Recenzije: Knjiga 25

spati 200Šepet spanca

Jacques Izoard, Spati sedem let, izbral in prevedel Brane Mozetič, Center za slovensko književnost – Aleph, 2012.

Iz zapisov Braneta Mozetiča in Williama Cliffa na zavihku ter spremne besede Renéja de Ceccattyja je sklepati, da je bilo življenje Jacquesa Izoarda (1936–2008) polno zanimivih pripetljajev, ki vsekakor niso bili vsi osrečujoči, a kot pesnik vseeno ni eden od ljubiteljev žalosti, melanholije in brezupa, piše de Ceccatty, pa tudi seks ni bil – kot je pri mnogih drugih – posvečeno dejanje, polno simbolike in nedoumljivih pomenov.

Izoardove pesmi so precej intimistične impresije o naravi, telesu (deškem in pešajočem pa sploh vsakovrstnem), dečkih (posebej je prisoten pesnikov ljubljenec Selçuk) in ljubezni, v katere ne vdira kaj posebej dosti neposredno družbenega ali političnega. Nekaj pojmov je še posebej močno prisotnih, npr. barve, še posebej modra in njeni odtenki (»modri pogledi dečkov«), šepet, besede, dih, tišina, v ciklu »Uspavani v Sloveniji« – postavljenem v to »negotovo deželo temè« – pa vseprisotni in vseprežemajoči spanec.

Brane Mozetič je za Spati sedem let prevedel svoj, »skrajno oseben« izbor iz Izoardovega obsežnega opusa, knjiga pa ima tudi spremno besedo, kar je treba vsekakor pozdraviti, saj so te nujne še posebej, kadar razpiramo in širimo svoj kanon, in še toliko bolj, kadar gre za književnost v medkulturnem položaju.

Ocena: ♦♦♦♦

Andrej Zavrl

______________________________

mohamed 200Strast v tretjem življenjskem obdobju

Mohamed Leftah, Zadnji spopad kapetana Nimata, prevedel Brane Mozetič, ŠKUC – Lambda, 2012.

Zadnji objavljeni roman maroškega pisatelja Mohameda Leftaha (1947–2008) je hkrati njegov prvi roman, preveden v slovenščino.

Krajše besedilo, ki ga lahko gladko preberemo na dušek, se osredišči na pripoved o gospodu »tretjega življenjskega obdobja«, kapitanu Nimatu. Bogato oženjeni vojni veteran preživlja vroče dneve v družbi prijateljev, oči pa si (na skrivaj) pase na mladincih klubske moške plavalne ekipe, divjih »osvajalcih«, »mečaricah«. Če ne bi bralstvo že vnaprej vedelo, da gre za homoerotični roman, bi že od samega začetka ne bilo dvoma: roman je nabit z senzualno-liričnimi opisi fantov … ki jih z naslado opazuje in ocenjuje moški. Kolikor je torej homoerotičnost zaznati že v pripovedovalčevi perspektivi, se roman začne skoraj in medias res – s sanjsko epifanijo, zaradi katere se Nimat sprašuje, »kako je lahko ostal slep za lepoto, ki se je zdaj že skoraj eno leto vsak dan ponujala njegovim očem«. Tej lepoti je ime Islam – mlad, postaven nubijski služabnik v hiši Nimata in njegove žene. Beseda porodi besedo in masaže, ki jih Islam nudi gospodarju, se dopolnijo s slastjo. Strast narašča, zgodba pa se začne strmo zapletati.
Besedilo odlikuje lep, liričen jezik. In neposredna, ostra kritika sodobne arabske družbe. Pripovedovalec tako razpreda o razmerju med posameznikom in družbo, ki jo določa verska dogmatika in tesnost moških skupnosti (kjer žensk strogo ni). A zdi se, da je pripovedovalčeva kritika mestoma shematična in pretenciozna in ne docela stkana v osrednjo pripoved. Na teh mestih morda velja ohraniti nekaj distance.

Ocena: ♦♦♦♦

Aleš Zobec

______________________________

povesti 200I trowe he were a geldyng or a mare

Geoffrey Chaucer, Canterburyjske povesti, prevedel Marjan Strojan, Cankarjeva založba, 2012.

