»Najlepša bitja, kar sem jih kdaj videl«
Johanna Sinisalo, Šele po koncu sončeve poti, prevod in spremna beseda Lili Potpara, Modrijan (EUroman 9: Finska), 2008.
Takole je, če najdeš šibkega in nebogljenega troljega mladiča ter ga odpelješ domov. Vse mogoče se lahko splete med vama. In Mikael, imenovan tudi Angel, pa seveda še Michelangelo (ja, lep, umetnik in gej!), izkusi prav to. Njegovo življenje do temeljev pretrese Pesi. In nikoli ne bo nič več enostavno.
Prva polovica romana je precej počasna, giblje se večinoma okrog Mikaelovega iskanja hrane in zdravil za trola, v drugi polovici pa pisateljica roman požene v napeto akcijo, temno komedijo, fantastično grotesko (ali nekaj takega). Roman sestavljajo monologi književnih oseb. Zelo pomembno vlogo pa imajo časopisni članki, pesmi, odlomki iz pravljic, razni znanstveni viri, spletne strani ipd., ki so tem pripovedim dodani in govorijo o trolji prisotnosti na Finskem. Nekaj jih je izmišljenih, nekaj je resničnih, bralec pa nikoli ne ve, kateri je kateri. In to zelo kmalu tudi ni več pomembno. Roman te potegne v svoj svet, oblikujoč fantazijo, ki jo metafikcijski način pisanja z vsemi dodanimi »stvarnimi« vložki dela še posebej zanimivo.
Odnosi med Angelom in njegovimi prijatelji (tj. bolj ali manj bivšimi in/ali potencialnimi ljubimci) niso v središču, niti ne posebej poglobljeni, tako da bi roman komaj lahko označili za gejevskega (če sploh). Ampak ljubezen do trola vendarle ni kar tako.
Ocena: ♦♦♦
Andrej Zavrl
Si ti tista, ki zvečer obleče frak?
Colette, Čisto in nečisto, Vizibilija, ŠKUC, 2008; prevedla Nataša Velikonja
Pripovedovalka v romanu zaokroži med nenasitnimi zapeljivkami in zapeljivci, svojevrstnimi igralkami, zvestimi pari – zdaj v družbi veličastnih lezbijk, ki so zahtevale pravice za homoseksualne, drugič med tovariškimi geji, ujedljivimi in norčavimi, toda vedno odgovornimi, ali v opijskem brlogu vseh mogočih seksualnih preferenc in eksistenc.
Colette je dodobra poznala geografijo srca, to večno metaforo čustvenega, kot je poznala tudi vztrajno oblast telesa, ki ne more biti zgolj prastara metafora posode duha; Charlotte je iz pripovedovalkinega spomina vabila »nespokojne duhove, ki še niso okrevali od ran, ki so jih utrpeli v preteklosti, ko so treščili /…/ v skrivnostno in nedoumljivo, v človeško telo«. Skrivnosti, prevare in presenečenja telesa se razgalijo kot oguljena fraza biti predana z vsem srcem: »Ah, kaj srce, madam?« je dejala Charlotte. »Vredno je manj, kot ljudje mislijo. /…/ Telo pa …«
Ne kot kontrapunkt, temveč kot del strukture pripovedovalka postavi »plemenito sezono ljubezni«, »ognjevito, strastno, neomadeževano sezono zaobljub«: maja 1778 sta mladenki plemenitega rodu pobegnili in skupaj živeli v majhnem kraju v Walesu – triinpedeset let! Lady Eleanor Butler in Sarah Ponsoby, zaljubljeni, zatopljeni druga v drugo – ne le s srci, tudi s telesi – skupaj v gospodinjenju in vrtnarjenju, med sprehodi in obiski, do smrti …
Preberite, nujno!
Ocena: ♦♦♦♦
Zala Hriberšek
Politično telo
Michel Foucault, Življenje in prakse svobode: izbrani spisi, predgovor Alain Badiou, izbrala in uredila Jelica Šumič-Riha, ZRC SAZU, 2007.
V tej zbirki predavanj, intervjujev in spisov se Foucault s seksualnostjo najbolj neposredno ukvarja v intervjuju »Seks, oblast in politika identitete« iz leta 1982. Večji del intervjuja je posvečen ugodju in njegovi deseksualizaciji. Foucault namreč zavrne idejo, »da je seksualno ugodje temelj vseh možnih ugodij«. Takšno omejenost tradicionalne konstrukcije ugodja med drugim presega tudi z zagovorom uporabe in izdelovanja dobrih drog, ki lahko povzročijo intenzivno ugodje.
Foucaultu so večkrat očitali, da njegova interpretacija oblastnih razmerij že vnaprej onemogoča vsak upor, saj je po njegovem odpor že sam po sebi del tega razmerja in ga zato ne more spremeniti. V tem pogovoru pa zariše nianso, ki je precej uporabna: vedno smo vpleteni v oblastna razmerja in iz te situacije v resnici ne moremo, vendar pa lahko situacijo z bojem spremenimo in v tem smislu nismo ujeti, pač pa svobodni.
Ali S/M reproducira strukture oblasti? Čeprav je S/M erotizacija strateških razmerij oblasti, se od oblasti loči po svoji fleksibilnosti: oblast vzpostavlja razmerja, ki se v institucijah stabilizirajo, pri S/M pa se ta razmerja lahko ves čas spreminjajo. Tudi če so vloge stabilne, udeleženci vedo, da je vse le igra. S/M je torej »uporaba strateškega razmerja kot vira ugodja«.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Let’s read!
Bralni krožek Anonymous Readers povezuje skupino bralk, ki ob čaju, kavi ali pivu razpravljajo o knjigah domačih in tujih pisateljic. Pogovori se ponavadi raztegnejo v nočne ure, saj se ob branju odpirajo različni vidiki, nepredvidljive zveze in razlage.
Doslej smo prebrale kratkoprozno zbirko Hrup iz lope Mary Dorcey, ki tematizira lezbičnost in podrejenost ženske v zelo tradicionalni irski družbi. V knjigi Zverjad Maje Novak smo odkrivale ironizirano podobo matere in slovenske družine. V Izbranih novelah je Nobelovka Nadine Gordimer razgaljala rasizem v postapartheidski Južnoafriški republiki. Silvija Borovnik pa se je v Strašljivkah lotila večne teme ustvarjanja in tujstva. Iz antologije sodobne kitajske kratke proze Naj cveti sto cvetov smo izbrale pisateljici Wang Anyi in Can Xue, ki ju je bistveno določila vladavina Maa Zedonga in dediščina kulturne revolucije. Dolgo prezrta Alma Karlin pa je v knjigi Pod košatim očesom postavila spomenik japonskim ženskam prve polovice 20. stoletja. V antologiji Zgodbe s Kube sta nam avtorici Ena L. Portela in Anna L. V. Serova odkrili ljubezenske preobrate in strasti kubanske duše. Nazadnje smo zaradi knjige Nataše Sukič Otroci nočnih rož, zbirke o nas samih, zamudile zadnje avtobuse.
Bralke se dobivamo dvakrat mesečno ob ponedeljkih ob 20. uri v klubu Monokel.
Vabljene! Vabljeni!
