Oskar Humlebo, širši javnosti bolj znan kot Moto Boy, je prvič zbudil mojo pozornost pred nekaj leti, ko je nastopil na stockholmski paradi ponosa. Težko bi bilo zgrešiti tega mladeniča, ki je sam samcat s kitaro stal na odru pred večtisočglavo množico, z vpadljivo rdečo šminko na ustnicah, zgornji del telesa mu je delno pokrivala zgolj usnjena jakna, iz grla pa so se vili tako visoki toni, da nas je zaskrbelo za varnost steklenih izložb v bližini. Trenutno svoj melanholični pop razpečuje po Evropi v vlogi predizvajalca na koncertih britansko-nemške zasedbe IAMX. Poklepetala sva pred njegovim nastopom na Dunaju.
Kako poteka turneja, kakšni so dosedanji odzivi?
Turneja se je šele dobro začela, do sedaj smo odigrali štiri koncerte, vendar lahko rečem, da gre zaenkrat odlično. Kot je pri turnejah običajno, so začetni koncerti vedno malo bolj nerodni, potem pa je vsak še boljši od prejšnjega. Včeraj v Berlinu je bilo fenomenalno. Vsi vemo, kakšen odnos ima publika običajno do predizvajalcev (smeh), vendar imajo IAMX očitno izjemno prijazne in dobrosrčne oboževalce, ki so tudi mene zelo lepo sprejeli.
Nam lahko zaupaš, kako si sploh pristal na odru? Če sem prav obveščena, si pred tem počel cel kup drugih reči, med drugim si delal tudi kot model.
Tudi ko sem bil mlajši, je glasba vedno igrala pomembno vlogo v mojem življenju, čeprav sem takrat verjetno vse skupaj dojemal na bolj naivno najstniški način. Potem se moraš seveda soočiti z realnim svetom in ugotoviš, da stvari ne bodo šle tako zlahka … Glasbena industrija mi je šla vedno na živce. Zato sem se najprej poskušal uveljaviti na drugih področjih, med drugim sem nekaj časa tudi študiral pravo. Na koncu sem le ugotovil, da ima čisto vsaka služba zelo podobne negativne plati, in da se moraš v življenju tako ali tako ves čas spopadati z istim sranjem, ne glede na to, kaj počneš. Zato sem se pri šestindvajsetih vrnil h glasbi. Tako se moram sicer še vedno ukvarjati z vsemi običajnimi težavami, vendar ob tem vsaj počnem tisto, kar me res veseli.
Je pa to, da sem danes tukaj, posledica kar nekaj srečnih naključij. Pred leti naj bi odigral svoj zadnji koncert pred začetkom študija. In ker po tem nisem več nameraval stopiti na oder, sem se odločil, da si bom res privoščil in stvari naredil po svoje. Nase sem navlekel neko čudaško opravo, si namazal ustnice, šel na oder s svojo črno metalsko električno kitaro ter pel Pie Jesu in podobne visokoglasne zadeve. Povsem vseeno mi je bilo, kaj si kdo misli, ker je bil to moj poslednji koncert. In začuda je bilo to vsem strašansko všeč. Poleg tega so bili tam predstavniki neke založbe, ki so mi takoj ponudili sodelovanje.
Mislim, da je kar precej odvisno od tega, da se ne obremenjuješ z ambicijami, s tem, da ti bo uspelo. Ko enkrat preklopiš na »jebat ga, jaz hočem samo delati in igrati glasbo«, potem ta glasba dejansko postane boljša, bolj iskrena, in tudi ljudje jo imajo rajši. Nekaj najbolj dolgočasnega na svetu so glasbeniki, ki se pretirano trudijo uspeti.
Kako bi svojo glasbo opisal tistim, ki je še ne poznajo?
Ponavadi vedno preprosto rečem, da delam romantično glasbo.
Pri tej definiciji je verjetno zelo bistveno, kako posazmenik pojmuje romantiko.
Meni se je vedno zdelo, da je romantika zelo tesno povezana s strastjo, pa tudi s trpljenjem. Romantika je melanholična. Moraš biti žalosten, da si lahko vesel, in obratno. Kot nekakšno nihalo. V vsem, kar delam, je hkrati veliko žalosti, pa tudi ogromno veselja.
Se ti ne zdi, da je takšna romantična glasba danes precejšen anahronizem?
Saj je vedno bila. Pri večini romantikov v zgodovini zasledimo, da so bili nekakšni čudaki, skorajda izobčenci, ki so vztrajali pri tem, kar je družba videla kot kliše. Romantika nima mesta v tem svetu ambicij, zato bo tudi moja glasba vedno delovala zastarelo. Vendar je vredna te žrtve.
Kakšen je občutek, ko si na odru povsem sam?
Včasih je precej dolgočasno (smeh). Včasih pa zanimivo. Morda tudi zato, ker se zdi tako napak. Nikoli ne bom pozabil, ko sem nekoč v Stockholmu nastopil kot predizvajalec na koncertu Whitney Houston. V dvorani je bilo na tisoče ljudi, jaz pa sem se sam na tistem ogromnem odru spraševal, kaj hudiča počnem tam. In publika se je najverjetneje spraševala isto (smeh). In to je bil krasen občutek. Vse se je zdelo tako zelo narobe, da je bilo lahko samo zelo prav (smeh). V takšnih trenutkih sem zelo vesel, da lahko stvari počnem po svoje, ker to vsemu skupaj doda neko zelo prijetno čudaško noto.
