Kaj je narobe z Rdečimi zorami?

REPORT

To je seveda odvisno od vas. Če je narobe prav, smo na dobri poti!

»Absurdno je, da feminističen festival odpira nekdo, kot sem jaz,« je Svetlana Makarovič 5. marca v Menzi pri koritu odprla letošnje Rdeče zore, s čimer je hotela zagotoviti, da sama ne spada zraven. Prav. Ravno zato se mi ta festival zdi tako pomemben, saj združuje ljudi in vprašanja, ki se jih v teh krajih ponavadi ne lotevamo. Kdo je feministka in kdo ne (ter kaj to pomeni), katere norme poskušamo prekršiti, koga se tiče, kako je mogoče feminizem in queer teorije aplicirati v praksi in jih uporabiti za širjenje meja in ustvarjanje solidarnosti med ljudmi, ki želijo med seboj komunicirati in živeti srečnejše in svobodnejše do konca svojih dni … Po mnenju gospe Makarovič feminizem ženske klasificira kot kulturno in biološko neproblematične enote, ki so jasno podrejene ter imajo posebne potrebe in interese. Sama pa menim, da je feminizem orodje za razkrivanje hierarhičnega ustroja in struktur moči, ki so povezane z biološkim in družbenim spolom ter s skritim delovanjem norm, ki jih dojemamo kot »naravne«. Najpomembnejša stvar, ki sem se jo naučila iz feminizma, je, da so izkušnje pomembne. So del širšega vzorca in jih lahko uporabimo za opisovanje sveta. Lahko se spremenim. Tudi to, kar je normalno, se s časom spreminja in zato ne sme določati naših življenj. Nič ni vnaprej določeno, vse je možno! Prav zato so Rdeče zore vse manj ženski in vse bolj feministični in queer festival.

Letošnji festival se je po mojem mnenju dotaknil nečesa, o čemer je Reni Hofmüller govorila na predstavitvi zbornika New Feminism. Queer and Networking Conditions. Rekla je, da moramo zgodovino (vključno s sedanjostjo) misliti kot vzorec med sabo nasprotujočih si resnic. »Kiberfeminizem enostavno ne obstaja. In vendar ni nobenega dvoma, da obstaja nekaj, kar bi poimenovala kiberfeminizem.« Pri festivalih, kot je naš, obstaja tveganje, da bodo obiskovalci in udeleženci želeli poiskati nekaj, kar bi bilo podobno manifestu, poziciji, ki bi združila naša prizadevanja v enoten zaključek. Nič takega ne more biti. Veliko dela, časa in prostora namenjamo umetnicam, aktivistkam, teoretičarkam in obiskovalkam, ki imajo kaj povedati in razmišljajo o teh temah, saj smo prepričane, da so pomembne – in to za zmeraj. V tem je trik: tiče se te, pa če hočeš ali ne. Nasprotovanja bodo ostala, saj bi katera koli druga pozicija z naše strani vsiljevala našo interpretacijo vsem drugim. Mi se, seveda, ne strinjamo. 

Festival je istočasno tudi prelom z vsakodnevno rutino. Same določimo ton in ga zapolnimo z vsebino, ki si dovoli nekaj zahtevati tudi od publike. Martina Ipša (stand-up komičarka) je tako na primer znala zelo dobro ujeti ravnovesje med samoironičnim humorjem o svojem življenju kot lezbični zgodbi uspeha in dovtipi, ki so posegli v ugodje »druge strani«. In kaj si misliti o kastracijski želji Vagine dentate v Galeriji Mizzart? Nikogar ni, ki bi ti povedal, kaj natančno pomenijo odtrgani, zasmehovani penisi, nikogar, ki bi te potolažil in se nasmehnil, češ saj je le hec ali provokacija … Perilo se suši med vrsticami je delo, ki se igra s tvojimi predsodki, pa če si strastna sovražnica moških ali pa eden tistih »normalnih, heteroseksualnih, belskih tipov«, o katerih je toliko govora.

Emeli Rőndahl, prijateljica iz Švedske, se je festivalu pridružila s svojo umetniško šiviljsko delavnico Krvave norme. »Nobenih pretenzij nimam,« je rekla, »rada bi samo, da ljudje uživajo v absurdnem dejanju izdelovanja svojih lastnih ran.« Bistvo teh ran je v tem, da so osebne in se zato vanje ne da dvomiti, še posebej ne v njihovih konkretnih inkarnacijah. Govorila je o nevidnem nasilju, ki ga izvaja sistem norm in ki nas zatira ter sili k samoobrambi, če se ne želimo izgubiti v banalni diskriminaciji vsakdanjega življenja. Na drugi strani pa je bil pravljični večer sprva videti kot dogodek namenjen dobremu počutju, ki je slavil dejstvo, da obstaja vsaj nekaj pravljic, kjer imajo ženske glavno vlogo (če jih poiščeš), a je dobil kritičen dodatek med diskusijo / vajo v interpretaciji: »Če si ženska, postani moški!« Lilijana Burcar, Suzana Tratnik, Maja Pan in Zdenka Gajser so se poglobljeno spraševale, če so pravljice ogledalo družbe, orodja za moralno vzgojo ali možno igrišče za subverzivno spolno križanje. Na koncertu Diyale in njenega glasbenega mojstra DJ Ain’tuna pa je publika ponorela od navdušenja, celo tako da si za trenutek pomislila, če so ženske MC v tem poslu res tako redke … 

Zadnji dan festivala je zaključila ulična akcija, ki so jo načrtovale udeleženke delavnice Nohe Ramadan – Telo kot prostor akcije. Noha je govorila o nuji, da se premaknemo stran od aktivizma, ki temelji na sloganih in transparentih, saj zgolj utrjuje pozicije, namesto da bi spodkopaval sprejeto logiko in red statusa quo. Pokazala je nekaj primerov akcij, ki izvajajo to, čemur sama pravi revolucionarna potreba osvoboditve telesa v javnosti, saj naj bi s prestopanjem meja tega, kar je dojeto kot sprejemljivo vedenje, spoznali trenutke svobode in jih razširili na širše kontekste. Akcija, ki je sledila diskusiji, je bila izvedena v nedeljo med 12.00 in 13.00 na Tromostovju, sestavljalo pa jo je nenavadno veliko število istospolnih parov, ki so si izkazovali ljubezen, medtem ko so hodili sem in tja čez mostove. Pari so z gibi vse bolj pretiravali, dokler niso na koncu akcijo poudarjali še z drugimi oblikami abnormalnega vedenja, kot je prepočasna hoja, vzvratna hoja, ležanje na ulici, še več poljubljanja … Če je moment svobode res samo v tvoji glavi, potem so udeleženke akcijo kronale s tam, da so si pred povprečnim seksističnim oglasom za spodnje perilo za hotelom Union slekle svoje spodnjice. To morate poskusiti tudi same – občutek je super.

Foto: R. G. Gözüm
 

To je v glavnem vse, kar lahko o letošnjem festivalu povem na tem prostoru. A res ga je veliko bolje izkusiti (in to je storilo veliko ljudi), zato, do naslednjič, z ljubeznijo,

Tags from the story
More from Anna Eherlemark

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja