Film: Jugoparada

Produkcija: Srbija, Nemčija, Madžarska, Hrvaška, Makedonija, Slovenija, Črna gora, 2011

Scenarij in režija: Srđan Dragojević
Igrajo: Nikola Kojo, Miloš Samolov, Hristina Popović, Goran Jevtić
parada1_600

Srbski režiser Srđan Dragojević se je proslavil z zdaj že kultno komedijo Mi nismo angeli (1992), z vojno dramo Lepe vasi lepo gorijo (1996) je sprožil tako navdušene kot zadržane kritike – meni se zdijo veliko boljše Rane (1998), analitična drama o surovosti Beograda, ki se je le navidez izognil vojni. Kljub slavnemu dogovoru s studijem Miramax se je kmalu vrnil iz ZDA, posnel drugi del komedije Mi nismo angeli (2005) in zgodovinsko melodramo Sveti Jurij ubija zmaja (2009). Med državami produkcije njegovega zadnjega filma Parada (2011) se jih omenja kar sedem: Srbija, Nemčija, Madžarska, Hrvaška, Makedonija, Slovenija in Črna gora. Kljub težavam s financiranjem filma se je v Srbiji govorilo, da ga je financiral »gejevski lobi«. Dragojević je komentiral, da so stalne teorije zarote srbska posebnost. Mar res?!

parada2_300Pa sem si ogledala Parado, še en razvpiti srbski film. Najprej me je odbila čisto polna velika dvorana v meni neljubem Koloseju, ker enostavno nisem vajena gledati glbt-filmov med množico strejtov. Poleg tega, da se mi je vsak četrti obiskovalec zdel skin – kar seveda ni res (no, upam).

Potem sem potrebovala petnajst minut, da sem se za silo privadila na obrabljene in butaste balkanske (slovenski vključeni) štose o pedrih, ritih, poženščenosti, roza barvi … In zgodba steče. Mirko je veterinar, veliko srečnejši med živalmi kot med homofobičnimi someščani, njegov fant Radmilo je zaradi gejevstva izgubil službo gledališkega režiserja, zato zdaj organizira mondene strejtovske poroke, je pa tudi aktivist v glbt-skupini, ki načrtuje parado ponosa v Beogradu. Po izrednem spletu okoliščin Mirko sklene čudaški pakt s srbskim vojnim veteranom, zdaj varnostnikom Limunom, ki mu niso tuje »vrednote« četništva, mačizma in kmetavzarstva – v zameno za Radmilovo organizacijo poroke Limuna in njegove Biserke bo slednji varoval parado pred napadi skrajnežev. Ker njegovi sodelavci odpovedo sodelovanje, Limun išče pomočnike za varovanje parade med nekdanjimi vojnimi veterani in kriminalci od Hrvaške preko Bosne do Kosova. Nerazumno prijateljevanje med »jugoslovanskimi« vojnimi sovražniki je obešenjaško in izzivalno, saj bi režiserju zlahka očitali  zmanjševanje teže nedavne krvave balkanske morije, ki je pokopala bratstvo, spomine na enotnost pa bržkone obudi le še ena stvar: skupno sovraštvo do gejev in lezbijk. Toda v Dragojevićevem filmu jih združi prav skupna zaščita parade ponosa.

parada3_300Glavna gejevska junaka sta resda hudo stereotipna, razjočeta se za vsako figo, imata stalno držo žrtve in vozita roza avto – le kdo bi to vozil sredi homofobičnega Beograda? A sem si rekla, da so za film pač nujni (vizualni) stereotipi. Teh je res veliko, vsak lik je izrazito tipiziran – in zato malce enodimenzionalen: Limun kot četnik, Hrvat kot ustaš, Bošnjak kot balija, pa še t. i. Šiptar s Kosova. Film je na momente popolnoma utrgan in pretiran, včasih na meji dobrega okusa, tako da me je spomnil na Sacho Barona Cohena in njegova lika v filmih Borat in Bruno. Marsikoga zna zmotiti kratek – po mojem narativno utemeljen – prizor pasjih borb, tu pa je še norčevanje iz Nata in ameriških vojakov na Kosovu … Ni ga lika, ki ga režiser ne bi podvrgel žalitvam in ga hkrati tudi počlovečil. Odtrgani liki in surov humor so bržkone njegov način za to, kako v družbeno-kritični komediji obdelati še gejevsko zgodbo. Kar se mu je posrečilo, saj so proti koncu filma gledalci in gledalke vse bolj na strani »drugačnih« in se, ne da bi sploh opazili, vse pogosteje smejijo tudi šalam na račun »normalnih«.

V odjavni špici preberemo zapis o številu udeleženih, številu policistov in številu ranjenih  na zadnji beograjski paradi ponosa in o tem, da homoseksualci vsak dan s strahom hodijo po ulicah Beograda le zato, ker so drugačni. Mislila sem, da bo ta angažirani dodatek živciral publiko, toda na koncu je dvorana zaploskala! A treba je pritrditi kritiki nekaterih srbskih aktivistov in aktivistk pa tudi drugih, ki jih moti filmsko pečanje glbt-aktivistov in aktivistk z najhujšimi kriminalci, kot da bi šlo le za dve osovraženi »manjšini«. Tudi meni se zdi aktivistična skupina, ki organizira parado, pač prikazana s stališča strejtovske večine, saj spominja bolj na nekakšen patetičen krožek, kljub temu da filmska naracija nikakor noče negirati njihove pogumne in zgodovinske vloge. Sam režiser pa je v intervjuju v decembrski Sobotni prilogi povedal, da ni posnel filma za prepričane, ampak za homoseksualnosti nenaklonjeno večino. Ne gre pa zanemariti, da so tako režiserju kot igralcem v Srbiji grozili s smrtjo, pa da nastajajo po Bosni in drugod sovražne FB skupine proti ogledu filma Parada. A Srđan Dragojević je na ta svoj film zelo ponosen, saj pravi, da zastopa tudi njegove osebne poglede na svet. Parada je redek filmski izdelek z lgbt-tematiko v vzhodnoevropskem okolju in pomemben ne le za Srbijo, ampak tudi za njene bivše sestrske republike.

Ocena: ♦♦♦♦

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

»Zbrala sem pogum zato, ker hočem pravico!«

INTERVJU Intervju z Ano Dragičević V začetku leta je kot grom udarila...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja