San Remo poje: »Luca je bil gej!«
Če je lani drugouvrščena na San Remu Anna Tatangelo v skladbi Il mio amico (Moj prijatelj) prepevala o prijatelju Claudiu in homofobiji, se je zgodba letošnjega, 59. festivala italijanske pesmi radikalizirala. Začelo se je že mesece pred San Remom, ko so objavili, da se je nanj uvrstil tudi Povia s pesmijo Luca era gay (Luca je bil gej). Povia je zmagal na festivalu leta 2006 in je prepeval tudi na množičnem shodu Family Day v Rimu, na shodu zaščitnikov družine, kot sebe imenujejo nasprotniki temeljnih lgbtiq-človekovih pravic.
Giuseppe Povia je v intervjuju za tednik Panorama pred leti dejal: »Ne rodiš se gej, ampak tak postaneš, glede na to, s kom se družiš. Tudi jaz sem imel svojo gejevsko fazo, ki je trajala sedem mesecev. Potem sem šel preko tega. Spreobrnil sem tudi dva prijatelja, ki sta mislila, da sta geja, zdaj pa sta poročena.« Italijanska nacionalna nevladna organizacija za pravice istospolno usmerjenih Arcigay je ostro protestirala takoj, mesece pred objavo besedila. »Že naslov pesmi ne pušča nobenega dvoma o tem, kakšno je avtorjevo stališče. Zgodba o Luci je, kakšno naključje, prav taka, kot zgodba Luce Di Tolve, vodje skupine Lot, ki promovira zdravljenje homoseksualnosti s ciljem ponovne vzpostavitve moškosti skozi molitev in s pomočjo svetega duha.Tudi Luca Di Tolve se opredeljuje kot ‘bivši gej’, ozdravljen s pomočjo popravnih teorij katoliškega integralista, američana Josepha Nicolosija. Tem teorijam sicer v svetovni znanstveni skupnosti močno nasprotujejo,« je decembra lani povedal predsednik Arcigaya Aurelio Mancuso. Napovedal je, da bo njihova reakcija trda, glasna in organizirana, če bo festival postal klerikalni oglas proti dostojanstvu istospolno usmerjenih: »Leta 2008 preprosto ne moreš na nacionalnem odru zagovarjati ideje, da so geji in lezbijke bolni in nedorasli.«
Arcigay je proti nastopu Povie ustvaril posebno skupino na Facebooku, teden pred začetkom festivala so pripravili protifestival z naslovom Luca je bil gej, kaj pa je zdaj? Nekdanja poslanka v italijanskem parlamentu, transspolna Vladimir Luxuria iz stranke prenovljenih komunistov, je o pesmi dejala, da »uporablja nasilne in neumne argumente, ki so tako znanstveno, kot človeško neutemeljeni in pred katerimi ne moreš ostati ravnodušen«. O voditelju in umetniškemu vodji San Rema Paolu Bonolisu pa je povedala, da izrablja homoseksualce kot klavno žrtev za promocijo festivala, ki v zadnjih letih ne slovi ravno po veliki poslušanosti in prodanih skladbah. Predstavnik Unije krščanskih demokratov Luca (sic!) Volonté pa: »Arcigay organizirano napada pesem, ki izvira iz izkušenj pravih prijateljstev. Organizatorji festivala ne morejo in ne smejo tolerirati tako jasnih poskusov diskriminacije in cenzure, samo da bi izpolnili želje Arcigaya. Ta se obnaša huje od islamističnih falang. Tatangelo da, Povia ne? To so nevzdržni rasistični in fašistični prividi.«
Izkazalo se je, da so bili strahovi aktivistov upravičeni. Povijeva pesem govori o klasični »ex gay« zgodbi. Na festivalu sredi februarja so se zato protesti nadaljevali: dirigent orkestra je ob Povijevem nastopu na suknjiču nosil sliko žalostnega »smajlija«, nekateri drugi pevci pa rožnate trikotnike. Povia se je na burne reakcije odzival tako, da je na koncu svojih nastopov dvigoval transparente z različnimi sporočili, kot je na primer: »Nihče nima vedno prav. Preveč resno se jemljemo.«
Piko na i je postavil igralec, komedijant, pisatelj, filmski, gledališki in televizijski režiser Roberto Benigni, ki je v zadnjem delu svojega polurnega nastopa v stilu žlahtne stand up komedije, skoraj v celoti posvečene norčevanju iz Berlusconija, med drugim povedal: »Homoseksualci niso zunaj božjih načrtov. Homoseskualnost ni greh, edini greh je neumnost. Naj razložim, za kakšen absurd gre: homoseksualce so preganjali, mučili in pobijali v koncentracijskih taboriščih … Veste, zakaj? Ker so ljubili. Ni hujšega zločina kot ljubiti.« Potem je v soju zasenčenih žarometov pred polno dvorano Ariston na pamet recitiral pismo zapornika Oscarja Wilda svojemu ljubljenemu lordu Alfredu Douglasu. In Ariston se je odzval s stoječimi ovacijami.
