»Zbrala sem pogum zato, ker hočem pravico!«

INTERVJU

Intervju z Ano Dragičević

V začetku leta je kot grom udarila novica, da je bila na Hrvaškem zaradi lezbištva prisilno hospitalizirana zdaj enaindvajsetletna Rečanka Ana Dragičević. Kar pet let svoje rane mladosti je preživela za zidovi reške psihiatrične bolnišnice Lopača, kjer jo je ob tihem dogovoru s starši zdravila psihiatrinja Mirjana Vulin. Čeprav so Ano hoteli narediti za odvisnico, so jo v resnici »zdravili« in mučili zaradi njene spolne usmerjenosti. Po izhodu iz bolnišnice zdaj zlomljena Ana zahteva pravico zase in za druge žrtve Lopače, ravno tako toži ministrstvo za zdravje in starše. Upati je, da bo dobila zadoščenje vsaj za zadnja tri leta hospitalizacije, ko je bila že polnoletna in torej nezakonito pridržana, čeprav je samo zdravljenje homoseksualnosti že zdavnaj neetično in protizakonito dejanje. Dvanajstega februarja je obiskala Cafe Open in spregovorila o svoji grozljivi izkušnji na meji verjetnega. Ob tej priložnosti so udeleženke in udeleženci dogodka, tudi s pomočjo podarjenih knjig zbirk Škuc Lambda in Škuc Vizibilija, zanjo nabrali kar 1000 evrov podpore, ki jo potrebuje za nov življenjski začetek. Cafe Open in lezbična organizacija Lori z Ano Dragičević se iskreno zahvaljujejo za izkazano solidarnost z njenim bojem za človekove pravice. Ko sem jo tistega dne prvič srečala, se mi je zazdela krhka in tiha, toda ko je spregovorila zbranemu občinstvu, je bilo čutiti njeno neizmerno moč in odločnost. Na koncu pogovora v Cafeju Open je s skorajda hudomušnim nasmeškom rekla: »Jaz sem lezbijka in to je to. Tega se ne da ozdraviti, kar se vidi že na mojem primeru!«  

Tvojo zgodbo smo slišali v medijih. Zanima pa me, kako se je to lahko zgodilo in kako so tvoji starši izvedeli, da si lezbijka?

Sama sem že od malega čutila, da sem lezbijka. Ko pa so to pri mojih šestnajstih letih izvedeli starši, so me odpeljali v Lopačo, in tam sem ostala skoraj celih pet let. Ko so namreč ugotovili, za kaj gre, da imam punco, je bilo grozno, saj tega niso mogli sprejeti in so naju vztrajno ločevali. Midve pa sva bili tako srečno zaljubljeni in vedno sva našli način, da sva se sestali. Nisva se niti sramovali niti nisva razumeli, zakaj se ne bi smeli imeti radi.

Torej so vaju tvoji starši preganjali?

Vseskozi so nama bili za petami, hodili so me iskat k njej domov in potem še vsepovsod drugje. Prijavljali so me na policijo, ki me je iskala. Tako sem se tistega zloglasnega dne, 20. oktobra 2003, znašla na policijski postaji skupaj s starši. Takrat so me odpeljali v psihiatrično bolnišnico Lopača, ne da bi sama dojela, kaj to pomeni in da me čaka večletno prisilno zdravljenje. Takoj so me hospitalizirali pod pretvezo, da sem zasvojena z mamili. Bila sem pod popolnim pritiskom psihiatrinje Mirjane Vulin, ki me je izsiljevala, naj rečem, da sem odvisnica, kar sem v nemoči tudi storila, saj nisem imela izbire. Čeprav mi nikoli niso hoteli odvzeti niti krvi in me testirati za prisotnost mamil. Ko so me čez dve leti spustili domov, sem staršem in sestrama rekla, naj me pustijo pri miru in naj me sprejmejo takšno, kakršna sem, naj me ne mučijo in me več ne zapirajo na psihiatrijo. Kmalu zatem, natančneje 9. septembra, me je mati pod lažno pretvezo odpeljala v Lopačo, češ da grem samo na kontrolo, da se bomo samo pogovorili in potem me bodo spustili domov. Ta ista zdravnica me je odpeljala v ambulanto in me začela gnjaviti, enako kakor moji starši, zakaj si nisem dala odstraniti tetovaže z imenom svoje punce. Ker tega nisem hotela, se je smatralo, da se upiram zdravljenju in označila me je celo za agresivno. Spet so me hospitalizirali, me razglasili za nenormalno, in ponovno sem bila podvržena skrajni torturi in nasilnemu zdravljenju.

