Palimpsesti vračanj
Pirkko Saisio, Rdeča knjiga ločitve, Založba Škuc, Lambda, Ljubljana, 2009; iz finščine prevedla Julija Potrč
Roman Rdeča knjiga ločitve je liričen. Poln je lepih povedi, za izpisat, za spomin. Hkrati pa zlahka sledimo dobro zgrajeni in zanimivi zgodbi tridesetih let pripovedovalkinega življenja, ki je natančno prišito tudi na družbenopolitični kontekst svojega časa. Spremljamo jo od prve ljubezni s Klovnooko in kasneje s Havvo, v času študija v sedemdesetih, ob rojstvu Nedeljskega otroka na začetku osemdesetih, leta 2002 s Honksu na razžarjenem otoku s srebrnimi kačicami, predtem je ravnokar nehote zdelitala Rdečo knjigo ločitve.
»Pred tridesetimi leti na isti ulici, vonj po zgodnji jeseni«, po vseh teh letih ni ista oseba, pa tudi druga ne. Rdeča knjiga ločitve govori o besedah v slovo izrečenih, ki se ne zasučejo v enem ali dveh kadrih in brezhibni toaleti, kot kaže holivudska ikonografija lepih ljudi na mitičnih prostorih postaj, zmanikiranih in sfriziranih podob, z retuširanimi čustvi. Ne, izrekajo in iztekajo se 30 let, celo človeško življenje. »Spomin je muhasti princ«, drobci preteklega pišejo sedanjost, v ostrem nasprotju z linearnostjo, zato je tudi roman pisan fragmentarno, s časovnimi preskoki in vračanji.
Jedro romana predstavljajo pripovedovalkina študijska leta: živi angažirano življenje, sodeluje v Študentskem gledališču, pri demonstracijah, stavkah, v revolucionarni nevihti na Univerzi v Helsinkih, pri ustanovitvi Društva za enakopravnost istospolno usmerjenih (prvi cilj društva je izbris člena o homoseksualnosti iz Finskega kazenskega zakonika), mladi so prepričani, da je treba družbo spremeniti iz kapitalizma v socializem, da zabavna industrija zatira človeka in da države izkoriščajo delovno silo … To je čas avtiranja doma (mama zahteva, da pred družino skriva svojo lezbičnost in se pretvarja, da čaka Pravega) in na akademiji (kjer jima kolegice, »partizanke« stojijo trdno ob strani). Vračanje v preteklost ni romantično zatekanje v lepše čase, ampak prej v čas, ko so bile ideje o izboljšanju sveta še verjetne.
Pisateljica Pirkko Saisio piše prozo, drame, igre … , bila je tudi profesorica na Finski akademiji za gledališče. Danes živi v samoti, odmaknjeno od sveta.
Rdeča knjiga ločitve je bila na Finskem zelo uspešna (npr. nagrada Finlandia za najboljši roman leta 2003) in ga tudi vam z veseljem priporočamo!
Ocena: ♦♦♦♦♦
Zala Hriberšek
Natančna mera grenke ljubezni
Maria Mercè Marçal, Staljeni led, prevedla Simona Škrabec, Škuc-Lambda, 2009
Katalonska pesnica, pisateljica in prevajalka Maria Mercè Marçal (1952-98) v svojih besedilih daje besedo ženskam, ki jim je bil jezik odvzet, a hkrati živijo z ranami, ki jih silijo h govoru. Tudi Staljeni led (1989), njeno zadnjo pesniško zbirko, ki je posvečena filozofinji Fini Birulés, s katero sta skupaj živeli od leta 1985 do avtoričine smrti, bi lahko označili za uporno pisanje. Marçal razgrajuje odnose vseh vrst – od patriarhata, ki ga pooseblja oče (v plathovsko intoniranem ciklu Daddy piše: »Zadavila sem hčer, / ki te je ubogala«), do intimnih odnosov s partnerko in družbenosti lezbičnosti.
Ljubezen je vedno polna nasprotij, teže in strahu (»V tebi je toliko miru, toliko vojn!«), želja pa v sebi nosi smrt. Ljubimki sta kot eno, ki eno nikoli ne more biti, zato je vsakršna ljubezen težak izziv: tihotapljenje svetlobe in nemogoča alkimija, ki kuje in razbija (»vzemi me, razgradi me, me spet sestavi«). Prav tako težavno pa je izrekanje ljubezni, še posebej v poeziji (»Ljubezen, pravim. Škripljejo vzvodi / vseh zlogov. Vsaka črka poči, / razparam tudi najmanjšo trohico smisla«). In potem je tu še občutek tujosti, ki ga vsiljuje družba, zaradi česar smo lahko nekateri posamezniki in posameznice »povsod izpostavljeni / zakonu za tujce«.
V Staljenem ledu prevladujejo podobe ledu, ognja in krvi ter njihove modalitete – in skobec. Ne zaman.
Ocena: ♦♦♦♦