Še to: Povia je prejel prvo nagrado radijskih in televizijskih hiš in drugo nagrado festivala. Festival je letos po dolgih letih zabeležil rekordno gledanost.
Mitja Blažič
Dve mami, dva starša
Istospolne družine v Združenem kraljestvu imajo v primerjavi z našimi več sreče. No, pravzaprav to velja le za lezbične družine, ki pa naj bi bile tudi številčnejše kot gejevske. Aprila bo namreč v Veliki Britaniji in na Severnem Irskem začel veljati zakon, po katerem lahko mati na rojstni list pod rubriko »oče« vpiše kogarkoli, tudi svojo partnerko, če je bil otrok spočet s pomočjo umetne oploditve. Še več, če sta s partnerko registrirani kot par ali poročeni, sta obe samodejno prepoznani kot starša otroka, v nasprotnem primeru pa morata zgolj podpisati listino, v kateri se obe strinjata, da nebiološka mati tudi legalno postane ena od staršev. Nekateri očitno pričenjajo razumeti pomen socialnega starševstva, medtem ko v drugih državah ni dovoljena niti umetna oploditev »samskih« žensk. Hm.
Gejevski oskarji
Akademija se je končno odločila oddolžiti Gori Brokeback in ostalim odličnim filmom z gejevsko tematiko, ki so v preteklih letih ostali brez zlatega kipca (nekoliko so se že oddolžili pri Transameriki in oskarju Hillary Swank za vlogo v Fantje ne jočejo). Oskarja za izvirni scenarij in glavno moško vlogo je tako na 81. podelitvi hollywoodskih filmskih nagrad prejel film Milk, v katerem Sean Penn igra gejevskega aktivista in politika Harveya Milka, ki je za svoja prepričanja žrtvoval tudi svoje življenje. Penn, znan tudi kot lgbt aktivist, je v zahvalnem pogovoru okrcal sprejetje t.i. Predloga 8 v Kaliforniji in pozval tiste, ki so glasovali proti istospolnim porokam, naj razmislijo o tem, »kakšno sramoto so storili in kako bo sram njihove vnuke, če bodo še naprej podpirali tako politiko«. Na koncu je še dodal, da moramo vsi imeti enake pravice. [Več o tem v tokratni filmski rubriki.]
