Georges Eekhoud: Escal-Vigor

georges 200Ultimativni pogum

Georges Eekhoud, Escal-Vigor, prevedla Špela Bibič, ŠKUC – Lambda, 2012.

Do odličnega prevoda Špele Bibič je bil belgijsko-flamski pisatelj Georges Eekhoud v tukajšnjem prostoru (izvzemši poznavalske kroge?) neznan. Kakšna škoda!

Deloma morda (!) tudi avtobiografski roman Escal-Vigor – protagonista in avtorja, denimo, druži strast do fantov nižjih slojev, kmetov – z gotsko-sentimentalnimi primesmi je z vidika gejevske zgodovine pomemben dokument. Grof Henry de Kehlmark, ki ga uslužno spremlja lepa Blandine, se namreč nesmrtno zaljubi v mladega sina velikega kmeta v njegovi grofiji. Navkljub srditemu odporu tamkajšnjega kmetavzarstva je pripravljen argumentirano zastaviti vse za svojo ljubezen.
Branje torej priporočam tudi zaklozetiranim – a naj povem, da vas načeloma v Sloveniji zaradi neheteroseksualnosti fizično ne bo nihče linčal!

Ocena: ♦♦♦♦♦

Pogovor s prevajalko Špelo Bibič

bibic 200Špela Bibič je diplomirana prevajalka, ki prevaja iz francoščine in angleščine. Escal-Vigor je njeno drugo književno besedilo, ki ga je prevedla. Je tudi aktivna članica Lezbično-feministične univerze ter soustvarjalka kulturnega programa v Kulturnem centru Q.

Ti je Escal-Vigor všeč? Tudi z lezbično-feministične perspektive?

Pritegnila me je sama zgodba in humorni pogled na stvari. Veliko je pikrih pripomb. Pa tudi podeželski moment mi je zelo zanimiv. Kot prevajalka sem se ukvarjala z iskanjem obskurnih poljedelskih orodij, ki se jih danes ne uporablja več.
Sicer so v tem romanu definitivno določene stvari, ki so mene malo zmotile, a to je potrebno gledati v kontekstu časa nastanka. Protagonistke so naslikane precej črno-belo. Blandine je nekakšna taškica, večna spremljevalka gejevskega protagonista, ki je zanj pripravljena žrtvovati tudi življenje, na drugi strani pa je Claudie, ki je zmajevka in izrazito negativna. Tukaj bi bila analiza diskurza zelo zanimiva. Vsekakor so v romanu tudi določene problematične stvari, a to delu ne jemlje niti literarne vrednosti niti družbene kritike, ki je na drugih področjih zelo izpostavljena.

Protagonist je v sto let starem besedilu sposoben preseči okvire, ki jih še danes nekateri ne zmorejo.

Ravno zato mi je starejša književnost bliže. Z vidika izdajanja in prevajanja take književnosti je pomembno, da se izkopava dela, ki so (bila) pozabljena. To delo nima zasluženega mesta v književnosti, čeprav je avtor v Belgiji uveljavljen in spoštovan (in doletela ga je podobna usoda kot Oscarja Wilda). Po drugi strani pa je zanimivo, da v zgodovinskih romanih razbiraš, da so bili nekateri okviri na neki točki že preseženi. Tako je tudi pri Renée Vivien. Pri njej najdemo lezbični manifest, ki bi še danes na sceni požel nestrinjanje in očitke, da je preoster. Danes živimo v liberalnejšem svetu mogoče na papirju, v glavah ljudi pa ni bilo bistvenih premikov. Ta roman je dokaz za to, kaj lahko posameznik naredi, čeprav protagonista čakajo hude sankcije.

Si pri prevajanju naletela na kakšne ovire?

Poleg tega, da delo že samo zaradi starosti potegne za sabo neke težave, je ta avtor tudi sicer znan po tem, da se skuša igrati z jezikom. Njegov jezik je zelo bogat, nasičen. To je predstavljalo glavni problem.

V svoji diplomski nalogi si se ukvarjala (tudi) z vplivom spolne usmerjenosti na prevajanje.

V mojem primeru to ni vplivalo. Tudi sicer se mi ne zdi istospolna usmerjenost predpogoj za prevajanje lgbt-književnosti. Se mi pa zdi, da obstajajo določeni primeri iz preteklosti – in tudi še danes – ko se nekdo loti prevajanja in ne prepozna homoseksualnih elementov. Zato lahko pride do napačnih interpretacij – ne nujno manipulacij, čeprav so znani takšni primeri, recimo pri prevajanju Shakespearovih sonetov.

Problem nastane pri jezikih, ki ne razkrivajo spolne določenosti. Angleščina, recimo,  omogoča bistveno več igranja kot francoščina, prevod v slovenščino pa je lahko zato hitro problematičen. Dvojezične izdaje so kompromis, a bralstvo ne razume nujno tudi izvirnega jezika. Poseben problem predstavlja tudi sleng. Tukaj se mi zdi, da je pomembno, da prevaja besedilo nekdo, ki je v stiku s scenskim jezikom.

Kako razumeš kategorijo lezbične literature, recimo na primeru Renée Vivien?

Kot bralka si jemljem pravico, da to delo označim tako, kot ga vidim. Branje je po svojem bistvu oseben pogled na besedilo. Pa pri tem besedilu tudi avtorica ne bi imela problema, če bi bilo označeno kot lezbično – za razliko od Djune Barnes, recimo, ki bi verjetno skočila iz groba.

Raje prevajaš gejevsko ali lezbično literaturo?

Na splošno zelo rada prevajam marginalno literaturo, nimam pa osebnih preferenc: berem tako gejevske avtorje kot lezbične avtorice. Morda bi se prej odločila za prevod lezbične avtorice – a le zaradi tega, da se izpostavi žensko literaturo.

Je prevajanje marginalne literature politično oziroma aktivistično delovanje?

To je bila nekako tudi moja glavna ideja za diplomsko nalogo. Prevajanje ima absolutno neko aktivistično podlago: že samo to, da se odločiš prevajati določeno vrsto literature, da jo tudi izdajaš, je absolutno neko aktivistično dejanje. Oseba, ki to počne, ga morda ne vidi tako, a sámo dejanje učinkuje aktivistično. Jaz svoje delo vsekakor dojemam kot neki aktivistični angažma.

Katera dela bi bilo potrebno še prevesti? Katero delo bi ti rada prevedla?

Obe zbirki – tako Lambda kot Vizibilija – opravljata odlično delo in se mi ne zdi, da bi k temu kaj dodajala. Sama bi si sicer želela še kaj več na področju transseksualnosti. Morda tudi še več iz nebelskega, neevropskega, nezahodnega sveta. Osebno bi me zanimal kakšen roman Monique Wittig, a tukaj nastopi dilema, ali prevesti delo, ki je neprevedljivo. Skoraj se mi zdi škoda razmesariti tekst, ki bi v slovenščini izgubil živost in fleksibilnost – zato se sprašujem, koliko bi bilo to smiselno.

Tags from the story
Written By
More from Aleš Zobec

Kolaž ponudbe

Ne da bi posebej drezal v kogarkoli, ljubljanska – po mojem osebnem...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja