Labodji spev Robina Williamsa je melanholična oda življenju, ki ga otopelo gledamo, ko nam polzi med prsti. Daje nam podoben vtis kot zasanjano opazovanje peščene ure, ki dozdevno upočasnjuje čas, dokler se ne zavemo, koliko ga je v resnici že minilo. In jo končno obrnemo.

Produkcija: ZDA, 2014
Scenarij: Douglas Soesbe
Režija: Dito Montiel
Igrajo: Robin Williams, Kathy Baker, Roberto Aguire, Bob Odenkirk

»Zavedati se pomeni biti odprti v svet. Biti iskreni pomeni ravnati, kot da časa ni. Modrost pa pomeni videti življenje, ga resnično videli.« Tako nekako nas razsvetli Jean-Luc Godard v filmu Moški spol  –  ženski spol (Masculin Féminin, 1966), ki je posebno pri srcu ženi protagonista drame Boulevard, ki je maja doživel evropsko premiero na torinskem festivalu LGBT-filma in nam podarja zadnji filmski nastop pokojnega Robina Williamsa v vlogi moškega, ki se mukoma prebija skozi vsakdan in življenje, ki se sploh ne zdi njegovo.

Nolan je povsem običajen 60-letnik. Že 26 let dela v isti banki. Je zgleden uslužbenec in obeta se mu celo napredovanje. Poročen je z Joy in njun zakon se zdi prav tako zgleden in običajen. Mogoče nekoliko zdolgočasen, toda to je pravzaprav … običajno. In vendar je v Nolanu zaznati globoko nezadovoljstvo. Za napredovanje mu v resnici ni mar in po njegovih odsotnih odzivih na ljudi in okolje se zdi, da mu pravzaprav za marsikaj ni mar.

Njegov oče je smrtno bolan, vendar se ne zdi, da je to glavni vzrok Nolanovega ravnodušja. Ko se nekega večera brezvoljno pelje po zaspanih mestnih ulicah, na križišču bulvarja, kjer stojijo nočne delavke, impulzivno obrne smer in po nerodnem naključju naleti na mladega prostituta Lea (Roberto Aguire). Postopno stketa nenavadno platonsko razmerje, celo nekakšno prijateljstvo, ob katerem se osamljeni Nolan zamisli nad svojim življenjem.

Dito Montiel je doslej režiral nekaj povprečnih akcijskih dram, po katerih bi mu težko pripisali pretirano tankočutnost, ampak Boulevard ima poseben samosvoj značaj in nam zleze pod kožo. Montiel z občutkom spremlja svojega glavnega igralca in drugega mu pravzaprav ni treba. Williams odlično poda skrito bolečino, ki duši Nolana, medtem ko se iz dneva v dan trudi biti ugledni mož, za kakršnega ga imajo vsi. In za kakršnega se ima tudi sam, pa čeprav iz gole navade. Z utrujenim in nemirnim telesom ter prav tako zdelanimi, a tempirano iskrivimi očmi brezhibno uteleša Nolanovo banalno rutino.

Dober igralec ne potrebuje kičastih dialogov, če zna samo z očmi postaviti ogledalo med lik, ki ga igra, in občinstvo. Posebno učinkovita je Nolanova izpoved očetu – neprekinjen kader, kjer se kamera postopno približuje njegovim očem za dramatično napetost, ki jo lahko učinkovito poustvarijo samo pravi mojstri (spomnimo se Garya Oldmana v filmu Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun).

Williams spušča Nolanovo bolečino samo toliko do površja, da jo skupaj z njim zaznamo samo mi, zunanji svet se je ne zaveda. Svet se nima pravice približati njegovi duši, saj je prav svet kriv za njegovo stisko. In ko zatiranje lasnih čustev izvira iz tako nezaupljivega odnosa do sveta oz. življenja, paradoksalno seveda kaznujemo sebe. Občinstvu prav to vzbuja nelagodje, zaradi katerega obenem sočustvujemo z Nolanom in smo nanj skoraj jezni. Oziroma – v njegovi igri zrcal – nase, kot je po svoje tudi Nolan nase.

Montiel drzno uvede melanholični ton takoj na začetku, in ko se Nolan vozi iz oskrbnega doma, prav v njegovih uvelih očeh zaslutimo, da njegova potrtost ne izvira samo iz čustvene prizadetosti ob očetovi bolezni. Ključni preobrat se zgodi, ko se Nolan po pretepu pogleda v ogledalo in zazre v svežo oteklino ob očesu in imamo občutek, da se prvič zares vidi. Ko se vrne v sobo, v njegovem pogledu na ranljivo nedolžnost spečega Lea razberemo bistvo Nolanove nenadne zaščitniške navezanosti na mladeniča. Nekaj v njem se prebuja.

Neizbežno sočustvujemo tudi z resignirano ženo, ki sluti, da Nolana nekaj muči, in zdi se celo, da je to že dolgo pričakovala. Njuni rutinski pogovori so kot dračje, ki naj bi grelo prijeten dom, vendar je tako krhko in drobno, da takoj izgori in daje samo bežen občutek udobja. Joy v slepi vdanosti svojemu možu (in skupnemu življenju, pa naj bo še tako lažno) išče rešitev v načrtih za počitnice in ob njenih pasivnih prizadevanjih in njegovem nagonskem begu je njun odnos še toliko bolj mučen.

Oba že leta tajita, in čeprav mogoče laže razumemo njega, nas njena sprijaznjenost z ohlajeno, stagnantno zakonsko zvezo opozarja, da si vsi radi zatiskamo oči. Veliko zakoncev vztraja iz strahu pred osamljenostjo, čeprav v odnosu vladata samo še dolgčas in odtujenost. Vsi smo ljudje. In kot taki smo nepopolni, zmotljivi, strahopetni, prevzetni, sebični. Prav zato nas zaskeli tudi ob njeni stiski. Pretvarjanje in tlačenje čustev navsezadnje nista izum homoseksualcev.

Montiel se lahko pohvali, da je ustvaril bistveno učinkovitejšo pripoved za »širšo publiko« od številnih hollywoodskih kolegov. Ne preseneča, da je črpal navdih v ločitvi svojih staršev, ko mu je mama rekla: »Če imam 70 let, to še ne pomeni, da sem mrtva,« in je pomislil, kako težko bi se za tako korenito spremembo odločil šele moški, kot je Nolan. V pronicljivem filmu atmosfer Montiel pravzaprav doseže, kar je uspelo redkim sodobnim LGBT-filmom. Če se hetero občinstvo lahko poistoveti z ženo in z njo sočustvuje, si ne more kaj, da ne bi razumelo in sočustvovalo tudi s homoseksualnim možem, saj so razlogi za njuno pretvarjanje v osnovi enaki.

Čeprav Nolan in Joy spita ločeno in se zdita v ločenih svetovih celo, ko gledata televizijo, je njuna nežna navezanost skozi ves film očitna. Ničesar ne bi naredila, da bi prizadela drug drugega. Posledica pa je seveda, da vsak po svoje trpinči sebe. V posebno grenko-sladkem prizoru Joy spozna, da izgublja Nolana (Nolana, ki je njeno življenje; življenje, ki ji polzi med prsti), in ga prosi, naj nocoj spi ob njej. Ko se nesrečni Nolan obut in v obleki uleže k stoični Joy, ki ga objame okoli hrbta (in ga ljubeznivo vpraša: »Kdo je?«), zaspita kot naivna otroka, ki ju je strah teme. Varna noč seveda mine in Nolanov preplah, ko se zave, da je sam v postelji, je eden izmed izvrstnih scenarističnih detajlov, ki bogatijo pripoved in odražajo psihološko stanje glavnih likov.

Obračun je seveda neizbežen, in če varnim nočem vedno sledi nov mučen dan, prav tako velja, da po dežju (prej ali slej) posije sonce. Skozi ves film se Nolan le redko izvleče iz tesnobne melanholije, kar po svoje prispeva k počasnosti pripovedi, vendar je tudi osvežujoče realistična poteza, s katero Montiel laže poudari kontrast na koncu filma, kjer se Nolan vozi po zaspanem mestu – tako kot na začetku. Še vedno je otožen, ampak Williams mu tu spretno, komaj zaznavno odgrne tančico obupa, ki smo ga občutili na začetku. Nolan ni hollywoodski junak. Seveda ni našel sreče, temveč le sebe.