Vsaj 400 novih Italijank na leto
V Italiji spol vsako leto spremeni približno 400 moških, število operiranih Italjanov pa naj bi bilo še precej višje, saj na poseg odhajajo tudi v tujino, predvsem v London in Maroko. Kirurgi poročajo, da zanimanje za tovrstne operacije vse bolj narašča, zlasti med moškimi, starimi od 25 do 35 let. Samo v neapeljski kliniki vsako leto operirajo približno 30 moških, v zadnjih 15 letih pa so uspešno opravili skupno 190 kirurških sprememb spola. Osem oseb, ki so jih operirali v Neaplju, se je nato poročilo, dva para pa sta tudi posvojila otroka. Spol je s pomočjo operacije mogoče spremeniti tudi v vseh ostalih večjih italijanskih mestih. V Sloveniji operacijo spremembe spola izvedejo zgolj vsakih nekaj let, saj se večina po takšne kirurške storitve raje odpravi v tujino.
Prva lezbijka – predsednica vlade
Potem ko se je islandsko gospodarstvo znašlo v brezizhoden položaj in je država tako rekoč bankrotirala zaradi padanje lastne valute ter naraščanja inflacije in brezposelnosti, je po hitrem postopku padla konservativna vlada te redko poseljene otoške države. Nova predsednica vlade je tako postala 66-letna bivša ministrica za socialne zadeve Johanna Sigurdardottir, ki je poleg tega, da je prva premierka v zgodovini Islandije tudi prva ženska, ki kljub visokemu položaju ne skriva svoje istospolne usmerjenosti. Johanna Sigurdardottir, bivša stevardesa in sindikalistka, je znana predvsem po zavzemanju za pravice manjšin, s čimer si je prislužila nadimek »sveta Johanna«. Od leta 2002 je poročena z islandsko novinarko Jonino Leosdottir, z njeno istospolno usmerjenostjo pa se ukvarjajo predvsem tuji mediji, saj Islandce trenutno bolj zanima, ali jih nova predsednica vlade lahko reši iz nastalega gospodarskega kaosa.
Pust malo drugače
Februarja in marca so v avstralskem Sydneyju priredili že enaintrideseti tradicionalni festival Mardi Gras, na katerem so se srečneži lahko tri tedne zabavali, obiskovali kulturne in glasbene prireditve ter druge zanimive dogodke. Praznovanje je 7. marca doseglo vrhunec v obliki LGBT-parade, ki se je vsako leto udeleži na tisoče ljudi. Če se vam torej zdi, da so vaše petke previsoke in vaša fluorescentna boa prevpadljiva za domačo vas, si že zdaj rezervirajte letalsko karto in se prihodnje leto pridružite vsesplošnemu karnevalu, ki je hkrati eden največjih, najbolje obiskanih in najbolj razkošnih, bleščečih in pestrih LGBT-prireditev na svetu. [Foto: Sunrise Seven]
Rožnati Sherlock Holmes
V Angliji so pred kratkim odprli prvo detektivsko agencijo, namenjeno gejem in lezbijkam. Agencija Pink Detective, kjer so si za maskoto izbrali znanega risanega junaka, rožnatega panterja, bo skrbela predvsem za zaščito in podporo posameznikom, ki so žrtve diskriminacije in homofobičnega nasilja ali ki jim grozijo z javnim razkritjem njihove spolne usmerjenosti in jih na ta način izsiljujejo. Seveda bodo detektivi raziskovali tudi bolj vsakdanje pojave, na primer partnerjeve skoke čez plot, vendar bo njihova primarna naloga zaščita gejev in lezbijk. Do sedaj so se že uspešno spoprijeli s kar nekaj izsiljevalci in zasačili tudi kakšnega brezvestnega delodajalca ali sodelavca, ki je svojim (so)delavcem grenil življenje s homofobičnimi grožnjami.
Homoseksualnost nemoralna bolezen
Albanska nevladna gejevska in lezbična organizacija ALGA je sporočila, da geji in lezbijke v Albaniji pogosto doživljajo policijsko nasilje. Policija brez sodnih nalogov pregleduje stanovanja gejev in lezbijk, ob tem pa izvajajo psihološko in tudi fizično nasilje. Vse to se dogaja kljub temu da so v Albaniji že pred trinajstimi leti dekriminalizirali homoseksualnost. Pred tem je zakon predvideval desetletno zaporno kazen za homoseksualce. V manjši raziskavi (N=100) Albanske skupine za človekove pravice AHRG iz leta 2007 o javnem mnenju o homoseksualnosti je 90% vprašanih menilo, da je homoseksualnost bolezen. 80% respondentov je zatrdilo, da je homoseksualnost nemoralna, 90% vprašanih pa je hkrati menilo, da bi bilo odprtje gejevskega bara napaka.