Kakšno pa je bilo to tako imenovano zdravljenje v Lopači? Zaradi česa so te sploh zdravili?

Mislim, da je Vulinova najprej hotela ustvariti neko lažno zgodbo, da naj bi bila jaz odvisnica, čeprav mi nikoli niso odvzeli krvi, da bi to »dokazali«. V bistvu pa me je zdravila zaradi moje homoseksualnosti. Pogosto me je spraševala, kaj bi naredila, če bi bila pred mano fant in punca, koga od njiju bi izbrala. Zaradi mučenja in pritiskov sem se slednjič morala zlagati, da bi izbrala fanta, čeprav mi je bilo zaradi te laži zelo hudo in mi je še danes. Ampak če sem to rekla, je ona v zapiskih napisala, da napredujem. Včasih sem smela čez vikend domov, vendar pod popolnim nadzorom staršev in sester, potem sem spet morala nazaj v bolnišnico.

Kako so te lahko še drugič hospitalizirali za cela tri leta?

Stvar je v tem, da sem bila takrat, ko sem šla drugič v bolnišnico, že polnoletna in me ne bi smeli hospitalizirati proti moji volji, ker v to nisem privolila in nisem hotela ničesar podpisati. Potem sem tudi rekla, da sem, kar sem, in da ne bom več lagala in naj me pustijo pri miru. Pacienti in pacientke smo se zelo bali Vulinove, ker je bila tam »bog i batina«, bolnišnica je bila njena vladavina in skupaj z osebjem so uživali v izživljanju nad nami. Privezovali so nas, zapirali v izolacijsko sobo in nas »filali« s tabletami. Tam smo bili zaprti mladoletniki, otroci z vedenjskimi težavami, odvisniki, v bolnišnici pa je tudi oddelek za stare. Edini normalen psihiater je bil doktor Dragan Lovrović, ki sem mu lahko hvaležna za svoj novi začetek. Še zdaj dvakrat na teden hodim k njemu, ker mi pomaga razreševati to mojo pretežko in preveliko travmo, ki je posledica petletne prisilne hospitalizacije. Če ne bi bilo njega, bi najbrž tam popolnoma izgubila razum, kar bi se na mojem mestu zgodilo vsakemu normalnemu. Z njim se lahko neobremenjeno pogovarjam, vse mu povem, se razjočem … On nima težav s tem, da sem lezbijka, in doživljam ga kot svojega očeta. Sicer pa je prizorišče v Lopači spominjalo na Big Brother šov. Nekateri so uživali v tem, da so nas zapirali v izolacijsko sobo, v kateri je bilo pet postelj, kar pomeni, da se lahko znajdeš sam, privezan med težkimi, agresivnimi shizofreniki, od katerih so bili nekateri tudi neprivezani. Preden so me vrgli v izolacijo, so mi nataknili prisilni jopič, me privezali na posteljo in mi dali plenico. Vedno me je bilo strah, da me bo napadel kdo od drugih pacientov in me, na primer, začel daviti, saj se ne bi mogla braniti. Tako sem ob neki priliki v tej sobi preživela celo sedem dni. Od vsega tega ustrahovanja in od zdravil sem imela stranske učinke in ugotavljala sem, da zares dobivam psihične motnje. Tudi odvisnikom je psihiatrinja dajala zelo močne tablete. Kar se je dogajalo v Lopači, je bilo pravo mučenje. Neki bolničar me je večkrat grobo uklenil; ko sem bila na tleh, me je pritisnil s kolenom v hrbet, da nisem mogla dihati in še zdaj imam večkrat tesnobni občutek, da mi bo zmanjkalo zraka. Moram povedati, da je bil zelo prijazen le en bolničar in ena medicinska sestra ter morda še kdo, ostali pa so uživali v mučenju. Enkrat sem jim rekla, da je to, kar počnejo, noro, in da oni niso normalni, ker nas tako mučijo, pa so mi posmehljivo rekli, če morda mislim, da sem pristala v počitniškem domu. Spomnim se nekega pacienta, ki so mu nenehno dajali injekcije, tako da mu je noga strahotno otekla. Moram poudariti, da so grdo ravnali tudi z odvisniki, ki so zagotovo dobili še večje travme, in pa z otroki, ki so jih ravno tako zapirali v izolacijo, dokler se starši nekaterih niso uprli, ko so videli, kako »zdravijo« njihove otroke. Nekemu dekletu je po »zdravilih«, ki jih ji je dajala Vulinova, otrdel vrat, dušilo jo je in oči ji je obračalo navzgor, vendar zdravnica ni nehala s to »terapijo«. Šele ko je ta pacientka to povedala v terapevtski skupini pred svojo mamo, se je Vulinova le ustrašila. Naj naredim eno primerjavo. Moj oče je doma s province, je zadrt, staromoden, netoleranten in nepopustljiv in točno taka je Vulinova. Preden sem šla domov za vikend, me je podlo nagovarjala, naj očetu rečem, da sem lezbijka, saj je vedela, kako netoleranten je v resnici. Če bi mu jaz to govorila, preden bi bila dokončno odpuščena z zdravljenja, bi na ta način morda do konca življenja ostala zaprta za zidovi psihiatrične bolnišnice. Tudi zanjo je bila homoseksualnost bolezen, enako kakor za mojega očeta. Jaz sem bila namreč za svoje starše sramota. Oni so pač menili, da je bolje, da me naredijo za odvisnico, saj je to manjša sramota, kot pa da sem lezbijka, zato so me tudi dali na psihiatrijo, ker tega, kar sem, kratko malo niso hoteli sprejeti. Ampak to ni bolezen! A končno mi je, hvala bogu, uspelo priti ven. Ujela sem zadnji vlak, ko je novi direktor ugotovil, da nisem podpisala nobenih papirjev in da me ne morejo več protizakonito zadrževati.