Pred kratkim si se, kot mnogi bolj ali manj alternativni glasbeni izvajalci, preselil v Berlin. Te nova lokacija že navdihuje?
Pravzaprav bi rekel, da je prej obratno. Na moje presenečenje sem ugotovil, da v Berlinu ne morem ustvarjati. Morda zato, ker se tam preveč dogaja. Šele ko se vrnem na sever, na Švedsko, se mi misli v glavi uredijo do te mere, da lahko spet začnem pisati. Idealno bi bilo torej, če bi lahko v Berlin hodil po navdih, potem pa bi se vrnil v gozdove in tam v miru in tišini premlel vse, kar se mi je zgodilo. Tam gori imaš res čas in prostor, da si to lahko privoščiš.
Lani si napisal tudi glasbo za igro z naslovom Lubiewo–Kärleksön.
Da, igra je bila pol leta na programu Mestnega gledališča v Göteborgu. Zanjo sem napisal glasbo in tudi nastopil na odru, zaradi česar se je izdaja mojega tretjega albuma precej zamaknila. Gre za zgodbo iz romana Michała Witkovskega, ki govori o dveh transvestitih v času sovjetske nadvlade na Poljskem. Tako igra kot roman sta precej »pokvarjena«, veliko je fafanja na vecejih in takih reči, hkrati pa gre za zelo lepo zgodbo, in to sem hotel s svojo glasbo poudariti. Gledališki svet je povsem nor, in tako drugačen od glasbenega sveta. Ta izkušnja je bila zelo zanimiva in mi je nudila precej inspiracije. Z veseljem bi se še kdaj lotil česa podobnega.
Letos boš izdal tudi že svoj tretji album.
Res je, album je skoraj dokončan in predvidoma izide septembra. Rad bi sicer dodal še eno pesem. Tokrat sem v čudovitem položaju, ko ti je pravzaprav že uspelo, kar si si zadal, nato pa si lahko še malo izmišljuješ in izboljšuješ. Ena izmed prednosti tega, da sem si za ta album vzel veliko časa, je tudi število pesmi, med katerimi sem lahko izbiral. Tokrat sem bil prvič v takšnem položaju, in če bi imel več časa in predvsem sredstev, bi morda posnel še en album že kar zdaj. Vsekakor to pomeni, da na naslednji album verjetno ne bo treba čakati tako dolgo, kot na tega.
Kaj je novega na tokratni plošči, kako se razlikuje od prejšnjih dveh?
Prva in druga plošča sta obe rezultat istega procesa. Obe sta bili posneti na enak način, snemal sem sam, doma in v hotelskih sobah. Tokrat je bilo delo precej drugačno predvsem v tehničnem in produkcijskem smislu, saj sem imel sodelavce in snemal v studiu. Kar je bilo sicer čudovito, vendar tudi zelo zahtevno, saj moraš biti zelo samozavesten in ves čas stati za svojimi odločitvami, sicer izdelek ne bo res tvoj. Vendar se je na koncu vseeno splačalo. Vem, da vsi vedno rečejo, da je njihova zadnja plošča najboljša, ampak … To dejansko bo moja najboljša plošča (smeh). Želel sem res izboljšati besedila, malce več eksperimentirati ter vključiti druge instrumente, predvsem klavir je bistveno bolj prisoten.
V preteklosti si nekajkrat sodeloval z različnimi izvajalci (npr. Titiyo, Charlotte Perelli), je tudi na tem albumu kakšen duet?
Ne še, obstaja pa možnost, da se bo pojavil. Včasih se takšno sodelovanje izkaže za odlično, spet drugič pa za katastrofalno. Kar nekaj ljudi je, s katerimi bi si želel sodelovati – če mi uspe, boste to vsekakor lahko slišali. Pri eni od pesmi je sicer sodeloval islandski skladatelj Ólafur Arnalds, ki je poskrbel za res lep aranžma.
Videli smo te nastopati kot gosta na Melodifestivalen, švedskem predizboru za Evrovizijsko popevko, kjer si svojevrstno priredil evrovizijsko skladbo Hero. Si kdaj razmišljal, da bi sam nastopil?
Ne. Večkrat so me sicer že prosili, in mi tudi pošiljali neke zanič pesmi, ki naj bi jih pel. Veš, kaj bi se zgodilo, če bi šel na Evrosong? Naredil bi nekaj res čudovitega, napisal neko res posebno in krasno pesem, draguljček … In potem bi me v prvem krogu predtekmovanja izločil neki najstniški pizdun s kretensko pesmijo o bananah, ritih ali čemerkoli že (smeh).
Za konec pa še klasični: Kam pa zdaj?
V Ljubljano, seveda (smeh). Veliko ljudi mi je že omenilo, da je Ljubljana krasno mesto, zato bi vas res rad kdaj obiskal. Sicer pa nadaljujemo turnejo z IAMX po Evropi. Turneje imam res rad, kar se mene tiče, bi lahko trajale leta in leta. Rad bi res vsak večer spravil is sebe vse tisto, kar je tlelo v meni ta pretekla leta. Mislim, da bo ta ogenj gorel še kar nekaj časa.
