KNJIGA
Tomaž Mihelič, Novo rojstvo: Iskrena izpoved o trpljenju, ljubezni in preobrazbi transseksualke Salomé, Učila International, 2009
Med bolj ali manj znanimi osebnostmi sodobnega časa se je razpasel trend (avto)biografskih knjižnih pripovedi. Tokrat si je na slovenskem področju pravico do lastne izpovedi prisvojila transseksualka Salomé oziroma, bolje rečeno, si je to pravico namesto nje prisvojil Tomaž Mihelič, širši javnosti bolj znan pod travestitskim imenom Marlenna. Lahko bi trdili, da popolnoma upravičeno, saj je njena kontroverzna figura do dobra zaznamovala slovensko glbt kot tudi javno ter medijsko sceno. Mihelič je očitno v pravem trenutku začutil, da je operativna transformacija iz moškega v ženski spol le še vrhunec, ki opravičuje beleženje Saloméjine edinstvenosti v obliki novega, a tokrat nekoliko bolj sofisticiranega, komercialnega izdelka.
Novo rojstvo je kljub avtorstvu Tomaža Miheliča avtobiografsko zasnovano ter se vsebinsko osredotoča na operativno spremembo spola kot prelomnega in katarzičnega dogodka, skozi katerega Salomé retrospektivno podoživlja svoje spomine na otroštvo, pretekle ljubezenske avanture in raznovrstne vzpone ter padce na področju šovbiznisa. Vsebinska in slogovna lahkotnost dajeta delu značaj prostočasne literature, ki v stilu rumenega tiska želi ugajati čim širšemu spektru bralcev. Skozi pojasnjevalni značaj zgodb, ki občasno delujejo kot opravičilo za drugačnost, se Salomé izoblikuje kot trpeč lik, ki si želi, da bi ga heteroseksualna večina razumela.
Knjiga že v prvih stavkih izreka svoje poslanstvo vzpostavljanja strpnejšega odnosa do transseksualnih oseb, vendar pa na nekaterih mestih obuja uveljavljene stereotipe. V tem smislu je zgodba implicitno prežeta z občutkom zavračanja vmesnih spolnih kategorij, kar je vidno na nivoju poudarjanja odločujoče vloge moških in ženskih spolnih organov pri oblikovanju posameznikove identitete. Seveda pa je želja po uskladitvi lastne identitete z biološkim spolom razumljiva značilnost vsake, predvsem pa transseksualne osebe in razne neskladnosti v knjigi, ki ovirajo njen zastavljen cilj po sprejemanju drugačnosti, nikakor ne oslabijo avtobiografske pripovedi, ampak le pripomorejo k pristnosti dela. Pa vendar bi se morda Salomé s svojo pogumno in zanimivo življenjsko zgodbo širši publiki lažje približala z delom, ki ne bi dajal občutka promocijskega izdelka, namenjenega polaganju preteklih računov, ampak bi nudil še nekoliko bolj poglobljen, od medijske podobe distanciran pogled v notranji svet transseksualne osebe. Vendar pa bi Mihelič na tak način po nepotrebnem prekinil z logiko, po kateri Salomé že vrsto let uspešno vzbuja simptomatično radovednost pri slovenskih gospodinjah, gejih in strejt moških. Novo rojstvo ni zgodba o življenju transseksualne dive, še manj je to njena izpoved, temveč je zgolj naš, po razgaljenju hrepeneč pogled na moškega z vagino.
Pogovor s Tomažem Miheličem
Kako je potekalo nastajanje knjige, glede na to, da si ti pisal Saloméjino zgodbo?
Življenjsko zgodbo, ki sem jo zajel v svojem prvencu, poznam že dolga leta. Zaradi tega sem se tudi odločil za pisanje v prvi osebi in s tem vnesel v delo še svoj pogled na problematiko transseksualnosti kot družbeno občutljive teme. Salomé mi je povsem zaupala in z detajlnim pripovedovanjem emotivnih trenutkov iz svoje preteklosti poskrbela za večno inspiracijo.
Med informacijami o knjigi je možno zaslediti podatek, da je bila avtorjeva mentorica Vesna Milek. Kaj točno to pomeni? Kako je potekalo vajino sodelovanje?
Vesna Milek je moja dobra prijateljica in umetnica, ki jo nadvse cenim. Zato mi je bilo v toliko večjo čast, ko me je pred leti vzpodbudila k pisanju. Rekla mi je, naj pišem točno tako, kot govorim. Očitno ji je bil moj način razmišljanja in izražanja všeč, kar me je navdalo s še močnejšo ustvarjalno energijo. Pri sami knjigi pa je sodelovala, kot je bilo podano; torej kot mentorica. In delo mentorice v najinem primeru je bilo, da je prebirala moje misli in izražala svoje mnenje. Slednje je v veliki večini potrjevalo že napisano, kar mi je prihranilo dragocen čas.
V knjigi je na številnih mestih možno zaslediti izpostavljanje Saloméjinega spolnega organa, predvsem velikosti njene ‘moškosti’. Zakaj ta podatek igra tako pomembno vlogo znotraj celotne zgodbe?
Odgovor je sila enostaven in kljub temu sem prepričan, da si boste vprašanje še naprej zastavljali. Predvsem zato, ker je resnično imela velik spolni organ, na katerega je bila ponosna in ga je hkrati iz dna duše sovražila. Enostavno ni zadovoljeval družbenih norm, po katerih je ženska s penisom še vedno moški. Ne očitam vam, ker si ne znate predstavljati, kakšno je življenje transseksualcev, vendarle pa se je oseba po štiridesetih letih za vselej poslovila od nečesa, kar ji je zagotavljalo največje užitke in kljub temu predstavljalo pravi pekel. Sicer pa je na strani 25 zapisano: »Vendar očitno to še ni dovolj, saj imam penis, ki je zavidljive velikosti. Verjetno tega niste želeli vedeti, ampak njegova dolžina je v mojem primeru bistvenega pomena. Do tja še pridemo.«
Številne bralce zagotovo zanima, ali je vsebina knjige popolnoma resnična ali vsebuje tudi nekatere izmišljene oziroma za javnost prirejene podatke. Kaj lahko poveš o tem?
Literatura zagotovo ponuja brezmejno obzorje, po katerem se lahko prosto sprehodi avtorjeva domišljija. A ker govorimo o zelo intimni obliki pisanja, kar biografija zagotovo je, potem brez sprenevedanja povem, da so nekatera imena izmišljena. Razlog je sila preprost, saj sva z glavno protagonistko biografskega romana želela poskrbeti za diskretnost in zaščititi določene osebe pred medijskim izpostavljanjem.