Kako je bilo, ko si končno prišla ven? Kako so se odzvali starši?

Ko sem prišla domov, da očetu končno v obraz povem, kaj sem, me je čez čas spodil iz hiše in mi rekel: »Saj sem vedel, da ni bila kriva droga, ampak to, kar ti si. Med nami, Dragičevići, pa nikoli ni bilo takšnih! Če bi bilo po mojem, bi ti morala biti še pet let v Lopači!« Vulinova je točno vedela, kako razmišlja moj oče, in če bi jaz njemu že prej vztrajno govorila, da sem lezbijka, ko sem bila samo na izhodu za vikend, ne da bi bila za stalno odpuščena iz bolnišnice, ne bi nikoli več  prišla ven in bi me še naprej »zdravili« zaradi moje homoseksualnosti. Vulinova je bolna, pokvarjena in podkupljiva, manipulirala je s starši – oče neke hospitalizirane deklice ji je nosil celo pršut, da bi lepo poskrbela za njegovo hčer! A še dobro, da so vsaj nekateri starši še pred menoj ugotovili, kaj dela z njihovimi otroki in kaj se dogaja v Lopači.

Kaj si naredila potem, ko si prišla z bolnišnice in so te starši vrgli ven, tako da nisi imela kam iti?

Iz Lopače sem prišla 13. maja 2008. Kakšne tri mesece sem bila še doma in spet sem jim rekla, naj me sprejmejo takšno, kot sem, saj ni druge možnosti in da ni česa zdraviti. Oče mi je nenehno grozil, govoril mi je, da ne moreta biti skupaj metuljčica in metuljčica, ampak da obstaja samo par metulja in metuljčice. Slednjič sem ga prijavila na policijo. Šla sem tudi na državno odvetniško službo in dala izjavo. Tam ne obravnavajo samo mojega primera, ampak tudi primere drugih pacientov, saj so se že prej, kot sem omenila, pritožili starši, ko so videli svoje otroke privezane in zadete od zdravil. Potem so med policijsko preiskavo razmer v Lopači ugotovili mnoge nepravilnosti, ki si jih je privoščila Vulinova. Še dolgo časa me je bilo strah, da me bodo spet zadržali. Toda ko sem dala uradno izjavo, sem se tudi odločila, da s svojo zgodbo vstopim v javnost in jo predstavim v medijih. Odločena sem, da bom zahtevala pravico zase, a tudi za druge, ki so trpeli podobno kakor jaz. Saj če bi moj primer in primere drugih utišali, bi v Lopači še naprej kraljevala strahovlada Vulinove in njej podobnih, ljudi bi po nepotrebnem zapirali za pet ali deset let in jih uničevali. Kajti v Lopači je normalen samo doktor Lovrović, tudi novi direktor, ki je nasledil Vulinovo, ni dosti boljši. Oni odvisnikov in drugih ubogih psihičnih pacientov sploh niso zdravili, ampak so jih mučili. Dopuščali so celo zlorabo otrok. Tam so bili problematični mladoletniki, stari trinajst ali štirinajst let, ki bi sodili v popravni dom, ne pa na psihiatrijo. Reveži so bili večkrat vrženi v izolacijo in bili tam prisiljeni spolno zadovoljevati težke psihične bolnike zato, da bi dobili eno cigareto. Stanje v Lopači je resnično popolna katastrofa! Jaz pa sem že kot majhna, še pred bivanjem v Lopači, vedno sovražila krivice. Meni sami se je zgodila velikanska krivica, psihično so me uničili. Še dandanes ne živim normalno in doživljam vse mogoče, zdaj po Lopači imam res duševno motnjo. Zaradi vsega tega sem se odločila, da nastopim javno in se borim ne samo za svoje pravice, ampak tudi za pravice drugih hospitaliziranih, ki jim je treba zdravstveno pomagati, ne pa jih mučiti. Ko sem na lastne oči videla, kaj delajo s pacienti in pacientkami, se mi je zdelo to tako grozno, da tega nisem mogla gledati in prenašati. Jaz vam tega enostavno ne zmorem opisati. Hočem pa tudi javno povedati, da se homoseksualnosti ne da zdraviti, ker to ni bolezen.