Po več kot 30-ih letih od prvega prevoda delčka Chaucerjevih (134?–1400) Canterburyjskih povesti je pri Cankarjevi založbi izšla estetsko dovršena izdaja velike angleške (srednjeveške) mojstrovine.

Gre za vezano besedo v formi stoletne tradicije: okvirna pripoved z več vloženimi. Ko »Narava drobna srca vname,« poroma 30 ljudi v Canterbury in si na poti pripoveduje zgodbe. V dokončanem delu bi se po Velikem prologu zvrstilo kar 120 zgodb, a danes Canterburyjske povesti sestavlja (le) 24.

Z vidika feministične in lgbt-literarne zgodovine sta pomembna zlasti dva lika: Gospodinja iz Batha ter Odpustkar (ki ga spremlja še Klicar).

»Pet mož je spravila v zakonski stan« ta Gospodinja, ki je tudi vedno prva »šla k ofru na oltar, a če že kdaj se kakšna [druga] je zmotila, je reva hitro kratko potegnila.« V prologu k njeni povesti beremo še o tem, kako je ugnala nekaj svojih bivših mož. Primer srednjeveške emancipiranke?

Tukaj je še Odpustkar, ki »je bil hud gizdalin«, »po zadnji modi konja je ravnal«. Njegov glas, »tenak in meketav, bi tudi kozam se lepo podal.« Odpustkar je zbudil veliko zanimanja, saj ga je mogoče interpretirati (tudi) kot pasivnega sodomita.

Izjemno besedilo v odličnem prevodu, ki ga kazi le (ponovno) izpuščen verz (v naslovu recenzije). Ta govori, da je bil Odpustkar nekakšen skopljenec. V prevodu pa so se na koncu Odpustkarjeve povesti izgubile tudi besedne igrice s seksualno konotacijo (in prevajalčeva opomba, ki je v starem prevodu opozorila na besedne igre v izvirniku).

Ocena: ♦♦♦♦

Aleš Zobec in Andrej Zavrl

______________________________

videnja 200Te sapfistke …

Virginia Woolf, Trenutki videnja, prevedla Breda Biščak, Arsem, 2012.

… ljubijo ženske; prijateljstvo ni nikoli brez odtenka ljubezničenja [amorosity]. To je verjetno – vsaj z vidika lezbične zgodovine – ena najbolj znanih dnevniških navedb Virginie Woolf.

Pred nami je torej izbor dnevniških zapisov od leta 1915 pa do 1941, ko si slovita pisateljica, esejistka in kritičarka vzame življenje. Ogromni korpus dnevniških zapisov, ki bi, če bi Leonard Woolf upošteval njeno zadnjo željo, bili uničeni, nam danes služi kot intimen vpogled v več vidikov avtoričinega življenja. Prevajalka Breda Biščak pravi, da je njen izbor – kot vsak izbor – subjektiven, je pa skušala predstaviti čim več področij: literarno, duševno, družbeno, zgodovinsko … ter osebno, kjer je mdr. izpostavljen »intimni odnos z Vito Sackville-West«. Pohvalno!

»Očitno je, da je ona sapfistka, in je, tako meni Ethel Sands, morebiti vrgla oko name, kljub mojim letom,« je zapisala Woolf 19. februarja 1923. »Podobna je jelenu ali tekmovalnemu konju, če odmislim njen našobljeni obraz in ne pretirano bistro pamet. Kar pa se tiče telesa, je njeno vzor popolnosti,« je zapisano 5. julija 1924. »Treba pa je omeniti tudi njeno poltenost; zrelo grozdje; in uborne misli. Ja. Po pameti in pronicljivosti ne seže tako daleč kot jaz,« pa se glasi zapis 21. decembra 1925.

Morda omenim le eno pomanjkljivost: izdaja ne vključuje imenskega kazala, kar močno oteži selektivno branje. In gotovo bi poznavalke in poznavalci Virginie Woolf omenjenemu izboru dodali še kakšen odstavek. A ob branju izbora vam odlična degustacija pisateljičinega življenja ne uide!

Ocena: ♦♦♦♦♦

Aleš Zobec

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja