Jutri svoja vrata na stežaj odpira že 31. festival LGBT filma, ki ga organizira Društvo ŠKUC. Na različnih lokacijah v Ljubljani, na Ptuju, v Celju, Kopru, Mariboru in Bistrici ob Sotli si bomo lahko ogledali 36 filmov, v programu off še dodatnih 7. Slednji se je sicer začel že včeraj in se nadaljuje danes. Festival je bil prvič organiziran leta 1984 v okviru festivala Magnus in velja za najstarejši festival gejevskega in lezbičnega filma v Evropi. Ob 30-letnici so ga preimenovali v Festival LGBT filma. Zaradi izjemnega odziva na lansko akcijo Promocija LGBT branja bodo obiskovalke _ci tudi letos na nekaterih filmskih projekcijah prejele_i knjigo. Knjige zbirk Lambda in Vizibilija pa se bodo prodajale v preddverju Kinoteke ves čas festivala.
Kot že vrsto let zapored se tudi letos festival spoprijema z brezbrižnim odnosom države, ki pa, kot piše Jasmina Šepetavec, »ni problem ene kulturne prireditve ali institucije, temveč se ponavlja skozi celotno polje subverzivne kulture, kjer se »neprofitabilno« drugačnost počasi briše z zemljevida vidnosti.« Izpostavi, da je to »svojevrsten paradoks za LGBT-skupnost, ki se je desetletja borila za vidnost in enakopraven soobstoj razlik, danes pa se je produkcija LGBT-podob v mainstreamovskih medijih namnožila do te mere, da se skoraj zdi, kot da ni več potrebe po aktivizmu.« Vidnost ima namreč zgodovino, boje in žrtve, čeprav se zdi, kot piše Šepetavec, »da od nekdaj videvamo transspolne osebe na naslovnicah, lezbijke na televiziji, kot da smo vedno imeli odkrite gejevske politike in filmske biseksualce.« Dodaja, da je vse večja odprtost družbe dobrodošla, da pa se je pa ob tem treba spomniti, »da nimamo od nekdaj mavričnih samorogov, ki serjejo roza evro, valuto vzpenjajoče se LGBT (predvsem G) ekonomije, zaradi katere se vse zdi že izenačeno in doseženo.«
Zakaj torej imamo LGBT-festivale? Kot med drugim odgovarja Šepetavec je Festival »drugačen od drugih festivalov v tem, da prinaša v Slovenijo filme, ki po večini niso del mainstreamovske produkcije, temveč delo LGBT-avtorjev, igralcev, ekip in skupnosti po celem svetu, filme, ki prikazujejo intimne zgodbe ali razkrivajo družbeno-politične pogoje življenja za LGBT-osebe iz drugih krajev ali časov.«
Vsekakor vredno, da si pridemo pogledat filme, se družit z različnimi ljudmi ali kot piše Šepetavec:
»V kinodvorane v Ljubljani in v druga manjša slovenska mesta pridejo tako aktivisti, LGBT-osebe, ki so avtirane že desetletja, mladež, ki se išče, je drzna ali še boječa, starši, ki pridejo s svojimi LGBT-otroki, strejti, ki imajo radi dobre nekomercialne filme, veseli ljudje, trpeči ljudje, skeptični ljudje, afirmativni ljudje, ljudje s futurističnimi frizurami in mali psi. Multituda, ki se še vedno povezuje v skupnost, vsaj ob večjih dogodkih v živo, nekateri med njimi že 31. leto. Pridite pogledat.«