Vseeno te moram vprašati, kako si po tako težki izkušnji in v slabem stanju le zbrala pogum in moč, da javno nastopiš?

Zato, ker to, kar se je dogajalo, ni normalno! Zbrala sem pogum zato, ker hočem pravico. Izgubila sem vse. Moja mladost je uničena, vse so mi uničili. Med šestnajstim in enaindvajsetim letom bi lahko lepo živela, bila sem normalna, vesela najstnica, ta čas bi bila lahko srečna s svojo punco, namesto tega pa sem hirala na psihiatriji. Zdaj pa hodim po svetu s sklonjeno glavo, ne čutim nobenega veselja, ne morem se več niti smejati, enostavno ne živim normalno. Imam ogromno posledic zaradi Lopače, ker sem doživela toliko težkih stvari, in ne pristanem na to, da ostane pri tem. Zato sem se odločila, da se javno borim za svoje pravice in pravice drugih. Izgubila sem dobršen del življenja, ki mi ga nikoli nihče ne bo mogel vrniti. Zdaj pa, ko sem končno zunaj, sem psihično in fizično zdrobljena. Sploh ne obstajam, mene sploh ni. Čutim samo velikansko bolečino, velikansko žalost, trpim zaradi strahov, imam nočne more, podoživljam same travme in vse se vrti okoli Lopače. Ampak nekako rinem naprej, zahvaljujoč doktorju Lovroviću in še neki ženski po imenu Mira, ki mi je kakor mama.

Kaj pa tvoji starši in sestri pravijo zdaj, ko je ta »sramota« lezbištva postala javna?

Nimam več nobenih stikov z njimi niti mi ni več mar za njih. Tudi s sestrama se ne videvam, ker sta na njuni strani in me nista nikoli podpirali. Živim v podnajemniški sobi, iščem službo in želim nadaljevati prekinjeno šolanje. Zadnjič sem v mestu srečala svojo sestro, pa sva lepo šli druga mimo druge, kakor da se ne bi poznali. Še ko sem bila hospitalizirana, sta me mati in ena od sester obiskali v izolaciji. Takrat sem jokala in ju rotila, naj me vendar vzameta ven in me odpeljeta domov. Pa sta se obrnili in odšli.

Kako pa si navezala stike z reškim lezbičnim društvom Lori?

Doktor Lovrović in Mira sta mi povedala za društvo in me nagovorila, naj grem k tem dekletom, ki me bodo zagotovo sprejela in podprla. Tako sem jih pač šla pozdravit in vesela sem, ker sem naletela na tako naklonjena dekleta, ki mi pomagajo in me razumejo, za kar sem jim zelo hvaležna. Celo zaljubila sem se, ampak, žal, v dekle, ki je že v vezi. Po Lopači pa res nimam več sreče! (Smeh.) Srečala sem se tudi s svojo nekdanjo ljubeznijo iz mladosti, ki ima zdaj drugo punco. Takrat mi je sicer poskušala pomagati, šla je na policijo in jim razlagala, da sem mladoletna in da se ne drogiram, vendar sama ni mogla ničesar narediti, pa tudi njo je bilo strah. Iz Lopače te ne more nihče izvleči ven. Sama sem polnih pet let preživela v tisti grozi, toliko vsega imam za povedati o tem …  Obljubite mi, da boste napisali vse, kar sem vam povedala, vse, kar so počeli z nami, ne samo z menoj, ampak tudi z drugimi pacienti in pacientkami! V časopisih velikokrat poudarjajo samo nekatere povzetke mojih besed, jaz pa si želim, da se sliši in izve vse, kar se je dogajalo v Lopači.