Na hitro po Ameriki
Vedno več ameriških zveznih držav poskuša tako ali drugače urediti status istospolnih partnerstev. Na Havajih je trenutno v postopku zakon, ki bi istospolnim parom dovolil neke vrste registracijo z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki jih sicer prinaša poroka, vendar se je zapletlo že na samem začetku, saj se člani senata bojijo odziva volivcev. Nekateri naj bi tudi izrazili svojo podporo LGBT-skupnosti, vendar so njenim predstavnikom hkrati dejali, da bodo zaradi pritiskov vodstev strank morda glasovali proti. Nič bolje ne kaže v zvezni državi Illinois, kjer je mormonska cerkev sprožila ostro kampanjo proti predlaganemu zakonu o izenačitvi pravic istospolnih in raznospolnih parov. Eden izmed njihovih argumentov pravi, da bi »zakon omogočil šolam, da bi v njih učili takšen [gejevski, op.a.] življenjski slog kljub nasprotovanju staršev«. Tudi politiki v Kentuckyju pridobivajo volivce z antigejevskimi ukrepi, trenutno odločajo o zakonu, ki bi neporočenim parom (predvsem pa seveda gejem in lezbijkam) preprečil posvojitve in rejništvo. Zato pa bolj razveseljive novice prihajajo iz Vermonta in Minnesote, kjer pripravljajo nove zakone, ki naj bi izenačili položaj istospolnih in heteroseksualnih skupnosti, v Minnesoti pa naj bi celo poskušali spremeniti obstoječi zakon tako, da iz njega ne bi bilo razvidno, katerega spola naj bi bila bodoča zakonca in bi se torej lahko uporabljal tako za geje in lezbijke kot za heteroseksualce. Britanski premier Gordon Brown je medtem okrcal kalifornijske volivce in označil Predlog 8, ki prepoveduje istospolne poroke in je bil na referendumu podprt pred meseci, kot »nesprejemljiv« in kot »velik korak nazaj za državljanske pravice v ZDA«. Iz Bele hiše so sporočili tudi, da naj bi predsednik Obama razmišljal o možnih načinih za odpravo Clintonove »Don’t ask, don’t tell« politike, ki gejem dovoljuje služenje v vojski zgolj pod pogojem, da o svoji spolni usmerjenosti ne govorijo.
Na hitro po Afriki
Še hujši temni oblaki pa se zbirajo nad istospolno usmerjenimi v Afriki, kjer nekatere države razmišljajo o zaostritvi zakonov, ki prepovedujejo homoseksualnost. Marca je tako v Ugandi potekala konferenca, na kateri so udeleženci želeli doseči, da bi obsojene geje pričeli pošiljati na »spreobrnitvene terapije«. V Nigeriji je zakon o prepovedi istospolnih porok tik pred sprejetjem, v obubožanem Burundiju pa se je več deset tisoč ljudi zbralo na demonstracijah in zahtevalo prepoved homoseksualnosti v državi. Takšna prepoved sicer velja v večini afriških držav, z izjemo Južne Afrike, ponekod pa je homoseksualnost obravnavana »le« kot prekršek, kar v praksi pomeni, da geje namesto na smrtno kazen obsodijo na zaporno kazen, ki lahko traja od šest mesecev (Maroko) pa vse do smrti (Uganda), lahko pa vas mimogrede pošljejo še v prevzgojno taborišče (Angola) in vam naložijo 50 udarcev z bičem (kazen za lezbijke v Nigeriji).
