svoje koprnenje in upanje, da nekega dne le najdeva tisto pravo ljubezen, sva izlili na oder tega miniaturnega kluba istospolno usmerjenih ljudi. Pesem Shakespears Sister pa sva izbrali zato, ker sva se že takoj, ko je duo prišel na sceno v poznih osemdesetih, povsem poistovetili z njima. Stajling, imidž, vse nama je ustrezalo, le naši filozofiji sta nekolikanj različni.

V čem pa se razlikujeta?

No, najina filozofija je seveda fuck the dead until you’re dead and then you fuck again. Logično.

Logično. Pa vajin nekrofilski pogled na svet kdaj naleti na neodobravanje javnosti?

Nikakor, saj se vendar druživa zgolj in samo z mrtvimi. Še veseli so, da jih vsaj kdo pogleda. Tale majhen izlet med žive je bil resda nekoliko bizaren, pa vendar sva se imeli prav lepo. Živi so naju sprejeli z odprtimi rokami, prejeli sva veliko takšnih in drugačnih ponudb, vendar sva seveda vse zavrnili, saj morava tudi medve negovati svoj ugled in ostati zvesti svoji spolni usmerjenosti.

Nekkrophilia mi je zaupala še, da z Morio načrtujeta prav posebno presenečenje za noč čarovnic, nato pa je, preden bi mi uspelo izvedeti kaj več, zaprhutala s svojimi dolgimi trepalnicami in odlebdela skozi okno Monokla v hladno metelkovsko noč, za seboj pa pustila zgolj plapolajoč kos črne tančice in vonjave stoletnega trohnenja.

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Recenzije: Plošča 10

Alcazar – Disco Defenders Bolj primeren naslov za svoj tretji album bi...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja